1058. člen OZ

Sodišče druge stopnje je brez izvedbe glavne obravnave nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ker zaradi kompleksnosti pravne problematike dedovanja po denacionalizacijskih upravičencih v povezavi z edinstvenostjo spornega dejanskega stanu v domači sodni praksi določilo iz 1058. člena OZ ni moglo tvoriti predvidljive pravne podlage za odločanje o sporu, tožnikoma ni mogoče očitati, da bi ob zadostni skrbnosti morala predvideti možnost uporabe te pravne podlage.

Predlog se zavrne.

Sporazum o izdaji izbrisne pobotnice, ki ima naravo poravnave, ni ničen in tudi ni druge podlage za povračilo vtoževanega zneska. Poravnava je nična, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti. To velja tudi, če se zmotno prepričanje pogodbenikov nanaša na navadna dejstva. Tožnik ni dokazal, da je terjatev v času sklenitve sporazuma še vedno obstajala.

Zavarovanka tožeče stranke in toženec sta bila udeležena v prometni nezgodi. Ker je policija v zapisniku ugotovila, da je za nesrečo odgovorna zavarovanka tožeče stranke, je tožeča stranka s tožencem sklenila poravnalno pogodbo. Na njeni podlagi je tožencu izplačala določen znesek, on pa se je zavezal, da bo v primeru, da bi se za ta zavarovalni primer naknadno ugotovila njegova sokrivda, takoj povrnil prejeto odškodnino z obrestmi. V kazenskem postopku, ki je tekel proti zavarovanki tožeče stranke, je izvedenec ugotovil, da za prometno nesrečo ni odgovorna ona, temveč toženec, zato je tožilec odstopil od kazenskega pregona. Tožeča stranka na podlagi sklenjene poravnave od toženca utemeljeno zahteva vrnitev izplačanega zneska, ki ustreza odstotku njegove odgovornosti. Med pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava je pravna podlaga, ki tožeči stranki daje podlago za uveljavljanje tu obravnavanega tožbenega zahtevka. V njej ni nič, kar bi nasprotovalo prisilnim predpisom ali morali. Nasprotno. Nemoralno bi bilo, da bi toženec obdržal prejeti znesek, saj je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je 70 % odgovornosti za prometno nesrečo mogoče pripisati prav njemu.<

Na podlagi vstopne pravice dedujejo le potomci od dedovanja odpadlega dediča, medtem ko je bila F. N. v trenutku uvedbe dedovanja po pok. V. N. živa in je zato postala dedinja denacionaliziranega premoženja. Ker pa v trenutku, ko bi premoženje lahko dejansko prešlo nanjo (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji), ni bila več živa, dedujejo po njej (glede na to, da z denacionaliziranim premoženjem v oporoki ni razpolagala) njeni zakoniti dediči.

V primerih, ko se zmota nanaša na okoliščine, ki so jih stranke imele za negotove ali sporne že takrat, ko so sklepale poravnavo, zmote v smislu ničnosti po 1058. členu OZ ni mogoče uveljavljati.

Namen postopka poravnavanja ni samo, da se sodišča razbremenijo vodenja kazenskih postopkov (za manj nevarna kazniva dejanja), temveč tudi, da se čim prej reši konflikt med osumljencem in oškodovancem na zadovoljiv način za oba, brez uporabe kazenskih sankcij, z učinki tudi na civilnopravnih področjih. Stvar osumljenca in oškodovanca je, za kakšno vsebino sporazuma se, s pomočjo poravnalca, dogovorita. Tožnik je sprejel toženčevo ponudbo za poravnavo in s tem sta pravdni stranki nedvomno odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izhajalo iz kaznivega dejanja (1050., 1051. člen OZ), kar v posledici pomeni, da je toženec postal prost tovrstne obveznosti do tožnika. S sklenitvijo sporazuma tako pravdni stranki nista zasledovali le ustavitve kazenskega postopka, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, temveč sta upoštevaje povedano in smisel določb postopka poravnavanja v kazenskih zadevah, nedvomno sklenili poravnavo o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja, torej poravnavo sklenjeno za potrebe kazenskega postopka, vendar tudi v smislu civilnopravnih učinkov.

Odločilna je sodba kot logična celota, saj če ji manjka kateri od temeljnih logičnih elementov, ni miselne povezave med njeno podlago in izrekom. Po stališču pritožbenega sodišča izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne bi bila logična celota, saj vsebuje vse odločilne razloge glede na pravno odločilno trditev tožeče stranke, da je med sedaj pravdnima strankam sklenjena poravnava nična. Izpodbijana sodba ima razloge, tako da jo je možno preizkusiti, pri tem pa sodišče prve stopnje ni vezano na posebne, vnaprej opredeljene zakonske okvire, kako morajo razlogi biti podani, temveč je odločilno, da sodba ima razloge. Če je pri tem sodišče prve stopnje uporabilo metodo, da je kot svoje razloge štelo navedbe tožene stranke, to ne pomeni, da bi spregledalo navedbe tožeče stranke, pač pa, da je štelo argumente tožene stranke za tako prepričljive, da jih je vzelo v razloge sodbe kot odločilne. Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja. Pogodbo o poravnavi je mogoče skleniti le, če pred tem med strankama obstoji sporno ali negotovo pravno razmerje. Podlaga (razlog) poravnave je v odpravi spora ali negotovosti. Poravnava ima svo

Poravnava je sestavljena iz dveh neodvisnih delov, zato je poravnava le delno nična. Del poravnave je ničen zaradi kršitve določbe čl. 255 ZGD, ki v 1. odst. določa, da se vložki ne smejo vrniti in ne obrestovati.