VSRS Sodba I Up 24/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke, ki je bila vložena na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi kršitve njenih ustavnih pravic z dejanjem tožene stranke. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišče prve stopnje navaja, da je bila tožeča stranka o prenehanju sodniške službe na dan, ko je to začelo učinkovati, pravočasno obveščena, saj je predhodno prejela akt Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 3. 2014, ko pa se je pritožila zoper oceno sodniške službe, je za zavrnitev njenega ugovora izvedela, ko je prejela odločbo Personalnega sveta Vrhovnega sodišča z dne 26. 5. 2014. Tožeča stranka je bila tudi seznanjena z zakonsko zahtevo, da mora negativno oceno sodniške službe potrditi Sodni svet. Oceno je Sodni svet potrdil na svoji 40. seji dne 11. 9. 2014, tožnica pa je 12. 9. 2014 prejela obvestilo Sodnega sveta, v katerem je bilo navedeno, da je Sodni svet na navedeni seji potrdil oceno sodniške službe št. SuZ 21/2013, ki jo je dne 14. 3. 2014 izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani. V tem obvestilu je bila tudi navedena ugotovitev, da tožnica ne ustreza sodniški službi in da ji je z dnem 11. 9. 2014 prenehala sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Iz obvestila nadalje izhaja, da je zapisnik 40. seje Sodnega sveta objavljen na internetni strani sodišč in da bo kasneje izdana tudi pisna odločba. Na tej podlagi je bilo tožeči stranki preprečeno nadaljevanje z opravljanjem sodniške službe, med drugim ji je bil omejen vstop v pisarno, izvedena pa je bila tudi odjava tožeče stranke iz socialnih zavarovanj s strani sodišča A. V zvezi s pravnimi podlagami za odločitev sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica v bistvu uveljavlja varstvo dveh pravic, in sicer pravice do enakega dostopa do vsakega delovnega mesta, ki je specialna določba glede na prvi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter varstvo pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki v konkretnem primeru zajema tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodišče A. naj bi te kršitve storilo z obvestilom, da je tožnico z obrazcem M2 odjavilo iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in s tem, da ji je preprečilo vstopiti v pisarno oziroma je to morala storiti pod nadzorom varnostnika, medtem ko naj bi Sodni svet kršitev storil s citiranim obvestilom, poslanim sodišču A., ki ga je to sodišče dne 12. 9. 2014 vročilo tožeči stranki. Sodišče prve stopnje tudi poudarja, da iz prejetega sklepa Vrhovnega sodišča I Up 348/2014 v predmetni zadevi nedvomno izhaja, da tožeča stranka zoper navedena dejanja nima zagotovljenega drugega sodnega varstva pred delovnim sodiščem in da to velja tudi za dejanja sodišča A., s katerim je sodišče tožnico obvestilo, da jo je z obrazcem M2 odjavilo iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Po stališču sodišča prve stopnje je imela odločitev Sodnega sveta, sprejeta na seji dne 11. 9. 2013, očitno že s tem dnem dejanske in pravne učinke, torej v času, ko kasneje izdana odločba Sodnega sveta z obrazložitvijo še ni bila izdana. Sodišče prve stopnje nadalje opredeljuje bistvo obravnavanega upravnega spora kot pravno vprašanje, ali je 76. člen ZSS v zvezi s 7. točko prvega odstavka 74. člena in drugega odstavka 33. člena ZSS v skladu z Ustavo. Poudarja, da pravici do učinkovitega sodnega varstva in do enake obravnave v smislu tretjega odstavka 49. člena Ustave nista absolutni pravici. Zato je v nadaljevanju na podlagi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti opravilo presojo, ali je zakonski poseg v navedeni ustavni pravici tožeče stranke ustavno dopusten. Na podlagi obsežne obrazložitve navedene presoje sodišče prve stopnje ugotavlja, da navedena zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo. Zato po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni prišlo do kršitve ustavnih pravic tožeče stranke in je na tej podlagi tožbo zavrnilo.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče ni izvedlo glavne obravnave in je ni zaslišalo, kot je predlagala v svoji tožbi. Dejansko stanje je zato sodišče zmotno ugotovilo, s tem pa je kršilo tudi njeno pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in njeni ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Ni bila obveščena, kdaj bo Sodni svet odločil o njeni zadevi, prav tako pa ni bila vabljena na sejo Sodnega sveta. Trdi, da je samo vročena pisna odločba Sodnega sveta tista, s katero je lahko obveščena o odločitvi in ki ima edina lahko učinek na njene pravice oziroma obveznosti in s tem na njen pravni položaj. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice prihaja samo s seboj v nasprotje s tem, ko najprej ugotovi, da je prišlo do kršitve ustavne pravice iz 25. člena Ustave potem pa tožbo zavrne z razlogom, da kršitve ustavnih pravic tožnice ni ugotovilo. S tem je po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica nadalje navaja, da ne pozna zakonsko urejenega primera, ko bi nastopile za stranko pravice, obveznosti ali spremembe njenega pravnega položaja pred izdajo in vročitvijo odločbe oblastvenega organa. V tem primeru pa sodišče prve stopnje interpretira ravnanje Sodnega sveta in sodišča A. oziroma tožene stranke prav na tak način – obstoj odločbe za nastanek pravic, obveznosti in spremembo pravnega položaja sploh ni potreben. Pritožnica tudi zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odločilo v nasprotju z ZSS, ki ga je citiralo (23. točka obrazložitve) in po katerem Sodni svet izda ugotovitveno odločbo, v konkretnem primeru pa so posledice pritožnici nastale, še preden je Sodni svet tako ugotovitveno odločbo izdal. O tem sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ne zapiše nobenih razlogov. Pritožnica nadalje vztraja, da posledice po samem zakonu ob nobeni razlagi zakonskih določb ne morejo nastati dokler ni izdana odločba. Trditev sodišča prve stopnje (24. točka obrazložitve), da sodnik ne izvaja več sodne oblasti v času od zasedanja Sodnega sveta dalje, nima nobene podlage v ZSS. Tako ni po mnenju pritožnice ne dejanskega in še manj pravnega razloga, da sodniki ne smejo opravljati svoje funkcije od trenutka odločitve Sodnega sveta, ki navzven sploh še ni zaznavna. Sodni svet potrdi oceno z izdajo odločbe, takrat pa lahko nastanejo tudi posledice po samem zakonu, ne pa pred tem. Odločba je lahko dokončna z dnem izdaje, ne pa pred tem, zakaj pa naj bi bilo v tem primeru drugače, ni mogoče razumno utemeljiti. Navedeno stališče pritožnica utemeljuje tudi z dejstvom, da je bil tudi s strani sodišča prve stopnje enomesečni zamik pri izdaji odločbe očitno pretiran (29. točka obrazložitve), pa tudi ob primerjavi z disciplinskim postopkom, ki se v razmerju do sodnika vodi skladno z zakonom, kjer obstaja vrsta procesnih varovalk. Tudi v razmerju do vseh ostalih poklicev pritožnica ugotavlja, da pri nobenem ni prenehanje delovnega razmerja urejeno tako, da bi učinkovalo pred izdajo ustrezne odločbe. Pritožnica meni, da so v konkretnem primeru izkazane in dokazane kršitve njenih ustavnih pravic. Nesporno dejstvo je, da so pravne in dejanske posledice za njen pravni položaj nastopile, še preden je Sodni svet odločil o potrditvi negativne ocene, saj to stori z izdajo ugotovitvene odločbe.

3Tožena stranka je po sodišču A. podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v kateri predlaga, da pritožničino pritožbo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na tožbo odgovarja, da je treba poudariti, da v vseh primerih iz prvega in drugega odstavka 74. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha po samem zakonu s takojšnjim učinkom in za prenehanje funkcije v teh primerih ni potrebno, da bi bila že izdana ali sodniku celo že vročena odločba Sodnega sveta. Pritožnici kot sodnici sodišča A. je s sklepom Sodnega sveta z dne 11. 9. 2014 skladno s 7. točko prvega odstavka 74. člena ZSS, torej iz razloga potrjene negativne ocene sodniške službe, sodniška funkcija prenehala ex lege, posledično pa je prenehalo tudi službeno razmerje, o čemer je sodna praksa povsem jasna in skladna. V konkretnem primeru tudi ne gre za poseg v ustavne pravice pritožnice kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Prav tako zavrača pritožničine očitke, da z odločitvijo Sodnega sveta in postopkom pred njim ni bila seznanjena, prav tako pa tudi, da je v zvezi s preprečitvijo vstopa v pisarno in z odjavo socialnih zavarovanj sodišče A. ravnalo skladno z zakonodajo in da ni prišlo do kršitev ne zakonskih in ne ustavnih pravic pritožnice.

K I. točki izreka:

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica utemeljeno opozarja na pomen izvedbe glavne obravnave, ki je v primeru prvostopenjskega upravnega spora zoper dejanje, ki posega v ustavni položaj tožnika (4. člen ZUS-1), temeljna za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja tudi z vidika zahtev 23. člena Ustave. V tovrstnih sporih namreč upravni spor ne sledi predhodno izvedenemu pravnemu urejenemu postopku izdaje upravne odločbe ali drugega upravnega akta oziroma posamičnega akta nosilca oblasti (4. člen ZUS-1), v katerem je že potekalo ugotavljanje dejanskega stanja ob procesno varovanih pravicah stranke (pravica do izjave, kontradiktornosti, itd.), kar je tedaj sodišču in strankam razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega akta in dokumentov zadeve. V upravnih sporih, v katerih se presoja ustavnost in zakonitost dejanja javne oblasti, je torej na podlagi vložene tožbe sodišče prve stopnje tisto, pri katerem se sporno dejansko stanje prvič sploh lahko obravnava in ugotavlja. Vendar pa je ob okoliščinah navedenega primera mogoče ugotoviti, da dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, med strankami v svojih bistvenih značilnostih ni sporno. Nesporno je, da je Sodni svet odločil o potrditvi negativne ocene sodniške službe pritožnice na svoji seji 11. 9. 2014 in da je pritožnica obvestilo Sodnega sveta o tem prejela dne 12. 9. 2014 ob prihodu na delovno mesto na sodišče A. Prav tako je nesporno, da je bilo pritožnici onemogočeno nadaljevanje opravljanja sodniške službe že po prejemu navedenega obvestila po odločitvi Sodnega sveta in da je bila s tem dnem tudi odjavljena iz zavarovanja in vse to še pred izdajo in vročitvijo odločbe (št. 2/14-98, datirane z dnem 11. 9. 2014), s katero je Sodni svet v skladu z zakonom ugotovil prenehanje sodniške službe na podlagi potrditve negativne ocene pritožnice. Navedena odločba je bila tožnici poslana več kot mesec po prejetju obvestila, in sicer 13. 10. 2014. Dejstva, ki bi jih s svojo izjavo lahko dokazovala pritožnica in ki jih tudi poudarja v svoji pritožbi, ki se nanašajo na podrobnejša vprašanja izvedbe postopka Sodnega sveta, seznanjenost pritožnice o teku navedenega postopka ter vprašanja o podrobnejših okoliščinah izvedbe spornih dejanj s strani tožene stranke (sodišča A.) za odločitev v predmetni zadevi niso upoštevna. Glede na navedene značilnosti obravnavane zadeve torej kršitve določb 339. člena ZPP in ustavnih pravic pritožnice iz 14. in 22. člena Ustave v zvezi z opustitvijo izvedbe glavne obravnave in predlaganih dokazov niso podane.

6Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svojem sklepu I Up 348/2014 z dne11. 11. 2015 je z vidika varstva ustavnih pravic pritožnice v predmetnem sporu sporno, s kakšnim aktom Sodnega sveta je lahko potrditev negativne ocene sodniške službe veljavno sprejeta. Presoja, ali je bilo s spornimi dejanji tožene stranke poseženo v ustavne pravice pritožnice, pa je tako na prvem mestu odvisna od vprašanja, ali je imela tožena stranka za njihovo izvršitev ustrezno pravno podlago v zakonu oziroma v posamičnem oblastvenem aktu.

7Pritožnica kot osrednje vprašanje predmetnega spora z vidika varstva njenih ustavnih pravic torej izpostavlja obliko oziroma način odločanja Sodnega sveta, s katero je ta kot pristojni organ potrdil negativno oceno sodniške službe. To pa je vprašanje zakonske razlage in uporabe prava v konkretnem primeru in ne le vprašanje skladnosti ZSS z Ustavo Republike Slovenije, kot je to v svoji obrazložitvi zmotno utemeljilo sodišče prve stopnje. Ker tega vprašanja sodišče prve stopnje ni obravnavalo, je na te navedbe pritožnice v okviru pritožbenega postopka odgovorilo Vrhovno sodišče.

8Iz 22. člena Ustave izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih. Iz vsebine navedene pravice pa skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) tudi izhaja, da se lahko pravice ali obveznosti oziroma pravni položaj posameznika spremenijo samo na podlagi zakonitega posamičnega in konkretnega akta, ki je bil izdan v zakonsko predpisanem postopku(1). V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice pritožnice 22. člena Ustave je treba tako presoditi, ali so imela sporna dejanja tožene stranke, ki so posegla v njeno opravljanje sodniške službe, podlago v konkretnem in posamičnem aktu Sodnega sveta, s katerim je bilo odločeno o njenem pravnem položaju.

9Sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (33. člen ZSS) in to z dnem, ko Sodni svet potrdi to oceno (74. člen ZSS). Ocena pa je potrjena, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji, da je odločitev Sodnega sveta o tem veljavno sprejeta.

10Postopek odločanja Sodnega sveta ureja 28.a člen Zakona o sodiščih, ki odkazuje na poslovnik, ki ga Sodni svet sprejme z 2/3. večino vseh članov in s katerim se uredi postopek poteka sej in način odločanja v določenih zadevah ter druga vprašanja v zvezi z delom Sodnega sveta. Glede postopkov pred Sodnim svetom 27. člen Poslovnika Sodnega sveta določa, da se v postopkih Sodnega sveta smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če v tem poslovniku ni drugače določeno. V 39. členu je med akti Sodnega sveta opredeljeno, da v posamičnih vprašanjih in zadevah Sodni svet odloča s sklepi. Odločitev Sodnega sveta kot kolegijskega organa je veljavno sprejeta, ko predlagani sklep z glasovanjem na seji potrdi predpisana večina članov tega organa (19. člen in 23. člen Poslovnika Sodnega sveta). Za veljavnost odločitev Sodnega sveta drugih pogojev zakon in Poslovnik Sodnega sveta ne določata.

11Glede na dejansko stanje obravnavnega primera je odločitev o potrditvi negativne ocene pritožnice Sodni svet sprejel dne 11. 9. 2014 na svoji 40. seji s potrebno večino glasov (25. člen Poslovnika Sodnega sveta). Ta odločitev je bila sprejeta z vsebino, ki je jasno in nepogojno odločila o pravnem položaju pritožnice in vsebuje tako izrek, v katerem je ugotovljena potrditev negativne ocene sodniške službe, kot tudi posledico navedene ugotovitve, ki je v prenehanju sodniške službe. Navedeno je bilo zabeleženo tudi v zapisnika Sodnega sveta. Ta odločitev pa ni imela oblike in sestavnih delov ugotovitvene odločbe (76. člen ZSS), zato je treba presoditi, ali je treba šteti, da zaradi tega, ker ni bila sprejeta v tej obliki, tudi ni imela pravnih učinkov.

12ZSS o potrditvi negativne ocene sodniške službe izrecno predvideva izdajo ugotovitvene odločbe (76. člen), ne da bi podrobneje opredelil, v katerem trenutku mora biti izdelana in določil njeno obliko. Tudi Poslovnik sodnega sveta posebnih določb o obliki odločitev v posamičnih in konkretnih zadevah ne vsebuje. Zato se morajo glede tega vprašanja smiselno uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (27. člen Poslovnika Sodnega sveta). V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da je zato zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zaradi specialnosti ureditve ZSS pri odločanju Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o odločbi (XIII. poglavje) v zvezi s 4. členom, ki določa smiselno uporabo ZUP v javnopravnih stvareh, ne pridejo v poštev(2).

13Ob upoštevanju določb ZUP nesporno izhaja, da je treba upravno odločbo vselej sprejeti v predpisani obliki, kar velja tudi za kolegijske organe (29. člen ZUP (3)). Odločba je tako izdana tedaj, ko vsebuje vse predpisane sestavine in je z njihovo vsebino potrjena ob odločanju kolegijskega organa, ki z glasovanjem izrazi svojo oblastveno voljo (tretji odstavek 207. člena ZUP). Izdaja obrazložene odločbe s predpisanim pravnim poukom v skladu z oblikovnimi zahtevami ZUP kot zunanjega izraza sprejete odločitve je namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena Ustave, pa tudi zagotavljanju ustavnih pravic do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave. Glede na potrebo po ustavno skladni razlagi razmerja med 74. in 76. členom ZSS bi torej po presoji Vrhovnega sodišča moral Sodni svet o potrditvi negativne ocene sodniške službe odločiti z aktom v obliki ugotovitvene odločbe ob smiselni uporabi ZUP. Na podlagi ZSS bi torej Sodni svet negativno oceno sodniške službe pritožnice moral potrditi tako, da bi že ob glasovanju na svoji seji sprejel sklep v obliki upravne odločbe ob smiselni uporabi določb ZUP, ki urejajo zahteve glede oblike in sestavnih delov odločbe. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Sodni svet s tem, ko je o potrditvi ocene sodniške službe pritožnice Sodni svet odločil z neobrazloženim sklepom, o vsebini katerega je pritožnico obvestil s svojim obvestilom, ravnal nezakonito.

14Za odločitev v predmetnem sporu pa je pomembno, da iz ZUP ne izhaja, da oblikovno pomanjkljiva odločba vselej nima pravnega učinka. Če je bila odločitev veljavno sprejeta s strani pristojnega organa in iz nje jasno izhaja, kaj je vsebina odločitve (dispozitiv), potem je taka odločitev veljavna in učinkuje. Zaradi oblikovnih pomanjkljivosti je tedaj lahko izpodbojna (npr. če se je ne da preizkusiti, 237. člen ZUP), vendar je to treba uveljavljati s pravnimi sredstvi in je ni mogoče šteti za neobstoječo. Tudi glede na citirane določbe drugih predpisov, ki urejajo odločanje Sodnega sveta, oblika odločitve Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe, v kateri je ta sprejeta in sporočena sodniku, na veljavnosti in pravni učinek te odločitve ne vpliva, če je vsebina odločitve jasna in veljavno sprejeta s strani tega organa. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da to, da Sodni svet svoje odločitve ni sprejel v predpisani obliki upravne odločbe (76. člen ZSS), ne pomeni, da odločitev o potrditvi negativne ocene pritožnice ni bila veljavno sprejeta in da ne bi skladno z ZSS učinkovala od dneva potrditve dalje. Zato so dejanja drugotožene stranke v razmerju do pritožnice, ki so posegla v njeno opravljanje sodniške službe, imela podlago v veljavnem posamičnem in konkretnem aktu Sodnega sveta in s tega vidika ni prišlo do kršitve 22. člena Ustave.

15Glede na pritožbene navedbe je treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali je navedena kršitev zakonske obveznosti s strani prvotožene stranke, ki bi morala o potrditvi negativne ocene sodniške službe odločiti v predpisani obliki upravne odločbe, sama po sebi pomenila ali povzročila katero od zatrjevanih kršitev ustavnih pravic pritožnice, torej pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave) ter pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

16Izdelava pisne odločbe pomeni zunanji odraz odločitve Sodnega sveta, ki mora biti obrazložena tako z dejanskimi kot s pravnimi ugotovitvami (ob smiselni uporabi 214. člena ZUP). Na podlagi tega se skladno s podanim pravnim poukom šele omogoči tudi učinkovito sodno varstvo. Opustitev izdaje odločbe v predpisani obliki ali njena zakasnitev bi torej lahko privedla do onemogočanja učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave), vendar se v konkretnem primeru glede na podane okoliščine to po presoji Vrhovnega sodišča ni zgodilo.

17Treba je poudariti, da v predmetnem primeru ni prišlo do odločitve, ki sploh ne bi bila obrazložena in tudi kot taka nikoli ne posredovana pritožnici. Odločitev Sodnega sveta je bila takoj po sprejetju zabeležena v zapisnik, objavljen na spletnih straneh, obvestilo o tej odločitvi pa je bilo posredovano pritožnici v obliki, ki ni dopuščala dvoma v to, da je navedena odločitev bila sprejeta (obvestilo št. 3/14-458 vsebuje glavo Sodnega sveta in podpis predsednika Sodnega sveta). V predmetni zadevi je bila kot že navedeno naknadno izdelana in pritožnici vročena obrazložena odločba Sodnega sveta, zoper katero je imela pritožnica možnost uveljavljati sodno varstvo, ki jo je tudi izkoristila.

18Pritožnici pa je mogoče pritrditi, da njena možnost uveljavljanja sodnega varstva ne more biti odvisna od trenutka, ko bi tožena stranka izdala ugotovitveno odločbo v predpisani obliki in da ji zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke sodno varstvo zoper odločitev, ki posega v njen pravni položaj, ne bi smelo biti omejeno ali odvzeto. Glede na zahtevo po ustavno skladni interpretaciji ZSS bi torej morali šteti, da ima zoper odločitev Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe, ki povzroči pravne učinke v razmerju do sodnika, le-ta pravico do sodnega varstva v upravnem sporu, čeprav ni izdana v predpisani obliki ugotovitvene odločbe. V obravnavanem primeru sta sicer tako pritožnica kot tožena stranka šteli, da je tožbo v konkretnem primeru pritožnica lahko uveljavljala šele od trenutka, ko je bil pritožnici vročen navedeni akt v obliki upravne odločbe. Vendar pa bi lahko po presoji Vrhovnega sodišča tožbo zoper odločitev (sklep) Sodnega sveta pritožnica vložila tudi že od trenutka dalje, ko je bila z njo seznanjena(4). Navedeno pa pomeni tudi, da ureditev 33. in 74. člena ZSS, ki določa, da prenehanje sodniške službe nastopi že z dnem potrditve negativne ocene s strani Sodnega sveta, ob ustavno skladni razlagi ZSS v povezavi z ZUS-1 ne posega v pravico pritožnice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

19Glede očitka neustavnosti upoštevanih določb ZSS zaradi neskladnosti s 14. členom (in drugimi določbami) Ustave Vrhovno sodišče poudarja, da je to vprašanje že presojalo v sodbi X Ips 270/2007 z dne 27. 07. 2010 in da v obravnavani pritožbi ni novih razlogov, zaradi katerih bi se Vrhovno sodišče prepričalo v neustavnost zakonske ureditve, ki je bila podlaga za odločitev v obravnavanem sporu. K tem zato zgolj dodaja, da je pri presoji utemeljenosti različnega obravnavanja sodnikov v primerjavi z drugimi zaposlenimi ter funkcionarji, pa tudi pri vprašanju utemeljenega razlikovanja ureditve ocenjevanja sodniške službe v primerjavi z disciplinskimi postopki treba izhajati iz posebnih značilnosti razmerja, ki na podlagi ZSS obstaja med sodnikom in Republiko Slovenijo ter organi, ki v skladu s svojimi pristojnostmi odločajo o njegovih pravicah, obveznostih oziroma njegovem položaju. Sodnik je funkcionar ter nosilec sodne oblasti, ki je z Republiko Slovenijo v službenem razmerju, ki je urejeno z zakoni in drugimi predpisi. Zato je treba izhajati iz domneve, da je seznanjen s svojimi predpisanimi pravicami, obveznostmi in postopki odločanja o njih, posledično pa tudi z višjo stopnjo seznanjenosti s pristojnostmi Sodnega sveta ter drugih pristojnih organov, odločanja teh organov ter poznavanja njihovih postopkov. Skladno s tem je utemeljena tudi dolžnost sodnika glede razumevanja posledic tako njegovih ravnanj kot tudi odločitev pristojnih organov. V zvezi s postopkom potrditve negativne ocene sodniške službe je v zvezi s tem za presojo pomembno tudi dejstvo, da je sodnik s postopki ocenjevanja seznanjen, da ti postopki potekajo večfazno in da gre pri tem – kot izhaja tudi iz stališč ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča – za skrbno strokovno presojo, ki je zaupana personalnim svetom sodišč različnih stopenj. Zato je odločitev Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene zgolj zaključek širšega postopka presoje strokovnih kvalitet in drugih vidikov opravljanja sodniške službe posameznega sodnika, kar je razvidno tudi v obravnavanem primeru.

20Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.

21Ob navedenem Vrhovno sodišče poudarja, da je glede na stališče Vrhovnega sodišča ob presoji predmetne zadeve, pritožnica imela ves čas od odločitve Sodnega sveta dalje možnost uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu zoper navedeno odločitev (18. točka obrazložitve). To pa tudi pomeni, da zaradi obstoja drugega učinkovitega sodnega varstva, s katerim bi lahko pritožnica varovala svoj pravni položaj, vložena tožba sicer ne bi bila dopustna in bi jo bilo zaradi tega treba zavreči, saj je tožba na podlagi 4. člena ZUS-1 dopustna le v primeru, če tožniku ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo njegovih ustavnih pravic. Ker pa je Vrhovno sodišče stališče glede navedenega pomembnega pravnega vprašanja sodnega varstva in s tem povezanega poenotenja sodne prakse sprejelo šele v obravnavani zadevi in stranki zato ni moglo biti predhodno poznano, je z vidika varstva pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter upravičenih pravnih pričakovanj stranke (2. člen Ustave) tudi njeno pritožbo vsebinsko obravnavalo in v zadevi odločilo meritorno.

K II. točki izreka:

22Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Izjemoma lahko zakonodajalec predpiše neposredno učinkovanje predpisa; o tem vprašanju in obveznosti izdajanja posamičnih aktov npr. Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-162/12 in Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012.

(2) Tudi iz same odločbe Sodnega sveta, ki je bila v predmetni zadevi izdana naknadno (št. 2/14-98, datirana z dnem 11. 9. 2014) je mogoče razbrati, da je oblikovana skladno z vsemi procesnimi značilnostmi in zahtevami, ki jih sicer za izdajo tovrstnih določb ureja ZUP.

(3) Pri tem tretji odstavek 29. člena ZUP izrecno določa, da se kolegijskemu organu, ki je pristojen za odločanje, predloži pred odločitvijo pisno poročilo in predlog odločbe.

(4) Pri tem pa samega obvestila Sodnega sveta v obravnavani zadevi ni mogoče šteti za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj gre zgolj za posredovanje informacij, ne za akt, s katerim bi bila izražena oblastvena volja organa.