30. člen ZIZ

Ni mogoče dovoliti nadaljevanja izvršbe, kot ga je predlagal upnik. Tudi, če bi bilo mogoče terjatev dolžnika do njegovega dolžnika denarno ovrednotiti, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, za katero terjatev je bila prvotno dovoljena izvršba (dovoljena je bila za denarno terjatev) in le za realizacijo te terjatve se bo izvršba lahko nadaljevala po tretjem odstavku 34. člena ZIZ. Izvršba z drugim sredstvom ali na drugih predmetih se dovoli za izterjavo terjatve, za katero je bila izvršba dovoljena s prvotnim sklepom o izvršbi. To pa seveda pomeni, da tudi če dolžnikovo nedenarno terjatev ovrednotimo in spremenimo v denarno, take terjatve v tem izvršilnem postopku ne bo mogoče izterjati. Izvršba na dolžnikovo nedenarno terjatev oz. materialno pravico je namenjena poplačilu iz terjatve, da se torej terjatev zarubi in unovči, ni pa tudi namenjena pridobitvi listine za vknjižbo dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo.

Iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ izhaja, da izvršilno sodišče mora preizkusiti vprašanje, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov ali verodostojna listina. Iz navedene zakonske dikcije izhaja, da izvršilno sodišče preizkusi le vprašanje obstoja izvršilnega naslova, to pa je v primeru izvršnice, njeno popolnost v smislu prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Izvršnica mora vsebovati podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. V konkretnem primeru je ta pogoj izpolnjen. Le izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena, nima pravnega učinka. Izvršilno sodišče torej le presoja v skladu z načelom stroge formalne legalitete pravilno sestavo izvršnice. Posledično v izvršilnem postopku ni mogoče odločati o veljavnosti oziroma neveljavnosti izvršilnega naslova kot o predhodnem vprašanju, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik, saj inštrumentarij izvršilnega postopka temu niti ni namenjen, temveč je ta presoja prepuščena sodišču v drugem, od izvršilnega postopka ločenem in zato primernem kontradiktornem (pravdnem) postopku. Vpr

V obravnavani zadevi upnik sicer trdi, da je predujem na računu BS za sodne depozite dolžnikovo premoženje, vendar pa upnik za poseg na to premoženje ni izbral ustreznega izvršilnega sredstva. Bistveno je namreč, da so sredstva, na katera meri upnik, na prehodnem podračunu sodnih depozitov, katerega imetnik je sodišče in ne dolžnik.

ZIZ ne določa vrstnega reda izbire sredstev izvršbe, prav tako upnika ne omejuje pri številu izvršilnih sredstev in predmetov izvršbe.

Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno pritožbeno očita zmotnost ugotovitve, da je predmetni izvršilni postopek pravnomočno končan. Višje sodišče pojasnjuje, da se izvršilni postopek konča takrat, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj. S končanjem izvršilnega postopka se ustavi tudi izvršba. ZIZ izrecno ne določa, kdaj se šteje, da je izvršilni postopek končan. Pri presoji navedenega vprašanja je potrebno izhajati iz namena izvršilnega postopka, ki je v realizaciji terjatve iz izvršilnega naslova. V skladu z namenom izvršilnega postopka se ta konča z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se upnikova terjatev poplača oziroma na podlagi sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi neuspešne izvršbe. V primeru dovoljene izvršbe na več sredstev izvršbe, se postopek (samodejno) konča z ustavitvijo na zadnje dovoljeno sredstvo.

ZIZ upniku kot gospodarju postopka skladno z načelom dispozitivnosti omogoča prosto izbiro izvršilnih sredstev, dokler terjatev ni v celoti poplačana, pri tem pa ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na premičnine. Ob tem je treba še pojasniti, da se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve. Prav tako mora izvršitelj na ravnovesje med terjatvijo in vrednostjo stvari paziti pri opravi rubeža, saj zarubi le toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo upnikove terjatve in izvršilnih stroškov. Kljub temu, da sta dolžnika dva, je treba upoštevati, da je bilo nadaljevanje izvršbe dovoljeno le na premičnine prve dolžnice in da je tudi ugovor zoper sklep o nadaljevanju vložila le prva dolžnica, zato se tudi upničin odgovor na ugovor nanaša le na prvo dolžnico, ki je zato edina zavezana povrniti stroške tega odgovora. Prodaja zarubljenih stvari se sme opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Dražbo je izvršitelj razpisal za prodajo premičnin, ki jih je ob opravi deložacije odstranil iz nepremičnine in jih dal odpeljati v hrambo. Te premičnine torej še niso bile niti zarubljene in jih

Dodatna pokojnina, ki se izplača članu pokojninskega sklada, je denarna terjatev (ob predpostavki, da so za izplačilo izpolnjeni zakonski pogoji določeni v ZPIZ-2). Enako pa velja tudi za pravico do izplačila odkupne vrednosti premoženja. V obeh primerih je dolžnik ob izpolnitvi določenih pogojev upravičen do denarnega izplačila. Temeljno materialno upravičenje torej, ki ga vključuje konkretna terjatev dolžnika, je upravičenje zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je plačilo določenega denarnega zneska (ali v obliki denarne rente ali predčasnega izplačila odkupne vrednosti). To pomeni, da je terjatev dolžnika iz naslova privarčevanih sredstev kolektivnega dodatnega zavarovanja za javne uslužbence denarna terjatev in ne kakšna druga premoženjska pravica.

S parkiranjem vozila je prišlo do ponovnega motenja posesti. Dolžnik sicer navaja, da vozila ni parkiral neposredno na poti, temveč ob njej, vendar pa ob tem ne nasprotuje oziroma ne prereka upničinih navedb, da je razpoložljivo širino dovoza s parkiranjem zožil na 134 cm, ravno tako ne trdi, da bi upnica kljub parkiranemu vozilu lahko neovirano dostopala do svojih parcel. Držijo sicer navedbe dolžnika, da je upnica trdila, da obveznost v osnovnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni bila izpolnjena v celoti, temveč le delno, vendar pa po oceni višjega sodišča določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ ni mogoče razumeti in interpretirati tako ozko in strogo gramatikalno, kot se zavzema dolžnik, torej da bi morala biti za možnost izdaje novega sklepa o izvršbi zaradi ponovnega motenja obveznost po sklepu o izvršbi izpolnjena v celoti (in da bi moral biti predhodni izvršilni postopek že ustavljen). Jezikovno razlago norme namreč dokončno determinira šele njena povezanost z drugimi zakonskimi določbami in njena umeščenost v pravni sistem preko teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in predvsem namen določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote.

Upnik je predlog za izvršbo vložil tako za izterjavo že zapadlih zneskov preživnin kot tudi za izterjavo še nezapadlih zneskov preživnin. Za izterjavo zapadlih zneskov je bila dovoljena izvršba na dolžnikove premičnine, za izterjavo nezapadlih zneskov pa izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Ko je torej banka sodišče obvestila, da je dokončno poplačala sklep o izvršbi, ni bilo glede na predlog in sklep o izvršbi nobene podlage za sklepanje, da so bili z odtegnjenim zneskom poplačani že zapadli obroki, zato je bilo treba šteti, da gre za odtegnitev v naprej, za še nezapadle zneske. Tudi iz sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je izvršbo delno ustavilo, ni mogoče potegniti zaključka, da bi bil ta znesek namenjen poplačilu že zapadlih preživnin. Taka ugotovitev, torej da so bili z bančnimi odtegljaji poplačani že zapadli zneski preživnin, prvič izhaja šele iz sklepa z dne 8. 10. 2020, s katerim je ustavilo izvršbo na premičnine, v pravilnost take ugotovitve pa se višje sodišče na tem mestu ne spušča, saj je sklep že postal pravnomočen. Še enkrat pa je poudariti, da do izdaje tega sklepa ni bilo mogoče šteti, da so bili že zapadli zneski preži

Uveljavljanje pravice, da od dolžnice v primeru njene zamude s plačilom dveh mesečnih obrokov (takoj) zahteva plačilo vsega preostalega še neodplačanega dolga, je bilo prepuščeno upnikovi prosti odločitvi, pri čemer mu okoliščine, da je to pravico izkoristil relativno pozno, ni mogoče šteti v škodo. Dolžnica je bila v zamudi s plačilom obrokov ne glede na odsotnost upnikovih izrecnih obvestil o tem. Upnik je le sprejemal ter kasneje terjal plačila, do katerih je bil v vsakem primeru upravičen in ki jih je bil tudi dolžan sprejeti, saj bi sicer sam prišel v t. i. upniško zamudo. Ker dolžnica sploh ni zatrjevala, da naj bi mnenje CSD potrdilo ogroženost njenega preživljanja oziroma preživljanja njenih družinskih članov v primeru takojšnje izvršbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pridobiti navedenega mnenja. Zaradi nepredložitve mnenja CSD dolžničin predlog za odlog izvršbe ni bil formalno nepopoln, temveč je bil trditveno in dokazno vsebinsko pomanjkljiv. Odlog izvršbe po določbi četrtega odstavka 71. člena ZIZ je namenjen dejansko socialno in bivanjsko ogroženim dolžnikom, v konkretnem primeru pa več okoliščin kaže na to, da ne gre za takšno situacijo.

Načeloma lahko upnik kadarkoli med izvršilnim postopkom predlaga dolžnikovo predložitev seznama premoženja, tudi na samem začetku postopka, vendar pa mora v tej fazi postopka še posebej dobro utemeljiti, zakaj obstaja verjetnost, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan.

Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ. Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske korit v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predv

Upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe ni omejen glede na višino terjatve. ZIZ namreč ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino, niti ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Načelo sorazmernosti ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve, saj je potrebno upoštevati okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. Če namreč upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. V primeru, ko se izterjuje nizek dolg pa je od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja. Nizka višina terjatve torej sama po sebi še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo dolžnikovega deleža nepremičnine.

Sodišče mora že pri odločanju o predlogu upnika in nato tudi pri odločanju o ugovoru dolžnika opraviti presojo, ali je, ob upoštevanju vseh okoliščin predmetne izvršilne zadeve, ko so bila predlagana tudi druga, za dolžnika „milejša“ izvršilna sredstva, podana sorazmernost med predlagano izvršbo na nepremičnino dolžnika, ki naj bi bila njegov dom, in višino terjatve, ki jo izterjuje upnik.

Glede uveljavljanja načela sorazmernosti sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ, na predlog upnika, do konca izvršilnega postopka, dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetnih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmetih. V tej fazi postopka še niti nima zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost predlaganih sredstev in predmetov izvršbe v primerjavi z višino terjatve (3. člen ZIZ), dolžno pa je paziti na dovoljenost predlaganih sredstev in predmetov (30. in 32. člen ZIZ) in na izvzetja oziroma omejitve izvršbe, predvidene v ZIZ. Upnik pa pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe ni omejen glede na višino terjatve. ZIZ namreč ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino, niti ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Primer Vaskrsić, na katerega se sklicuje dolžnik, ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremični

V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, kar pomeni, da je delavec upravičen do plače v bruto znesku, le da delavec celotnega zneska ne prejme na svoj račun, ampak je predpisan način izvršitve navedene denarne obveznosti tako, da delodajalec takoj odtegne (zadrži) od bruto zneska del za plačilo javnih dajatev. Obračun neto plače in javnih dajatev v zvezi s plačo oziroma njenim nadomestilom ne pomeni samostojnega dejanja, ampak je nezdružljivo povezan s pojasnjenim načinom izpolnitve denarne obveznosti. Obračun le omogoča zneskovno konkretizacijo delov denarne obveznosti plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi (zneska neto izplačila delavcu in zneska, ki je namenjen plačilu javnih dajatev). Po svoji naravi je obračun računska operacija, ki upošteva zakonsko opredeljene elemente pripadajočih javnih dajatev. Po pojasnjenem obračun ni samostojna nenadomestna nedenarna obveznost, torej takšna, ki jo lahko opravi le dolžnik. Naložitev in izterjava denarne kazni v skladu z določili 226. člena ZIZ kot prisile za izvedbo obračuna denarne obveznosti je prekomeren poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine. Denarna kazen je dopustna le, če drug način izt

Pričakovalna pravica ni terjatev, ampak je druga premoženjska pravica. Gre za lastninsko pravico z odbitkom. Da pričakovalna pravica ni terjatev, izhaja tudi iz načina prenosa te pravice. Prenaša se na način, kot se prenašajo stvarne pravice - stvarnopravni sporazum in izročitev stvari. Z golo cesijo se prenaša le pričakovalna pravica, ki predstavlja predstopnjo do nastanka terjatve.

Sodišče prve stopnje mora že pri odločanju o predlogu za izvršbo, in nato tudi pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi, po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, med drugim tudi na obstoj začetnih materialnih predpostavk za dovolitev izvršbe, med katere sodijo sredstva izvršbe. V konkretnem primeru je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika s prodajo nepremičnine, ki je v lasti zastavne dolžnice, drugega izvršilnega sredstva zoper njega pa ni predlagal. Izostala je torej materialna predpostavka glede sredstva izvršbe, kar pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izvršbo in nato še pri odločanju o ugovoru prezrlo. Ker ima v skladu z tretjim odstavkom 211. člena ZIZ zapisnik o rubežu pomen zaznambe izvršbe, je po mnenju tega sodišča treba v takšnem primeru ob odločitvi o ustavitvi postopka odločiti tudi o razveljavitvi izvršilnega dejanja - rubeža nepremičnine, če naj zastavna pravica na njej preneha. Zaradi potrebne objave za stvarnopravni učinek rubeža nepremičnine pa je po mnenju višjega sodišča potrebna objava tudi za njegovo prenehanje.

Namen izvršilnega postopka je v prisilni izvršitvi terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin, ki se v primeru denarnih terjatev opravi s sredstvi izvršbe, taksativno navedenimi v 30. členu ZIZ. Ker je bilo edino predlagano in dovoljeno izvršilno sredstvo uspešno, kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje in kar pritožbeno ni izpodbijano, je pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil s pravnomočnostjo sklepa o prenosu terjatve, torej dne 28. 10. 2016, izvršba s tem izvršilnim sredstvom končana. Ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo sredstvo s prenosom denarne terjatve edino izvršilno sredstvo, ki je bilo v teku in ker je prisilna izvršitev denarne terjatve možna samo s predvidenimi izvršilnimi sredstvi, katerih dovolitev mora upnik predlagati (prvi odstavek 2. člena ZIZ, tretji odstavek 34. člena ZIZ), je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je bil s pravnomočnostjo sklepa o prenosu terjatve ustavljen tudi izvršilni postopek.