VSC sodba Cpg 192/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 5.050,80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe , v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 138/2014 z dne 5. 4. 2016 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Tožena stranka E. d.o.o., je dolžna plačati tožeči stranki Z. d.d., znesek 775.111,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 10. 2005 dalje do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo.”, se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh plačati 12.797,25 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

2Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter razveljavi izpodbijano sodbo, ker pa je dejansko stanje razčiščeno ter je potrebno zgolj pravilno upoštevati trditve strank in izvedene dokaze, stvar pa je zrela za razsojo, naj pritožbeno sodišče o postavljenem zahtevku odloči tako, da mu v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega pravdnega postopka.

3Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

5Tožena stranka meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne , toženi stranki pa naj se priznajo stroški odgovora na pritožbo ter se naložijo v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

7Pritožba ni utemeljena.

8Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je v proizvodnih prostorih tožene stranke dne 21. 3. 2005 prišlo do požara, v katerem je bil poškodovan delovni stroj Mecof Dynamil 3000/L; (-) da je za ta stroj imela tožena stranka pri tožeči stranki sklenjeno premoženjsko zavarovanje po polici št. ... (priloga A2), Splošnih pogojih za požarno zavarovanje PG-poz/99-6 ter Posebnih pogojih za požarno zavarovanje na novo vrednost PG- poz-nv/97 (listini A3 in A4); (-) da ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki izplačala zavarovalni znesek v višini 944.596,53 EUR; (-) da med pravdnima strankama ni sporna nobena izmed okoliščin škodnega dogodka (požara); (-) da je tožeča stranka, ki je na podlagi citirane police prevzela obveznost, da bo v primeru nastanka škode, izplačala zavarovalnino oziroma odškodnino, pričela ugotavljati višino nastale škode na v požaru poškodovanem stroju tožene stranke OC Dynamill 3000/L; (-) da je tožeča stranka (brez sodelovanja tožene stranke) angažirala U., da poda mnenje o poškodbah na obdelovalnem centru “Mecof Dynamill 3000/L”, kar vse izhaja iz izvedeniškega mnenja U. z dne 2. 9. 2005 (priloga A 10), ki sta ga podala doc. dr. I. P., univ. dipl. inž. stroj, in prof. dr. J. B., univ. dipl. inž. stroj.; (-) da je v mnenju opisan obdelovalni center in njegove delovne lastnosti, razloženo je njegovo delovanje in vpliv gasilnega prahu na stroj; (-) da iz zaključnega mnenja izhaja, da so bili v požaru 21. 3. 2005 poškodovani najbolj vitalni in natančni deli obdelovalnega centra; (-) da so škodo povzročili delci pepela izgorelih filtrov in zrnca gasilnega prahu, pri čemer je ventilator, ki vpihava zrak v zaščitne mehove, le te vpihal v najvitalnejše in natančne dele obdelovalnega centra, s tem da je povišana temperatura prav gotovo vplivala na mazalni sistem; (-) da obdelovalni center po čiščenju sicer obratuje, vendar ne v zahtevanem razredu natančnosti in je v mnenju zaključeno, da je obdelovalni center Dynamill 3000/L bil v požaru poškodovan do take mere, da ne omogoča več obdelav velike merske natančnosti položajnih toleranc in je tako izgubil svoj namen, to je visoko natančno obdelavo v orodjarski proizvodnji, kar sta enako izpovedala, ko sta bila zaslišana kot priči; (-) da je mnenje U. z dne 2. 9. 2005 bilo podlaga za izračun višine zavarovalnine; (-) da je tožeča stranka s toženo stranko dne 16. 9. 2005 sklenila zaključni sporazum (priloga A 5), iz katerega izhaja, da zavarovanec (tožena stranka) soglaša, da znaša zavarovalnina iz zavarovalnega razmerja po zavarovalni polici št. ... in v skladu s pogoji iz obravnavanega zavarovalnega primera 944.596,53 EUR (takratnih 226,363.113,00 SIT); (-) da se je tožeča stranka sklicevala tudi na ničnost zaključnega sporazuma, ker je ugotovila, da tožena stranka poškodovani stroj še nadalje uporablja in je zato pridobila izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da bi po požaru popravilo stroja bilo ekonomsko upravičeno in da je na stroju mogoče vzpostaviti stanje kot pred škodnim dogodkom in da bi stroški popravila znašali 169.485,35 EUR, tako da je tožena stranka prejela brez pravne podlage 775.111,18 EUR, ki jih dolžna povrniti tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti.

9Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima zaključni sporazum naravo poravnave (XXXI. Poglavje Obligacijskega zakonika (OZ)), saj sta z njim stranki odpravili negotovost ter določili medsebojne pravice in obveznosti (prvi odstavek 1050. člena OZ). Iz sporazuma namreč očitno izhaja negotovost glede višine zavarovalnine, saj je tožena stranka v sporazumu k njej dala soglasje, kar je razvidno iz zapisa “soglašamo”. Ker je predmet poravnave lahko vsaka pravica, s katero lahko nekdo razpolaga, sta se stranki lahko poravnali o višini zavarovalnine.

10Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določb 1058. člena OZ, da je poravnava nična, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti (prvi odstavek) in da to velja tudi, če se zmotno prepričanje pogodbenikov nanaša na navadna dejstva (drugi odstavek), presodilo, da je v konkretnem primeru dejstvo požar, dejstvo je tudi nastanek škode na obdelovalnem centru, vse to med strankama nikoli ni bilo sporno, niti glede tega nista bili v zmoti.

11Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta se sedaj pravdni stranki poravnavali le o višini zavarovalnine (znesku, ki ga zavarovalnica plača po zavarovalni pogodbi), ki je bilo edino negotovo dejstvo, ki sta ga s poravnavo tudi odpravili.

12Sodišče prve stopnje je povzelo, da je v splošnih pogojih tožeče stranka za požarno zavarovanje (PG-poz /99-6) v 21. členu urejen način obračuna škode. Pri obračunu škode se izhaja iz primerov uničenja ali izginitve zavarovane stvari ali iz poškodbe zavarovane stvari. Kadar pa stvar ni uničena, stroški popravila pa bi dosegli vrednost stvari, pa se zgolj zaradi obračuna škode šteje kot da je stvar uničena (drugi odstavek 21. člena). Vendar pa se v tem primeru škoda ne obračuna zgolj po 1. točki prvega odstavka tega člena, temveč tako, da se od ugotovljene zavarovalnine, ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera, odšteje vrednost rešenega.

13Presodilo je, da glede na to, da nikjer v mnenju, ki je bilo osnova za sklepanje poravnave, ni govora o fizičnem uničenju stroja in tožeča stranka mnenja ne more razlagala drugače kot glasi, ne držijo navedbe tožeče stranke, da bi naj obe stranki v času sklenitve sporazuma verjeli, da je predmetni stroj uničen, saj, kot že zapisano, v mnenju U. o uničenju stroja ni govora. Pojasnilo je še, da je tožeča stranka pri obračunu škode izračunala vrednost rešenega (15 %), kar je bilo odšteto od vrednosti stroja na dan škodnega dogodka in tako je jasno, da tožeča stranka toženi stranki ni izplačala vrednost, ki je predstavljala vrednost delovnega stoja enake kvalitete in obrabljenosti, kot je bil pred požarom. Dejstvo, da stroj obratuje in to zgolj v zmanjšanem obsegu glede na preostalo delovno zmožnost, pa tožeči stranki ni moglo biti neznano, saj je po škodnem dogodku in sklenitvi zaključnega sporazuma, stroj premoženjsko zavarovala in sicer po vrednosti “rešenega”, to pa je vrednost, ki je bila v zaključnem sporazumu upoštevana kot vrednost rešenega - 15 %. Tožeča stranka je torej vedela, da stroj obratuje in z določitvijo višine vrednosti zavarovanega stroja, ki je bila enaka ocenjeni vrednosti rešenega ali še preostali vrednosti stroja, potrjevala dejstvo, da je od požara dalje vrednost stroja zmanjšana zgolj na njegovo 15 % vrednost od nabavne vrednosti.

14Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne gre za primer, kot ga prikazuje tožeča stranka, torej da bi šlo za obojestransko zmotno predstavo oziroma zmotno prepričanje obeh strank sporazuma glede takšnega dejstva, zaradi katerega stranki poravnave sploh ne bi sklenili.

15Presodilo je, da poravnava ni nična in ker je nesporno, da nobena od pravdnih strank ni (sodno) zahtevala razveljavitve sporazuma po splošnih določbah, ki veljajo za dvostranske pogodbe (1054. člen OZ), niti ni prišlo do njegove razveze, zato zaključni sporazum predstavlja pravno veljavno podlago za izplačilo in prejem zavarovalnine.

16Presodilo je, da pravna podlaga za izplačilo zavarovalnine ni odpadla in obstoji, zato ni mogoče uporabiti določila 190. člena OZ o neupravičeni obogatitvi, na katerega se v svojih trditvah sklicuje tožeča stranka. Prvi odstavek citiranega člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pogoji za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria takšen zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. V obravnavanem sporu je sodišče ugotovilo, da je prišlo do prehoda premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke, na podlagi zaključnega sporazuma- poravnave- dvostranske pogodbe, zato korist, ki jo je pridobila tožena stranka, ne more predstavljati neupravičene pridobitve.

17Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožbeni zahtevek tudi ni utemeljen na določilu 191. člen OZ, po katerem ima upnik pravico nazaj zahtevati tisto, kar je iz določenega razloga plačal, pa čeprav ni bil dolžan, če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka je tista, ki je z višino, ki jo je določila tožeča stranka in tudi načinom njene določitve (morala) soglašala. Tožena stranka ima v njunem pogodbenem razmerju položaj šibkejše stranke, saj je sklenila zavarovalno polico po pogojih tožeče stranke ter tudi pristala na način obračuna zavarovalnine, ki ga je izbrala tožeča stranka. Tožeča stranka je pred sklenitvijo zaključnega sporazuma in pred izplačilom v njem določene zavarovalnine razpolagala z vsemi potrebnimi podatki. Pridobila je potrebno strokovno mnenje o škodi, kot strokovnjak na področju zavarovalništva je seznanjena s pravnimi predpisi, toženi stranki je izplačala zavarovalnino, ki jo je sama določila na podlagi mnenja, ki ga je sama pridobila in svojega načina obračuna škode. Tožeča stranka tudi ni niti trdila niti dokazovala, da si je ob opravljenem plačilu pridržala pravico zahtevati vrnitev plačanega zneska. Prav tako ni trdila in dokazovala, da je poravnalni znesek plačala zato, da bi se izognila sili.

18Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

19Pritožba najprej poudarja, da je v sporni zadevi že bilo razsojeno, vendar je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje, pri tem pa je sodišču prve stopnje dalo jasna navodila, ki bi jih to moralo skladno z določbo 362. člena ZPP upoštevati. Pri tem je instančno sodišče podalo prvostopnemu sodišču navodila, kako naj prvostopno sodišče dopolni postopek. Dejstvo obsega v požaru nastalih poškodb je bilo med pravdnima strankama torej sporno in ga je bilo potrebno ugotoviti v postopku pred sodiščem.

20Kot pove pritožba, je sodišče prve stopnje sledilo napotilu pritožbenega sodišča in dopolnilo dokazni postopek, tako da je dopustilo in izvedlo dokaz s sodnim izvedencem, ki je podal mnenje, da je bila vzpostavitev stroja v stanje pred požarom ekonomsko upravičena, saj je strošek popravila stroja v najslabšem primeru znašal največ 182.835,00 EUR in bi s tovrstnim popravilom stroja (v vrednosti 182.835,00 EUR) bili zamenjani vsi vitalni deli osi X in Y, pri čemer je tudi z gotovostjo potrdil, da bi bila s sanacijo te vrednosti dosežena prvotna natančnost predmetnega stroja. S tem pa je v celoti dokazana trditev, sedaj pritožnice, da je ob požaru dne 21. 3. 2005 nastala neka druga škoda, kot pa škoda, za katero je bila izplačana sporna zavarovalnina 944.596,53 EUR.

21Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se do teh ugotovitev izvedenca ni opredelilo in tako izpodbijana sodba o bistvenih dejstvih za odločitev nima razlogov ter je tako s tem podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP (14. točka 237. člena ZPP) in je v izpodbijani sodbi dejansko stanje ostalo neugotovljeno, saj sodba nima dokazne ocene o ugotovljenem dejanskem stanju.

22Pritožbeni očitek, ki verjetno meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne pa 14. točko 237. člena ZPP, saj slednja določba sploh ne vsebuje točk, je po stališču pritožbenega sodišča neutemeljen, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, kar pa ne pomeni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeljevati konkretno glede vsakega izvedenega dokaza, temveč mora podati razloge o ugotovljenih dejstvih glede na trditve strank. Odločilna je sodba kot logična celota, saj če ji manjka kateri od temeljnih logičnih elementov, ni miselne povezave med njeno podlago in izrekom.(1) Po stališču pritožbenega sodišča izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne bi bila logična celota, saj vsebuje vse odločilne razloge glede na pravno odločilno trditev tožeče stranke, da je med sedaj pravdnima strankam sklenjena poravnava nična.

23Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da s tem, ko izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni in med sabo v nasprotju, ni bila dana pritožnici na razpolago obrazložitev sodišča, na podlagi katere bi lahko učinkovito zavarovala svoje materialne in procesne pravice v tem pravdnem postopku, predvsem, da bi v pritožbenem postopku lahko učinkovito izpodbijala odločilne razloge, na podlagi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. S tem pa je bila pritožnici nedvomno kršena pravica do poštenega sojenja, ki je tudi ustavno varovana kategorija (22. člen Ustave RS). Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča RS namreč izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga v okviru pravice do enakega varstva pravic zagotavlja 22. člen Ustave RS. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna.

24Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, kdaj se sodba šteje za obrazloženo in da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati neobrazloženosti ali nejasnosti razlogov ali da so razlogi sami s sabo v nasprotju in izpodbijana sodba ima razlogovanje glede pravno odločilnih dejstev, tako da je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja po 22. členu Ustave RS. Da tožeči stranki ni kršena pravica do poštenega sojenja in da ni prikrajšana v ustavni pravici po 22. členu Ustave RS pa pokaže tudi dejstvo, da pritožba ne konča pri tem očitku, kar bi bilo pričakovati, če sodba ne bi bi zadosti obrazložena. Če izpodbijana sodba ne bi imela razlogov ali bi bili ti nejasni, potem se zoper njo niti ni mogoče pritožiti in tedaj gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, sicer pa je vsaka obrazložitev, četudi slaba, površna in pomanjkljiva obrazložitev še vedno obrazložitev in navedena kršitev ni podana.(2)

25Sodišču prve stopnje se bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni pripetila niti iz razloga, ker naj bi sodišče kot svoje razloge navedlo dejstva, ki jih je navajala tožena stranka, do njenih (tožničinih trditev) pa se sploh ni opredelilo, saj s tem pritožba sama potrdi, da izpodbijana sodba ima razloge, tako da jo je možno preizkusiti, pri tem pa sodišče prve stopnje ni vezano na posebne, vnaprej opredeljene zakonske okvire, kako morajo razlogi biti podani, temveč je odločilno, da sodba ima razloge. Če je pri tem sodišče prve stopnje uporabilo metodo, da je kot svoje razloge štelo navedbe tožene stranke, to ne pomeni, da bi spregledalo navedbe tožeče stranke, pač pa, da je štelo argumente tožene stranke za tako prepričljive, da jih je vzelo v razloge sodbe kot odločilne.

26Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da zgolj dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca B., ki je po stališču pritožbe razjasnil, da je toženi stranki nastala druga škoda, kot pa je dobila poplačano z zavarovalnino, še ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP , če je sicer sodišče prve stopnje podalo razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki so v okoliščinah konkretnega primera kažejo v tem, da je moralo sodišče prve stopnje presoditi na podlagi ugotovljenih dejstev ali držijo trditve tožeče stranke, da je poravnava, sklenjena med sedaj pravdnima strankama dne 16.9.2005 v zvezi s požarom dne 21.3.2005, v katerem je bil poškodovan obdelovalni stroj Mecof Dynamill 3000/I in zavarovan po zavarovalni polici št. ... v zvezi z zavarovalnimi pogoji za požarno zavarovanje PG poz/99-6 ter izplačana zavarovalnina v znesku 944.596,53 EUR, nična.

27Pritožba z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami (III.c točka pritožbe), da so zaključki sodišča zmotni, nelogični in sami s sabo v nasprotju in ko v obrazložitev te pritožbene trditve navede, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni sporna nobena izmed okoliščin škodnega dogodka (požara) - točka 5. izpodbijane odločbe, da je sodišče prve stopnje arbitrarno, mimo trditev tožeče stranke presodilo, kaj je konkretni zadevi navadno dejstvo (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da je nepravilen zaključek, da sta se pravdni stranki poravnali le o višini zavarovalnine in da stranki sploh nista bili v zmoti - točka 21. izpodbijane sodbe, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot to pritožba sama pove v nadaljevanju (IV. točka pritožbe), ko uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

28Pritožbeno sodišče sicer ni prepričano, če pritožba sploh želi uveljavljati pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker pritožba na koncu zapiše, da je dejansko stanje v tej sporni zadevi v postopku dovolj razčiščeno in je potrebno zgolj pravilno upoštevati trditve strank in izvedene dokaze, kar bi lahko pomenilo le, da je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje nesporno,vendar pa je očitno, da pritožba meni, da je dokazni postopek izveden v takšnem obsegu, da je zadosten za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ga sodišče prve stopnje po stališču pritožbe ni pravilno ugotovilo.

29Pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen.

30Sodišče prve stopnje je moralo ugotavljati dejstva v zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke, da je med strankama podpisana poravnava nična.

31Drži, kar opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da je tožeča stranka pri navajanju okoliščin, zaradi katerih je menila, da je poravnava nična, bila nekonsistentna in je v svojih navedbah argumente spreminjala ali prilagajala odgovorom tožene stranke.

32Tako drži, da je tožbi (tč. III) tožeča stranka izrecno navedla, da je iz mnenja U. izhajalo, da je stroj poškodovan do take mere, da ne omogoča več obdelava velike merske natančnosti položajnih toleranc. Tako je stroj izgubil svoj namen-visoko natančno obdelavo v orodjarski proizvodnji in da je v V. točki tožbe navedla, da je toženi stranki plačala zavarovalnino za uničen stroj in ne za odpravo njegovih pomanjkljivosti, do katerih je prišlo v posledici škodnega dogodka in glede na mnenje izvedenca, ki ga je pridobila tožeča stranka po izplačilu zavarovalnine, obveznost povrnitve vrednosti stroja sploh ni obstajala.

33Nato je na naroku dne 11. 11. 2011(zapisnik z naroka listna številka 48 - 50 spisa) trdila, da škoda, katere povračilo je tožena stranka z izplačilom zavarovalnine prejela povrnjeno, toženi stranki dejansko ni nastala, zato je na ta račun obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Toženi stranki ni nastala takšna škoda kot jo zatrjuje.

34V pritožbi zoper sodbo II Pg 478/2010 z dne 11. 11. 2011 je tožeča stranka navajala, da se je pred sklenitvijo sporazuma prepričala o obsegu in višini škode s pridobitvijo mnenj, računov, ponudb in ocene stroškov ter da je po teh podatkih bil stroj tako poškodovan, da ga ni bilo več mogoče uporabljati za njegov osnovni namen. Z izvedbo dokazov, kot jih je predlagala tožeča stranka v potrditev svoje trditve, da v škodnem dogodku na spornem stroju ni nastala taka škoda, kot je bila obravnavana v sporazumu z dne 16. 9. 2005, pač pa je bila ta škoda druga in odpravljiva, bi se sodišče prepričalo o tem, da sporazum, ki temelji na zavarovalni pogodbi, v delu, v katerem se nanaša na plačilo vtoževanega zneska, nima podlage, ki sta jo stranki upoštevali pri njegovem sklepanju.

35V pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2014 (listna številka 136-141 spisa) je tožeča stranka navedla, da si je na podlagi mnenja U. z dne 2. 9. 2005 utemeljeno ustvarila zmotno prepričanje, da visokotehnološki obdelovalni stroj ni več uporaben. Posledično je skladno s 1. točko prvega odstavka 21. člena Splošnih pogojev za požarno zavarovanje, ki so bili del zavarovalne pogodbe, tožencu izplačala škodo glede na vrednost delovnega stroja ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera. V času sklenitve sporazuma z dne 16. 9. 2005 je med strankama sporazuma obstajala zgolj negotovost o višini zavarovalnine. Tožeča stranka zatrjuje, da je sklenila končni sporazum o izplačilu zavarovalnine z dne 16. 9. 2005 zato, ker ste obe stranki v času sklenitve sporazuma verjeli, da je predmetni stroj uničen. Taka škoda pa toženi stranki ni nastala. Iz zgornjih trditev povsem nesporno izhaja, da tožeča stranka trdi, da sta obe stranki podpisali končni sporazum v zmotnem prepričanju, da je bil stroj MECOF Dynamill 3000/L v škodnem dogodku poškodovan do te mere, da je uničen in ne bo več služil svojemu namenu. To prepričanje o višini škode pa se je izkazalo za napačno in posledično taka škoda toženi stranki ni nastala. Ker iz tožbenih trditev, povzetih v sodbi, povsem jasno izhaja, da tožeča stranka smiselno zatrjuje zmotno predstavo o realnem stanju, ki je obstajalo v času sklepanja sporazuma z dne 16. 9. 2005, je razlogovanje sodišča v točki 13 iste sodbe glede ničnostnih razlogov iz 1058. člena OZ v nasprotju s povzetki tožbenih navedb, ki jih je sodišče samo napravilo v sodbi. V trenutku nastanka škode je nastala obveznost tožeče stranke, da svojemu zavarovancu (toženi stranki) povrne nastalo škodo,česar tožeča stranka ne zanika. Vendar pa sta bili obe stranki v trenutku sklepanja sporazuma o odškodnini v opravičljivi zmoti glede obstoja pravno pomembnih dejstev, konkretno glede obsega nastale škode. Na podlagi izdelanih strokovnih mnenj sta si ustvarili predstavo o poškodbah delovnega stroja, ki naj bi bile tako obsežne, da ekonomsko ne bi upravičevale njegove sanacije. Kasneje je bilo ugotovljeno, da to ne drži in je bila od vsega začetka škoda škoda po svoji naravi in obsegu taka, da tehnološke sposobnosti stroja ne bodo bistveno okrnjene. Stranki sta bili prepričani, da obstajajo dejstva, ki jih v resnici ni bilo. Ravno to prepričanje strank o obstoju dejstev je bilo odločilni razlog za sklenitev poravnave. Poravnava, ki temelji na zmotnem prepričanju pogodbenikov o obstoju dejstev, pa je po določbi drugega odstavka 1058. člena OZ nična.

36V vlogi z dne 11. 4. 2014 (listna številka 149 - 153 spisa) pa je tožeča stranka navajala (med ostalim), da tožena stranka s svojimi trditvami in dokazili ne more izpodbiti tožbenih trditve tožeče stranke, da naprava v škodnem dogodku ni bila poškodovana do te mere, da bi bilo popravilo naprave ekonomsko neutemeljeno in da bi od popravila stroj deloval v okviru zagotovljene preciznosti kot pred požarom. V tem dejstvu je bistvo spora oziroma trditev tožeče stranke, da sta obe stranki tega spora v času sklepanja poravnave ocenjevali, da je možnost popravila naprave ekonomsko neutemeljena in je posledično bila priznana totalna škoda. Pravdni stranki sta bili v trenutku sklepanja poravnave v zmoti o dejanskem vplivu poškodb na delovanje stroja, saj se je s potekom časa in pozneje s pridobljenimi mnenji izkazalo, da stroj lahko nemoteno deluje dalje. Zato tožeča stranka vztraja pri trditvi, da sta bili stranki poravnave v času sklepanja poravnave v zmoti glede navadnih dejstev - to je glede poškodb oziroma glede možnosti njihove odprave. V predmetni pravdi je tako za navadno dejstvo moč šteti zgolj obseg resničnih poškodb obdelovalnega stroja. Ker sta bili stranki pri sklepanju sporne poravnave v zmoti glede tega navadnega dejstva, je edini dopusten zaključek ta, da je poravnava nična.

37Pritožbeno sodišče ob takih navedbah tožeče stranke glede ničnosti poravnave, ki jih je tožena stranka v celoti prerekala, šteje kot povsem pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, kar ni pritožbeno sporno, da ima sporni zaključni sporazum z dne 16. 9. 2005 pravno naravo poravnave po 1050. členu OZ.(3) Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja. Pogodbo o poravnavi je mogoče skleniti le, če pred tem med strankama obstoji sporno ali negotovo pravno razmerje. Podlaga (razlog) poravnave je v odpravi spora ali negotovosti.(4)

38Pravilen je dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da iz sporazuma izhaja, da sta z njim stranki odpravili negotovost glede višine zavarovalnine, kar je enako navajala tožeča stranka, sedaj pa to v pritožbi povsem neutemeljeno izpodbija in trdi, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje zmoten, pri tem pa ne daje nobenih prepričljivih pritožbenih trditev, še zlasti pa ne morejo biti prepričljive pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje zmotno meni, da sta se stranki poravnali glede višine zavarovalnine, s katerimi tožeča stranka prihaja v nasprotje z lastnimi trditvami, da je bila kavza poravnave odprava negotovosti glede višine zavarovalnine.

39Ravno to pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in obrazložilo v 21. točki obrazložitve sodbe, ki jo pritožba izpodbija, vendar neutemeljeno, saj ne drži, da bi se sodišče prve stopnje že tu opredelilo, da pravdni stranki nista bili v nikakršni zmoti, saj je tu sodišče prve stopnje povzelo zgolj bistvo spora.

40Tako je pravilno opredelilo, da je v konkretnem primeru dejstvo požar, dejstvo je tudi nastanek škode na obdelovalnem centru, vse to med strankama nikoli ni bilo sporno, niti glede tega nista bili v zmoti. Pravdni stranki se nista poravnavali o teh dejstvih in ne o tem pravnem razmerju, pač pa sta se poravnavali le o višini zavarovalnine (znesku, ki ga zavarovalnica plača po zavarovalni pogodbi). Če to ne bi bilo sporno, se stranki sploh ne bi imeli o čem poravnavati. Višina in plačilo zavarovalnine pa je doseg kavze pogodbenega razmerja. Pravdni stranki niti glede razmerja in niti glede nastanka škode nista bili v zmotnem prepričanju. Višina zavarovalnine pa je tista okoliščina, ki je bila med strankama negotova in sta jo s poravnavo tudi odpravili. Zaključni sporazum sta stranki sklenili zato, da odpravita negotovost glede višine zavarovalnine. Stranki sta hoteli ravno to dvomljivo okoliščino odstraniti in sta se sporazumeli, da je ne bosta preiskovali, marveč sta poiskali novo rešitev s poravnavo.

41Pritožba sicer meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da med pravdnima strankama ni sporna nobena od izmed okoliščin škodnega dogodka (5. točka izpodbijane sodbe), ker da je med strankama sporna višina, vendar pa sodišče prve stopnje kot nesporne med strankama povzema, da je pravni temelj - podlago za izplačilo zavarovalnine v znesku 944.596,53 EUR tožeče stranke toženi stranki predstavljala med pravdnima strankama sklenjena polica za požar - industrija št. ... (priloga A 2) skupaj s splošnimi pogoji za požarno zavarovanje in posebnimi pogoji za požarno zavarovanje na novo vrednost (priloga A 3 in A 4). Pritožba očitno spregleda vsebino 5. točke obrazložitve sicer ne bi zatrjevala zmotnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki takšni tudi po stališču pritožbenega sodišča niso, končno pa je tožeča stranka sama navajala, da je v trenutku nastanka škode, ki jo je tožena stranka imela zavarovano, nastala njena obveznost izplačila zavarovalnine.

42Sodišče prve stopnje je ob pravilni ugotovitvi, kaj je bila kavza poravnave med sedaj pravdnima strankama, moralo presoditi ali so utemeljene trditve tožeče stranke, da je poravnava z dne 16. 9. 2005 nična.

43Poravnava je po določbah 1058. člena OZ nična, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti (prvi odstavek); to velja tudi, če se zmotno prepričanje pogodbenikov nanaša na navadna dejstva (drugi odstavek).

44Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko med strankama ni bilo sporno pravno razmerje, pač pa je obstajala negotovost glede višine zavarovalnine, utemeljeno štelo, da tožeča stranka uveljavlja zmotno prepričanje strank glede obstoja navadnega dejstva. To pritožbeno ni sporno, čeprav pritožba po nepotrebnem obširno razlaga, kaj je pravno in kaj navadno dejstvo, pa nato sama zaključi, da sta bili stranki v zmoti glede navadnega dejstva.

45Tožeča stranka je zmoto pogodbenih strank uveljavljala na dejstvu, da je višina zavarovalnine bila določena na podlagi mnenja U. z dne z dne 2. 9. 2005, na podlagi katerega sta si utemeljeno ustvarili zmotno prepričanje, da visokotehnološki obdelovalni stroj ni več uporaben oziroma ker ste obe stranki v času sklenitve sporazuma verjeli, da je predmetni stroj uničen in ne bo več služil svojemu namenu ter sta si na podlagi izdelanih strokov mnenj ustvarili predstavo o poškodbah delovnega stroja, ki naj bi bile tako obsežne, da ekonomsko ne bi upravičevale njegove sanacije in da sta obe stranki tega spora v času sklepanja poravnave ocenjevali, da je možnost popravila naprave ekonomsko neutemeljena in je posledično bila priznana totalna škoda. Trdila je, da sta pravdni stranki bili v trenutku sklepanja poravnave v zmoti o dejanskem vplivu poškodb na delovanje stroja, saj se je s potekom časa in pozneje s pridobljenimi mnenji izkazalo, da stroj lahko nemoteno deluje dalje. Stranki poravnave sta v času sklepanja poravnave bili v zmoti glede navadnih dejstev- to je glede poškodb oziroma glede možnosti njihove odprave.

46Poravnava ima svojo kavzo v odpravi spora oziroma negotovosti. Zmotno prepričanje obeh strank poravnave, da s poravnavo odpravljata resničen spor ali negotovost, pa povzroči, da je poravnava nična. Predpogoj za sklenitev veljavne poravnave je obstoj spora ali negotovosti. Če pa bi stranki v trenutku sklepanja poravnave razpolagali s podatki, ki jih pridobita po sklenitvi poravnave, pa bi ti podatki, če bi jih imeli, odpravili dvom glede obstoja spora ali negotovosti, poravnava ne more veljati, ker nima kavze.(5)

47Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni obstajala zmota glede dejstev, na podlagi katerih je bila zaradi negotovosti sklenjena poravnava glede višine zavarovalnine, je neutemeljen. Po sklenitvi pridobljeno mnenje izvedenca in med pravdo pridobljeno mnenje izvedenca, da bi bilo mogoče škodo na stroju odpraviti za znatno nižji znesek kot je izplačana zavarovalnina ter da bi poškodovani stroj nato bil v celoti v funkciji kot pred škodnim dogodkom, nista v okoliščinah konkretnega primera takšni novi informaciji, ki bi med strankama, če bi z njima razpolagali v trenutku sklenitve poravnave, povzročili stanje, ko med strankama ne bi bilo negotovosti glede višine zavarovalnine.

48Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne dejanske in materialno pravne zaključke sodišča prve stopnje, da je v splošnih pogojih tožeče stranka za požarno zavarovanje (PG-poz /99-6) v 21. členu urejen način obračuna škode. Pri obračunu škode se izhaja iz primerov uničenja ali izginitve zavarovane stvari ali iz poškodbe zavarovane stvari. Kadar pa stvar ni uničena, stroški popravila pa bi dosegli vrednost stvari pa se zgolj zaradi obračuna škode šteje kot da je stvar uničena (drugi odstavek 21. člena). Vendar pa se v tem primeru škoda ne obračuna zgolj po 1. točki prvega odstavka tega člena, temveč tako, da se od ugotovljene zavarovalnine, ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera, odšteje vrednost rešenega.

49Nadalje pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je način obračuna škode, ki ga je uporabila tožeča stranka v konkretnem primeru, bila njena stvar in tudi dolžnost, pri čemer pa je zavarovalnica (tožeča stranka) tista, ki je z zakonom zavezana, da v primeru nastanka zavarovalnega primera izplača zavarovancu zavarovalnino. V členu 943/2 OZ je določeno, da zavarovalnica izplača svojo obveznost, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, v določenem roku o dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Splošni pogoji za požarno zavarovanje tožeče stranke določajo možnost izvedenskega postopka, ki ga je v konkretnem tožeča stranka tudi uporabila. Uporabila ga je za ugotovitev obsega škode, in je na podlagi tega pripravila tudi ustrezen obračun. Tožena stranka je zgolj soglašala z višino obračuna.

50Pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka obračunala višino zavarovalnine na podlagi z njene strani pridobljenega mnenja U. Prav tako ni pritožbeno sporno, da je pri poravnalnih pogajanjih tožeča stranka tudi sama ocenila, da je stroj v posledici požara poškodovan v takšni meri, da ga ne bi bilo ekonomsko in v dejanskem pogledu upravičeno popraviti zaradi vzpostavitve v prejšnje stanje, ker bi pač stroški popravila presegli dejansko vrednost stroja, gotovo pa tudi ni bilo dejstvo, ali bi se s popravilom vzpostavilo enako dejansko stanje kakor pred poškodbo. Na enakem stališču je bila tudi tožena stranka, zaradi česar tožena stranka tudi ni nikoli pristopila k popravilu stroja.

51Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da iz mnenja ne izhaja, da je stroj uničen, kot je kot enega od elementov za zatrjevanje zmote glede obstoja negotovosti v zvezi z višino zavarovalnine zatrjevala tožeča stranka, saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz njega izhaja, da je bil stroj poškodovan v takšni meri, da je izgubil svoj namen, to je visoko natančna obdelava v orodjarski stroki. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mnenje ni v ničemer zavajajoče, ker je v njem jasno zapisano, da obdelovalni center po čiščenju obratuje, vendar ne v zahtevanem razredu natančnosti, kar je bistvena izguba funkcije stroja. Nikjer v mnenju o fizičnem uničenju stroja ni govora in tožeča stranka mnenja ne more razlagala drugače kot glasi. Ne držijo torej navedbe tožeče stranke, da bi naj obe stranki v času sklenitve sporazuma verjeli, da je predmetni stroj uničen, saj, kot že zapisano, v mnenju U., o uničenju stroja ni govora.

52Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je za presojo v sporni zadevi v zvezi z zatrjevano ničnostjo poravnave odločilno, da sta obe stranki v fazi dogovarjanj za sklenitev poravnave razpolagali z zapisnikom serviserja N. GmbH z dne 21. 3. 2005 (listina A 83 v spisu), iz katerega ne izhaja, da na stroju vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, razpolagali sta tudi z dopisom T. GmbH (dobavitelja stroja) z dne 31. 3. 2005 (listina A 84 v spisu), iz katerega ne izhaja kategorično, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoče, prav tako sta razpolagali z dopisom dobavitelja z dne 17. 5. 2005 (listina A 85), iz katerega sicer izhaja, da bi stroški samega popravila, kakor tudi z njim povezani stroški dosegli vrednost 2 let starega stroja oziroma bi to vrednost lahko celo presegli, ne pa da je absolutno izključena vzpostavitev v prejšnje stanje, pač pa da to ne priporočajo glede na stroške popravila, pri čemer je dobavitelj kot stroške štel: “V vašem primeru predstavljajo problem sajasti delci in mikro delci, ki so zaradi ognja prišli v stroj. Odprava tega problema v celoti zahteva popolno demontažo stroja zaradi potrebnega čiščenja in zamenjave delov. Stroški, ki bi zaradi tega nastali, kakor tudi sam izpad stroja za cca. 4 mesece, bi dosegli vrednost 2 leti starega stroja oziroma bi vrednost celot presegli”. Dobavitelj je v oceni stroškov popravila upošteval ne le vrednost delov, ki bi jih bilo potrebno zamenjati, temveč tudi stroške demontaže in montaže zamenjanih delov in izpad prihodkov pri toženi stranki. S temi zapisi sta razpolagala izvedenca, ki sta izdelala Mnenje z dne 2. 9. 2005.

53Kot ugotavlja pritožbeno sodišče sta obe stranki torej že pred sklenitvijo sporne poravnave razpolagali z dokumenti, iz katerih ne izhaja, da popravilo stroja ni možno, tako da naknadno pridobljeni izvedenski mnenji, iz katerih izhaja, da je popravilo možno, nista v ničemer spremenili vèdenja strank glede te okoliščine. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede te okoliščine med strankama ni bilo zmote.

54Pritožbeno sodišče meni, da naknadno pridobljeni izvedenski mnenji, če bi sedaj pravdni stranki razpolagali z njima v času pred sklepanjem poravnave, nikakor ne bi odpravili negotovosti glede višine zavarovalnine, ki je bilo negotovo dejstvo zaradi katerega sta stranki tudi sklenili poravnavo. Bili bi zgolj podlaga za nadaljnja pogajanja glede načina obračuna zavarovalnine po 21. členu Splošnih pogojev, ki se rezultira v višini izplačane zavarovalnine, negotovosti pa ne bi odpravili.

55Ker naknadno pridobljeni izvedenski mnenji, če bi stranki z njima razpolagali v fazi pred dokončno sklenitvijo poravnave negotovosti glede višini zavarovalnine ne bi odpravili, ni mogoče presoditi, da sta bili stranki v zmoti glede negotovega dejstva - višine zavarovalnine in zato poravnava, ki sta jo sklenili ni nična.

56Vse pritožbene navedbe, kako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da izvedenski mnenji, pridobljeni po izplačilu zavarovalnine, nista dokumenta, ki bi med strankama poravnane odpravilo negotovost glede višine zavarovalnine, ker sta bili obe stranki prepričani, da je predmetni stroj poškodovan do te mere, da njegovo popravilo ni ekonomsko utemeljeno, na pravilnost presoje sodišče prve stopnje glede na vse zgoraj navedeno ne morejo vplivati.

57Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi na zmoto glede dejstev kazala okoliščina, da se poškodovan stroj še vedno uporablja, saj je tožeča stranka glede na 21. člen Splošnih pogojev imela pravico zavarovalnino znižati za vrednost rešenih delov, rešeni deli pa ostanejo v lasti zavarovanca (tožene stranke) in nikoli ni bilo rečeno, da stroj dokončno ni uporabljiv, temveč da ne bo dosegal parametrov, za katere je bil izdelan in namenjen, tako da tožena stranka sme stroj uporabljati, končno pa je tudi tožeča stranka “rešeni” stroj zavarovala, kar pritožbeno ni sporno.

58Sedaj pravdni stranki sta tako bili v negotovosti glede višine zavarovalnine in to negotovost sta s sklenitvijo poravnave odpravili, ta pa bi obstajala tudi, če bi stranki razpolagali z izvedenskimi mnenji, iz katerih izhaja, da bi bilo mogoče stroj spraviti v prejšnje stanje, ker bi še vedno ostalo odprto vprašanje višine zavarovalnine.

59Med sedaj pravdnima strankama sklenjena poravnava po navedenem ni nična. Ker pa je tožeča stranka višino zavarovalnine obračunala po načelu “totalne škode”, tožena stranka pa je takšno ponudbo sprejela, sedanje zatrjevanje tožeče stranke, da je izplačala nesorazmerno visoko zavarovalnino ob veljavni poravnavi, ki je bila temelj izplačila, pomeni očitek čezmernega prikrajšanja po 1055. členu OZ.(6) Zaradi čezmernega prikrajšanja pa se ne more zahtevati razveljavitev poravnave, saj se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti. Četudi se pozneje pokaže na strani ene strank precejšnje prikrajšanje, pa stranki, ki je v zmoti, zakon ne daje pravne zaščite, saj se je stranka zavedala negotovosti pravnega razmerja ter je prevzela nase riziko, da utegne biti glede na resnično stanje dotedanjega razmerja zelo prikrajšana, toda poravnavo je sklenila ravno zato, da razmerje z drugo stranko ne bi bilo negotovo.(7)

60Ravno za takšno dejansko situacijo gre v konkretni zadevi kolikor izvedenski mnenji, pridobljeni po sklenjeni poravnavi in po že izplačani zavarovalnini pokažeta, da naj bi bila izplačana zavarovalnina znatno previsoka, zato se nanju tožeča stranka ne more sklicevati, ker je prevzela riziko morebitne zmote glede resničnega stanja razmerja.

61Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni uveljavljala oderuštva po 119. členu OZ(8), prav tako ne prevare po 49. členu OZ(9), saj bi morala vložiti tožbo na razveljavitev poravnave ali tožbo na razveljavitev poravnave zaradi bistvene zmote po 46. členu OZ(10), obravnavana tožba pa ni tožba na razveljavitev poravnave.

62Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno sklicuje na splošna pravila o ničnosti poslov, ker naj bi bila konkretna poravnava v nasprotju z moralo(11), ker je tožeča stranka izplačala previsoko zavarovalnino, saj sta sedaj pravdni stranki poravnavo smeli sklepati skladno s 3. členom OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, s poravnavo pa se zaradi tega, ker sta z njo odpravili negotovost glede višine zavarovalnine in pri tem upoštevali takrat znana dejstva, ni kršilo moralna načela, na kar odkazuje zlasti ureditev po 1055. členu OZ o učinkih čezmernega prikrajšanja.

63Pritožba ne more biti uspešna niti s trditvami, da je poravnava vsaj delno nična skladno z določbo 88. člena OZ(12), saj je konkretna poravnava sklenjena le zaradi odprave negotovosti glede višine zavarovalnine in je s poravnano samo ta in izključno ta določena, razumevanje delne ničnost na način, da bi se spremenila dogovorjena višina zavarovalnine pa je napačno, saj se s tem ne bi odpravilo določilo, ampak bi se določilo spremenilo, to pa ne ustreza pojmu delne ničnosti.

64Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da poravnava ni nična in ker velja, je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi ni utemeljen po 190. členu OZ, pravna podlaga za izplačilo ni odpadla in obstoji, tako da ni mogoče uporabiti določila 190. člena OZ o neupravičeni obogatitvi, na katerega se v svojih trditvah sklicuje tožeča stranka. Prvi odstavek citiranega člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pogoji za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria takšen zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. V obravnavanem sporu je ugotovljeno, da je prišlo do prehoda premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke, na podlagi zaključnega sporazuma - poravnave - dvostranske pogodbe, zato korist, ki jo je pridobila tožena stranka, ne more predstavljati neupravičene pridobitve.

65Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen po določilu 191. člen OZ, po katerem ima upnik pravico nazaj zahtevati tisto, kar je iz določenega razloga plačal, pa čeprav ni bil dolžan, če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka je tista, ki je z višino, ki jo je določila tožeča stranka in tudi načinom njene določitve (morala) soglašala. Tožena stranka ima v njunem pogodbenem razmerju položaj šibkejše stranke, saj je sklenila zavarovalno polico po pogojih tožeče stranke ter tudi pristala na način obračuna zavarovalnine, ki ga je izbrala tožeča stranka. Tožeča stranka je pred sklenitvijo zaključnega sporazuma in pred izplačilom v njem določene zavarovalnine razpolagala z vsemi potrebnimi podatki. Pridobila je potrebno strokovno mnenje o škodi, kot strokovnjak na področju zavarovalništva je seznanjena s pravnimi predpisi, toženi stranki je izplačala zavarovalnino, ki jo je sama določila na podlagi mnenja, ki ga je sama pridobila in svojega načina obračuna škode. Tožeča stranka tudi ni niti trdila niti dokazovala, da si je ob opravljenem plačilu pridržala pravico zahtevati vrnitev plačanega zneska. Prav tako ni trdila in dokazovala, da je poravnalni znesek plačala zato, da bi se izognila sili.

66Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

67Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in niso bile pritožbeno uveljavljene, glede njih pa se je pritožbeno sodišče posebej izjasnilo.

68Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

69Tako je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

70Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

71Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 5.050,80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 165. člena ZPP).

72Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 4120,00 EUR in po tar. št. 6000 ( v zvezi s tar. št. 6001 in 6002) ZodvT materialne stroške 20,00 EUR vse povečano za 22 % DDV, ki znaša 910,80 EUR. Skupaj priznani stroški znašajo 5050, 80 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006.

-----

Op. št. (1): Primerjaj Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 310.

Op. št. (2): Primerjaj Jan Zobec, isto tam, stran 307.

Op. št. (3): Določba 1050. člena OZ se glasi: “(1) Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. (2) Negotovost je podana tudi, kadar je negotova uveljavitev neke pravice.”

Op. št. (4): Primerja B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1105 in naprej.

Op. št. (5): Primerjaj S. Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, IV. knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije 1986, stran 2788.

Op. št. (6): 1055. člen OZ se glasi: “ Zaradi čezmernega prikrajšanja se ne more zahtevati razveljavitev poravnave”.

Op. št. (7): Primerjaj B. Podgoršek, isto tam, stran 1115 in S. Cigoj, isto tam, stran 2782 in sklep VS RS II Ips 388/2000 z dne 14. 6. 2001.

Op. št. (8): Določba 119. člena OZ se glasi: “1) Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična. 2) Za oderuško pogodbo se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o posledicah ničnosti in o delni ničnosti pogodb.[...]”.

Op. št. (9): Določba 49. člena OZ se glasi: “1) Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe,lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena.[...]”.

Op. št. (10): Določba 46.člena OZ se glasi: “Zmota je bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. 2) Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.[...]”.

Op. št. (11): 86. člen OZ.

Op. št. (12): Določba 88. člena OZ se glasi: “Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.“[...]”.