49. člen OZ

Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče. Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).

Skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZDR-1 mora ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavca pisno obvestiti le o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (na kar je bila tožnica opozorjena tako ustno kot pisno v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi); a kot določa navedeno zakonsko določilo, opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma, zato ga ima še toliko manj opustitev obvestila glede upokojitve. Če pa je tožnica sporazum podpisala kljub vedenju, da nima dovolj informacij glede njene upokojitve, pa mora sama nositi posledice lastne neskrbnosti (drugi odstavek 46. člena OZ).

Če je stranka sklenila posel, ker jo je k temu z lažnim prikazovanjem zapeljal sopogodbenik, je pravno nevzdržno - tako z vidika 49. člena OZ, kakor z vidika načela vestnosti in poštenja - odreči zaščito prevarani stranki (ker je bila denimo pri soočenju s prevaro malomarna) na račun naklepno nepoštenega sopogodbenika-prevaranta. Nevzdržno bi bilo varovati naklepno nepošteno stranko, ki zavarovalnico z lažjo pripravi k sklenitvi poravnave in plačilu, nasproti zavarovalnici, ki ob običajnem cenilčevem ogledu poškodb ne zazna laži v prijavi škode.

Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.

V pritožbi neutemeljeno vztraja pri pravni relevantnosti morebitne goljufije za obstoj oziroma veljavnost pogodbenega razmerja med tožnico (kreditodajalko) in tožencem (kreditojemalcem). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da prevara toženca s strani tretjih oseb – tudi če je podana – ne vpliva na dejstvo, da je kreditno pogodbo po veljavnem protokolu podpisal in obveznost prevzel toženec, kar je slednji tudi priznal. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi prevara s strani tretjih na veljavnost pogodbe vplivala le, če bi tožnica ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi morala vedeti (prim. tretji odstavek 49. člena Obligacijskega zakonika), česar pa toženec ni trdil.

Tveganje je del kavze pogodbe o preužitku. Prvina tveganosti izhaja iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Pogodba o preužitku brez pravnega tveganja nima pogodbene kavze in je posledično nična. Pravila o oderuški pogodbi se lahko uporabijo tudi pri aleatorni pogodbi. Pri takšni pogodbi je treba (v okviru presoje objektivnega elementa oderuštva) ugotoviti, kakšno je razmerje med tveganji, ki ga prevzame ena oziroma druga pogodbena stranka. Pogodba o preužitku je torej lahko sankcionirana z ničnostjo tako na podlagi pravil o kavzi kot tudi na podlagi pravil o oderuški pogodbi. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in dokaze, s katerimi jih dokazujejo. Ni pa jim treba navesti pravne podlage, pa tudi če jo, sodišče nanjo ni vezano; sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V toženkinih trditvah je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za to, da je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi na temelju določb o preužitku.

V postopkih obravnavanja tožbe za razveljavitev sodne poravnave pripravljalni narok ni predviden. Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku z učinki pravnomočne sodbe. Poravnava je tako veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za veljavno sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po postopkovnih pravilih. Zaradi dvojne narave sodne poravnave je v 392. člen ZPP posebej urejena tožba za izpodbijanje sodne poravnave kot enega od izrednih pravnih sredstev. Sodno poravnavo je tako mogoče izpodbijati le iz tam navedenih razlogov. Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 392. člena ZPP sodne poravnave ni dopustno izpodbijati zaradi tega, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali. Na ničnost mora namreč sodišče paziti že ob sklepanju sodne poravnave in je v takšnem primeru ne sme

Srž izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je v ugotovitvi, da pri tožniku ni izkazana kognitivna prizadetost (upad sposobnosti umevanja in razumevanja) kot posledica možganske kapi. Izvedeni dokazi v celoti potrjujejo pravilnost materialnopravnega zaključka, da je bil tožnik ob sklenitvi spornih pogodb sposoben oblikovati in izjaviti poslovno voljo ter razumeti njen pomen in pravne posledice.

Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo. Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izv

Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

Bistveno v zadevi je, da je tožnik na lastno pest izvedel nestrokoven izkop na nepremičninah. Da toženka ni vedela, da se bo tega lotil, je sam potrdil. Tako ji ni mogoče očitati, da bi ga z vidika nevarnosti njegovega posega morala seznaniti s plazom iz leta 2005, do katerega je prišlo, še preden je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hiša po prvem plazu ni bila posebej ogrožena in toženka ni imela razlogov, da bi pričakovala sprožitev novega plazu. Nadalje ni mogla računati, da se bo tožnik lotil izkopavanja zemlje, še manj pa, da se bo takšnih posegov v teren lotil na nestrokoven način in brez ustreznih dovoljenj. Tožnik sicer v zvezi s plazom iz leta 2005 utemeljeno izpostavlja, da bi lahko šlo za bistven podatek o nepremičnini, to je o lastnostih predmeta prodajne pogodbe, oziroma za odločilne okoliščine, ki so vplivale na njegovo voljo za sklenitev pogodbe. Vendar bi bilo to dejstvo lahko pravno pomembno zgolj z vidika veljavnosti same prodajne pogodbe, ne gre pa za stvarno napako na nepremičnini (teren na erozijskem območju pač takšen je), niti za protipravno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila podana prevara tožnice pri sklepanju sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016 in sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 6. 10. 2016.

ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.

Izdelava posebne pisne ocene poskusnega dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela ni predpisana kot element odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, kot tudi ni zahtevana obrazložitev ocene poskusnega dela. Bistveno je, da je mogoče iz obrazložitve odpovedi razbrati razloge za negativno oceno poskusnega dela. To je v skladu s splošno zakonsko zahtevo, da morajo biti odpovedi, ki jih poda delodajalec, obrazložene (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni obveznost delodajalca. To izhaja že iz določila drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

Tožnica je v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijani del sodbe, sama uveljavljala povračilo stroškov v višini kilometrine. Zato je sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov oziroma razlike v stroških do višine javnega prevoza.

V primeru, ko je ožji zahtevek vključen v širšega, je v skladu z ustaljeno sodno prakso potrebno šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo. Tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da bi bil univerzalni ali singularni pravni naslednik navedenih družb, zato ni upravičen do uveljavljanja kondikcijskega zahtevka v lastnem imenu in za svoj račun. Ker torej tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo, ki se je po trditvah tožnika kazala v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad njim in v katerem so bile prodane njegove nepremičnine, zaradi česar naj bi mu nastala premoženjska škoda, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati preostalih elementov odškodninske odgovornosti.

V sodni praksi še ni razrešeno vprašanje, ali ničnostna sankcija za pravne posle iz tretjega odstavka 93. člena GZ velja za vse nedovoljene gradnje ali le za tiste, glede katerih je izrečen inšpekcijski ukrep. Za presojo verjetne izkazanosti terjatve kot ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe se o tej dilemi ni treba izreči. Zadostuje namreč, da je verjetno izkazana terjatev iz podredno postavljenega zahtevka. Nevarnost lahko izkazuje vsako dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežitev izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Po tem stališču ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja; zadostuje dolžnikovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve

Navedbe o toženčevem nepoštenem, protipravnem in goljufivem ravnanju je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z vidika prevare iz 49. člena OZ, za katero je kot sankcija predpisana izpodbojnost pogodbe. V skladu s teorijo in sodno prakso je ničnost predpisana le kot skrajna sankcija za neveljavnost pravnega posla (praviloma se pravni posel skuša vzdržati v veljavi v skladu z načelom pacta sunt servanda). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da prevara, četudi nemoralna, praviloma ni razlog za ničnost pogodbe, pač pa le izjemoma. Vsako ravnanje sopogodbenika, ki s pomočjo prevare napelje drugega sopogodbenika k sklenitvi pogodbe, je nemoralno, vendar pa lahko le v izjemnih primerih privede do ničnosti pogodbe. Pogodba je nična le tedaj, ko gre za tako hude napake volje, da pogodba v resnici sploh ni nastala, in ko je bila ena pogodbena stranka na račun druge nadpovprečno oškodovana oziroma na podlagi podpisane pogodbe sama (v nasprotju z drugo stranko) v zameno ni prejela ničesar. Ker je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova (notarskega zapisa), tožnika (kot dolžnika) v omenjenih dveh izvršilnih postopkih v ugovoru zoper sklep o izvršbi (tu