VSL sklep I Ip 2655/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke sklepa o izvršbi z dne 25. 5. 2016 spremeni tako, da se predlog upnika za izvršbo v delu, v katerem upnik predlaga izvršbo za izterjavo denarne terjatve (točka 2 predloga za izvršbo), zavrže.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom o izvršbi z dne 25. 5. 2016 je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo za izterjavo upnikove nedenarne terjatve, izvršba pa ni bila dovoljena v delu, v katerem je upnik predlagal izvršbo glede izterjave denarne terjatve (2. točka predloga za izvršbo). Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje upnikov predlog za izvršbo glede izterjave denarne terjatve zavrnilo iz razloga, ker gre v predmetnem primeru za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in upnik ne more za ta del vložiti predloga za izvršbo kot pri verodostojni listini, ki dolžniku nalaga, da v 15. dneh po vročitvi sklepa o izvršbi upniku plača denarno terjatev.

2Zoper sklep vlaga pritožbo upnik (v vlogi navaja: ugovor zoper sklep o izvršbi) in poudarja, da je sklep o izvršbi nejasen in nerazumljiv, obrazložitev pa je v nasprotju s samim izrekom sklepa. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Iz izreka sklepa ne izhaja, kakšna je višina denarne terjatve, ki je predmet izvršbe, sklep pa s tem ni izvršljiv. Upnik je v predlogu za izvršbo jasno navedel, da se izvršba opravi za izterjavo nedenarne terjatve (priznanje delovne dobe za čas od 17. 6. 2015, pri čemer ga mora dolžnik prijaviti v socialna zavarovanja ter obračunati bruto nadomestila plače). Upnik je tako jasno opredelil višino bruto zneskov, ki jih mora dolžnik obračunati in od njih plačati davke in prispevke od plače ter akontacijo dohodnine od regresa, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V točki 2 pa je dolžnik navedel višino denarne terjatve (višino denarnih neto zneskov, ki jih mora dolžnik poravnati upniku). V sodbi, ki je izvršilni naslov, neto zneski niso navedeni, zato je upnik predložil obračun posameznih neto zneskov, ki so predmet denarne terjatve. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja upnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep.

4Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami). Na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ je bilo o pritožbi odločeno po sodnici posameznici.

5Po določbi 40. člena ZIZ mora upnik v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (po 17. in 18. členu ZIZ pa med izvršilne naslove spada tudi izvršljiva sodna odločba) navesti upnika in dolžnika z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena ZIZ, izvršilni naslov (katerega mora določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti – peti odstavek 40. člena ZIZ), dolžnikovo obveznost, sredstvo ali predmet izvršbe (30. člen ZIZ) ter druge podatke, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba lahko opravi. Kadar upnik vlaga predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, je o terjatvi upnika že pravnomočno odločeno v predhodnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. To pomeni, da je že v izreku izvršilnega naslova dolžniku naložena obveznost, ki jo mora izpolniti v določenem roku, kakor tudi, da je že pretekel rok za dolžnikovo prostovoljno izpolnitev.(1)

6Upnik zato lahko v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova sodišču predlaga le dovolitev izvršbe, ne more pa ponovno zahtevati, da sodišče dolžniku naloži, da v določenem roku od vročitve sklepa o izvršbi plača terjatev, skupaj z odmerjenimi stroški (kot je to obvezna sestavina pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine – 41. člen ZIZ). Izvršilni naslov, ki je podlaga predlogu za izvršbo namreč že vsebuje del, s katerim je dolžniku naložena obveznost in je zato o dolžnikovi obveznosti že pravnomočno odločeno.

7V konkretnem primeru je upnik v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova v delu, v katerem zahteva od dolžnika izplačilo neto plač, oblikoval predlog za izvršbo v 2. točki po 41. členu ZIZ, ne pa po določbi 40. člena ZIZ ter je sodišču predlagal, da dolžniku ponovno naloži rok, v katerem naj dolžnik terjatev plača. To pomeni, da je v tem delu upnik zahteval izdajo sklepa o izvršbi kot pri verodostojni listini in ponovno naložitev roka, v katerem naj dolžnik plača, čeprav je ta naložitveni del bil zajet že v predhodnem pravdnem postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov. Po 274. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa se v primeru vložene tožbe (smiselno v izvršilnem postopku v primeru vložitve predloga za izvršbo) o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožba (smiselno predlog za izvršbo), zavrže. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (torej glede izterjave upnikove denarne terjatve – točka 2 predloga za izvršbo) spremenilo tako, da je v tem delu predlog za izvršbo zavrglo po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8Upnik je v pritožbenem postopku le navidezno uspel, saj je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je upnikov predlog v izpodbijanem delu zavrglo. Končni uspeh upnika v pritožbenem postopku tako ni dosežen, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------

Op. št. (1): Sodna odločba postane izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, sodišče pa dovoli izvršbo na podlagi izvršljive sodne odločbe; prim. 17. in 19. člen ZIZ.