1055. člen OZ

V primerih, ko se zmota nanaša na okoliščine, ki so jih stranke imele za negotove ali sporne že takrat, ko so sklepale poravnavo, zmote v smislu ničnosti po 1058. členu OZ ni mogoče uveljavljati.

Odločilna je sodba kot logična celota, saj če ji manjka kateri od temeljnih logičnih elementov, ni miselne povezave med njeno podlago in izrekom. Po stališču pritožbenega sodišča izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne bi bila logična celota, saj vsebuje vse odločilne razloge glede na pravno odločilno trditev tožeče stranke, da je med sedaj pravdnima strankam sklenjena poravnava nična. Izpodbijana sodba ima razloge, tako da jo je možno preizkusiti, pri tem pa sodišče prve stopnje ni vezano na posebne, vnaprej opredeljene zakonske okvire, kako morajo razlogi biti podani, temveč je odločilno, da sodba ima razloge. Če je pri tem sodišče prve stopnje uporabilo metodo, da je kot svoje razloge štelo navedbe tožene stranke, to ne pomeni, da bi spregledalo navedbe tožeče stranke, pač pa, da je štelo argumente tožene stranke za tako prepričljive, da jih je vzelo v razloge sodbe kot odločilne. Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja. Pogodbo o poravnavi je mogoče skleniti le, če pred tem med strankama obstoji sporno ali negotovo pravno razmerje. Podlaga (razlog) poravnave je v odpravi spora ali negotovosti. Poravnava ima svo

Pogodbe o poravnavi ni možno preklicati zgolj z enostransko izjavo. Tožena stranka sklenjeno izvensodno poravnavo lahko izpodbijala iz enakih razlogov in po pravilih, ki veljajo za dvostranske pogodbe v določbah 100. do 130. člena OZ, česar pa ni storila. Od teh pravil pa ne velja le določba 118. člena OZ, ki ureja pravico stranke do razveljavitve dvostranske pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja.

Ker se je tožnik dogovoril z zavarovancem tožene stranke, da vsaka stranka krije svojo škodo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili dogovor. Gre za poravnavo, saj sta vsaka vzajemno popustili in s tem odpravili negotovost in določili svoje vzajemne pravice in obveznosti (1050. člen OZ). Gre za res transacto, ki veže obe pravdni stranki. Ker je tožena stranka to dokazala, tožnik pa vztraja na plačilu škode od zavarovalnice, je sodišče pravilno zahtevo zavrnilo (953. člen OZ).

Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega razmerja. Na njeni podlagi nastanejo nove pravice in obveznosti, kar pomeni, da ima poravnava konstitutivne učinke, saj se pravice iz prejšnjega razmerja ne morejo več uveljaviti. Enake učinke ima glede pravice do odškodnine tudi poravnava, ki jo je na podlagi zavarovanja pred odgovornostjo s tožnico sklenila toženkina zavarovalnica (964. in 965. člen OZ).

Ker je sodišče prve stopnje poleg tožnice zaslišalo ključno pričo, ki je vedela največ povedati tako o okoliščinah, v katerih se je oblikoval predlog tožnici v podpis ponujene poravnave, kakor tudi o tožničinem odločanju za podpis le-te, izpovedbi te priče pa je sodišče prve stopnje v bistvenem sledilo, se je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje kot nepotrebno izkazalo zaslišanje ostalih vlagateljev, ki so sicer sodelovali pri dogovarjanjih s toženko, ne pa tudi v postopku neposrednega odločanja tožnice za podpis sporne poravnave. Z zavrnitvijo nekaterih po tožnici predlaganih dokazov sodišče prve stopnje tožnici ni odvzelo možnosti dokazovanja pravno relevantnih dejstev, saj je ta dejstva na podlagi izpovedbe tožnice in njenega moža v bistvenem štelo za dokazana.