46. člen OZ

Skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZDR-1 mora ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavca pisno obvestiti le o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (na kar je bila tožnica opozorjena tako ustno kot pisno v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi); a kot določa navedeno zakonsko določilo, opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma, zato ga ima še toliko manj opustitev obvestila glede upokojitve. Če pa je tožnica sporazum podpisala kljub vedenju, da nima dovolj informacij glede njene upokojitve, pa mora sama nositi posledice lastne neskrbnosti (drugi odstavek 46. člena OZ).

Če je stranka sklenila posel, ker jo je k temu z lažnim prikazovanjem zapeljal sopogodbenik, je pravno nevzdržno - tako z vidika 49. člena OZ, kakor z vidika načela vestnosti in poštenja - odreči zaščito prevarani stranki (ker je bila denimo pri soočenju s prevaro malomarna) na račun naklepno nepoštenega sopogodbenika-prevaranta. Nevzdržno bi bilo varovati naklepno nepošteno stranko, ki zavarovalnico z lažjo pripravi k sklenitvi poravnave in plačilu, nasproti zavarovalnici, ki ob običajnem cenilčevem ogledu poškodb ne zazna laži v prijavi škode.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali se v okoliščinah konkretnega primera tožnica lahko v razmerju do toženke učinkovito sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma na lastno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornem parkirnem mestu št. 4?

V postopkih obravnavanja tožbe za razveljavitev sodne poravnave pripravljalni narok ni predviden. Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku z učinki pravnomočne sodbe. Poravnava je tako veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za veljavno sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po postopkovnih pravilih. Zaradi dvojne narave sodne poravnave je v 392. člen ZPP posebej urejena tožba za izpodbijanje sodne poravnave kot enega od izrednih pravnih sredstev. Sodno poravnavo je tako mogoče izpodbijati le iz tam navedenih razlogov. Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 392. člena ZPP sodne poravnave ni dopustno izpodbijati zaradi tega, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali. Na ničnost mora namreč sodišče paziti že ob sklepanju sodne poravnave in je v takšnem primeru ne sme

Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo. Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izv

Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

To pomeni, da sodišče v teh postopkih ne ugotavlja ponovno, na strani katerega od staršev so boljše možnosti za vzgojo in varstvo otroka, prav tako se ponovno ne ugotavlja, ali so te na obeh straneh primerne, pač pa mora odgovoriti na vprašanje, ali so se bistveno spremenile pravno relevantne okoliščine, na katerih sloni prvotna odločitev o varstvu in vzgoji otrok. Pritožbeno sodišče z zaključki sodišča prve stopnje soglaša in še dodaja, da na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoče govoriti, da bi se od sklenitve sodne poravnave 16. 10. 2019 okoliščine bistveno spremenile, zato pogoji za spremembo varstva in vzgoje mld. otrok niso izpolnjeni. Ob tem velja poudariti, da predstavlja odnos med bivšima partnerjema dinamičen proces z obdobji, ko sta odnos in komunikacija med bivšima partnerjema boljša, in z obdobji, ko sta slabša, sodišče pa odloča glede na okoliščine ob koncu glavne obravnave. Le-te pa so bile v predmetni zadevi takšne, da so kazale na to, da sta udeleženca zmožna medsebojnega sodelovanja in dogovarjanja, kar sta navsezadnje potrdila tudi s tem, da sta se na zadnjem naroku za glavno obravnavo dogovorila glede obsega stikov, pa tudi tekom pre

Utemeljeno pa toženci v pritožbi opozarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh njihovih pravno pomembnih navedb v zvezi z ničnostjo pogodbe, zaradi česar v sodbi manjkajo razlogi o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora poznati pravo (iura novit curia) in je zato dolžno preizkusiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev. Status zemljišča (namembnost) predstavlja bistveno lastnost predmeta pogodbe (prvi odstavek 46. člena OZ), pogodba o ari pa je v konkretnem primeru imela naravo predpogodbe (prvi in tretji odstavek 33. člena OZ). Zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presoditi navedbe tožencev o tem, da so bili pri sklenitvi pogodbe o ari (kot predpogodbe) v bistveni opravičljivi zmoti. Če bi ugotovilo, da so toženci ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega udeleženca v pravnem prometu (prvi odstavek 6. člena OZ), in da je bila torej njihova zmota opravičljiva, jih pogodba o ari ne zavezuje

Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

Bistveno v zadevi je, da je tožnik na lastno pest izvedel nestrokoven izkop na nepremičninah. Da toženka ni vedela, da se bo tega lotil, je sam potrdil. Tako ji ni mogoče očitati, da bi ga z vidika nevarnosti njegovega posega morala seznaniti s plazom iz leta 2005, do katerega je prišlo, še preden je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hiša po prvem plazu ni bila posebej ogrožena in toženka ni imela razlogov, da bi pričakovala sprožitev novega plazu. Nadalje ni mogla računati, da se bo tožnik lotil izkopavanja zemlje, še manj pa, da se bo takšnih posegov v teren lotil na nestrokoven način in brez ustreznih dovoljenj. Tožnik sicer v zvezi s plazom iz leta 2005 utemeljeno izpostavlja, da bi lahko šlo za bistven podatek o nepremičnini, to je o lastnostih predmeta prodajne pogodbe, oziroma za odločilne okoliščine, ki so vplivale na njegovo voljo za sklenitev pogodbe. Vendar bi bilo to dejstvo lahko pravno pomembno zgolj z vidika veljavnosti same prodajne pogodbe, ne gre pa za stvarno napako na nepremičnini (teren na erozijskem območju pač takšen je), niti za protipravno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo.

ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.

Izdelava posebne pisne ocene poskusnega dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela ni predpisana kot element odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, kot tudi ni zahtevana obrazložitev ocene poskusnega dela. Bistveno je, da je mogoče iz obrazložitve odpovedi razbrati razloge za negativno oceno poskusnega dela. To je v skladu s splošno zakonsko zahtevo, da morajo biti odpovedi, ki jih poda delodajalec, obrazložene (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni obveznost delodajalca. To izhaja že iz določila drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

Tožnica je v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijani del sodbe, sama uveljavljala povračilo stroškov v višini kilometrine. Zato je sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov oziroma razlike v stroških do višine javnega prevoza.

Stališče sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je o dajatvenem zahtevku tožnice že odločilo, odpadla toženkina potreba po odpravi negotovosti tako glede pogodbene kazni kot glede višine nagrade po Pogodbi, je pravilno. Ker toženkin direktor Pogodbe in z njo povezane ponudbe (ki skupno obsega manj kot dve strani, prejel pa jo je po elektronski pošti in bi jo lahko prebiral kolikor dolgo bi želel), pred podpisom ni prebral, višje sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da se zato toženka ne more sklicevati ne na zmoto ne na prevaro.

Glede na pravno naravo končnega obračuna (zunajsodna poravnava), tožnica v postopku tudi ne more biti uspešna s sklicevanjem na zmoto glede učinkov podpisa predmetnega zapisnika oz. na to, da ni bilo njene volje, da so z njim zajeta tudi sedaj vtoževana dela. Za tak posel veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni v poglavju OZ o poravnavi določenega kaj drugega (1. odstavek 1054. člena OZ). To pa pomeni, da dogovor velja, razen če ga podpisnik ne izpodbije zaradi morebitnih napak (npr. razveljavitev pogodbe v primeru grožnje, bistvene zmote, prevare - 45., 46. in 49. člen OZ), kar tožnica ni storila.

Dokazovanje obsega samo dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Izjema so dejstva, ki jih je stranka med pravdo priznala; teh ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Izpodbijana sodba po navedenem ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti z zatrjevano relativno bistveno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo pri dokazovanju. Čeprav sodišče prve stopnje vseh ponujenih dokazov ni izvedlo, tožnika ni prikrajšalo za njegova ustavna procesna jamstva in tudi dejansko stanje je bilo pravilno in celovito ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je kršilo določilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je ugotovilo dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala ter ji s tem kršila pravico do izjave, saj se ni mogla izjaviti o dejstvih, katera je sodišče prve stopnje štelo kot odločilna za ugoditev zahtevku in ki so v evidentnem nasprotju s samimi trditvami strank, ki jih je sodišče prve stopnje tudi samo povzelo v uvodnih navedbah strank v sodbi in je s tem kršilo tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da je tožena stranka neupravičeno povišala obrestno mero tožeči stranki in v zvezi s tem prisodilo plačilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, utemeljilo na podlagi dejstev, ki jih je samo ugotovilo, brez da bi jih stranki zatrjevali. Sodišče je tisto, ki pozna pravo, vendar je glede uporabe pogodbenega prava tako teorija kot usklajena sodna praksa jasna, in sicer da je sodišče vezano na uporabo tistih pogodbenih določil, katera so del trditvene podlage strank. V primeru, ko naj bi šlo za grožnjo ali silo pri izjavi volje, ni mogoče govoriti o ničnosti pravnega posla, pač pa o njegovi izpodbojnosti in je potrebno postaviti

Zmotno je materialno pravno naziranje pritožbe, da plačilo avansa velja za sprejem ponudbe in da izvajalec ne more enostransko zahtevati plačila avansa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo razliko med avansom in aro. Avans (slovensko predplačilo ali predujem) pomeni izjemo od načela vzajemnosti izpolnitev, saj je bistvo avansa v tem, da ga mora ena stranka plačati, še preden druga stranka začne s svojo izpolnitvijo. Plačilo avansa sicer lahko velja kot konkludenten sprejem ponudbe, vendar to ni bistvo avansa. Dogovor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da mora toženec v okviru že sklenjene podjemne pogodbe plačati avans, je v skladu z načelom pogodbene avtonomije strank.

Ker je tožničina terjatev iz naslova odpravnine zapadla v plačilo 13. 6. 2017, je tožnica 19. 6. 2017 lahko podala veljavno izjavo o odpustu dolga toženki iz naslova dolgovane odpravnine. Vsebina izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 je jasna in nedvoumna, zato niso relevantne pritožbene navedbe, da je bila tožnica kot delavka šibkejša stranka ter da naj bi bila ta izjava napisana po naročilu in nareku toženke (83. člen OZ).

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).