19. člen ZIZ

Dolžnik bi moral trditve o omejitvi in črpanju zavarovalne vsote, kar mu je bilo nedvomno znano, navesti najpozneje do zaključka glavne obravnave pred sodišče prve stopnje v pravdi. Sodišči prve in druge stopnje pa sta z ravnanji v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ zagrešili bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 55 člena ZIZ v zvezi s 17. členom ZIZ.

Res je sicer, da se je toženka na predlagane dokaze "kot doslej" sklicevala tudi ob podaji nadaljnjih navedb, vendar pa to tudi po presoji sodišča druge stopnje ne more pomeniti, da je toženka za vse nadaljnje trditve, pod katere je navedla dokaz: "kot doslej", predlagala vse že predhodno predlagane dokaze, temveč lahko pomeni zgolj, da toženka nadaljnjih dokazov ne predlaga. Toženka je namreč v zvezi z opozorilom in trpinčenjem predlagala tudi nekatere priče in listinske dokaze, ki so se glede na podano trditveno podlago nanašali izključno na očitke v opozorilu, zato ni bilo mogoče sklepati, da toženka te iste dokaze "kot doslej" predlaga tudi za vse ostale trditve, ki jih je podala v nadaljevanju odgovora na tožbo in nadaljnjih vlogah, ko ni predlagala nobenih novih dokazov, temveč pod dokaz zgolj zapisala "kot doslej". Stališče toženke, da gre pri tem za uveljavljeno nomotehniko predlaganja dokazov, s čimer so zajeti vsi dokazi, predlagani s to vlogo in z vsemi predhodnimi vlogami stranke v spisu, ni pravilno. Res je, da je tak način predlaganja dokazov v spisih relativno pogost, vendar stranka, ki glede na podano trditveno podlago za njo hkrati določno ne predlaga ustreznih

Po presoji pritožbenega sodišča sodijo v kategorijo stroškov poravnalnega odbora iz prvega odstavka 614. člena ZGD-1 stroški, ki so nastali s postavitvijo pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij. V obravnavani zadevi se je le z izvedbo tega dokaza lahko delničarjem zagotovilo učinkovito sodno varstvo pravice do preizkusa primerne denarne odpravnine. Ker je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, mora biti zoper takšen sklep o založitvi (dodatnega) predujma za plačilo stroškov dovoljena pritožba. Sprememba pravnega pouka sklepa, ki je sprva določal, da zoper sklep ni pritožbe, po spremembi pa določa, da je pritožba dovoljena, ne predstavlja odprave očitne pisne pomote, temveč gre za napako pri oblikovanju volje sodišča prve stopnje, ki ne dopušča odprave napake z izdajo popravnega sklepa.

Sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka zoper družbenico izbrisane družbe ima sicer naravo procesnega oziroma procesno tehničnega sklepa, ki sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, vendar pa na drugi strani temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na novega dolžnika, zato tudi vsebinsko spreminja sklep o izvršbi. Prav tako pa sodišče v predmetnem postopku ne more začeti postopka za oceno ustavnosti ZOKIPOSR, saj lahko postopek začne le sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Ustavno sodišče je upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Sodišče mora zato v zahtevi utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev. Zato mora izkazati zveznost med konkretno zadevo v kateri sodi, in domnevno protiustavno ureditvijo.

V izreku sodbe sicer res ni opredeljeno, ali gre za neto ali bruto znesek, je pa iz obrazložitve sodbe razvidno, da gre za bruto znesek, prav tako pa je višje sodišče v sodbi, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, jasno in izrecno zapisalo, da vtoževani znesek predstavlja bruto znesek. Da gre za bruto znesek, je nenazadnje nesporno tudi med samima strankama tega postopka, tudi če to v obeh navedenih sodbah ne bi bilo izrecno pojasnjeno, pa je v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, ta znesek predstavlja bruto znesek (če v sami sodbi ni izrecno določeno drugače). Stopnje davkov in prispevkov so kogentno določene v veljavni zakonodaji, ki je javno objavljena in zato velja neizpodbojna pravna domneva, da je znana vsakomur, hkrati pa to pomeni, da je terjatev na ta način dovolj določena in se dolžnikove nasprotne navedbe ter navedbe o neizvršljivosti sodbe izkažejo za neutemeljene. Ko je dolžniku naloženo plačilo bruto zneska, obveznost ob upoštevanju kogentne davčne zakonodaje in prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika veljavno izpolni tako, da

V izreku sodbe sicer res ni opredeljeno, ali gre za neto ali bruto znesek, je pa iz obrazložitve sodbe razvidno, da gre za bruto znesek, prav tako pa je višje sodišče v sodbi, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, jasno in izrecno zapisalo, da vtoževani znesek predstavlja bruto znesek. Da gre za bruto znesek, je nenazadnje nesporno tudi med samima strankama tega postopka, tudi če to v obeh navedenih sodbah ne bi bilo izrecno pojasnjeno, pa je v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, ta znesek predstavlja bruto znesek (če v sami sodbi ni izrecno določeno drugače). Stopnje davkov in prispevkov so kogentno določene v veljavni zakonodaji, ki je javno objavljena in zato velja neizpodbojna pravna domneva, da je znana vsakomur, hkrati pa to pomeni, da je terjatev na ta način dovolj določena in se dolžnikove nasprotne navedbe ter navedbe o neizvršljivosti sodbe izkažejo za neutemeljene. Ko je dolžniku naloženo plačilo bruto zneska, obveznost ob upoštevanju kogentne davčne zakonodaje in prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika veljavno izpolni tako, da

V konkretnem primeru je bilo o upničini pravici do priznanja delovnega razmerja in z njim povezanimi pravicami, vključno s pravico do izplačila neto plač za obdobje od 1. 7. 2020 do vrnitve nazaj na delo (torej tudi za sporno obdobje) pravnomočno odločeno v izvršilnem naslovu, in sicer ji te pravice izrecno niso bile priznane. Upnica tako v izvršilnem postopku v nasprotju z izvršilnim naslovom izplačila teh plač ne more doseči.

Upoštevaje načelo formalne legalitete je izvršilno sodišče strogo vezano na izvršilni naslov, kar pomeni, da se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Takšen pomen tega načela sicer pravilno navaja tudi pritožba, prav tako ima dolžnik prav, da izvršilno sodišče mora presojati pravno upoštevne ugovorne razloge, med katere sodi tudi razlog, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva. Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče lahko oziroma celo mora ugotavljati pravilnost danega potrdila o izvršljivosti na izvršilnem naslovu. Da temu ni tako, izhaja iz določb petega odstavka 40. člena ZIZ in 42. člena ZIZ. V petem odstavku 40. člena ZIZ je določeno, da mora upnik predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova priložiti izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti v izvirniku ali prepisu, tujemu izvršilnemu naslovu pa listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona. Pristojnost v zvezi z izdajo oziroma razveljavitvijo potrdila o izvršljivosti odločbe je dalje urejena v prvem in drugem odstavku 42. člena ZIZ. Zakon določa: – da potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je od

Odločanje o stroških po četrtem odstavku 163. člena ZPP poteka v dveh fazah: Sodišče v končni odločbi odloči o stroških postopka zgolj po podlagi, o njihovi višini pa s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločbe. Slednji pomeni zgolj odmero stroškov oziroma njihov končni izračun. Ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova, ampak je izvršilni naslov za izterjavo stroškovne obveznosti vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. Zato mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova.

Napačno je razlogovanje dolžnika o kršitvi načela formalne legalitete s tem, ko je sodišče sledilo predlagani višini stroškov iz predračuna in posledično vsebini opravil iz predračuna. S sklepom o izvršbi je sodišče dovolilo izvršbo točno tako kot glasi izvršilni naslov in skladno z izvršilnim predlogom, medtem ko založitev predujma na podlagi predračuna predstavlja le zagotovitev sredstev, ki bodo omogočala upniku na dolžnikove stroške izvršitev tistega, kar od dolžnika zahteva izvršilni naslov. V predračunu je izvajalec gradbenih storitev zgolj kot strokovnjak iz tega področja navedel materiale in storitve, na podlagi katerih bodo izvedena v izvršilnem naslovu dolžniku naložena dejanja, torej sam način realizacije za dosego namena, kot je določen v izvršilnem naslovu. O dokončni višini stroškov pa bo sodišče odločalo šele po izvedbi del, ko bo tudi presojalo, ali so bili ti za opravo dejanj iz izvršilnega naslova potrebni.

Ker sklep sodišča v nepravdnem postopku v zadevah iz 6. alineje prvega odstavka 50. člena ZGD-1 (o imenovanju posebnega revizorja) obsega tako odločitev o glavnem zahtevku kot o stranskih terjatvah, je določbo drugega odstavka 52. člena ZGD-1 treba razlagati na način, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa v zadevi imenovanja posebnega revizorja tako glede glavnega zahtevka kot tudi glede odločitve o stroških.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru že v fazi pred dovolitvijo izvršbe na naroku preverjalo in ugotavljalo dejstva, ki se nanašajo na realizacijo izvršilnega naslova. Zato je pritrditi pritožbi, da je ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, ki sodišče v izvršilnem postopku zavezuje. Ugotavljanje (morebiti) med strankama izvršilnega postopka spornih dejstev, ki se nanašajo na realizacijo obveznosti iz izvršilnega naslova, je predmet ugovornega postopka, če je ugovor zoper sklep o izvršbi vložen.

Dodatni rok, določen v sklepu o določitvi sodnih penalov, je po svoji naravi naknadni izpolnitveni rok. Pri določitvi tega roka je treba po oceni sodišča druge stopnje po eni strani upoštevati, da gre za dodatni (in ne prvotni rok) za izpolnitev obveznosti, ki mora biti takšen, da se dolžnika sili k izpolnitvi, po drugi strani pa mora biti kljub vsemu še vedno primeren glede na izpolnitev obveznosti, ki se zahteva od dolžnika. Izvršilni naslov mora biti na podlagi 21. člena ZIZ primeren za izvršbo, kar pomeni, da mora biti med drugim obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, dovolj določno opredeljena, da jo je mogoče izvršiti. Za izvršitev sodne odločbe tako ni bistven zgolj in samo njen izrek oziroma njegov jezikovni pomen, odločilno je, da v izreku vsebovani opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve. Iz pravice do sodnega varstva namreč izhaja tudi pravica zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. .Če dolžnik sam te obveznosti ne izpolni, je za njeno prisilno izvršitev pristojno sodišče v izvršilnem postopku. Za namen takšne izvršitve pa se v praksi razlagi izrekov

Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na vprašanje, kako bi novo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti vplivalo na pravice in obveznosti tožene stranke v izvršbi, niso pravno odločilnega pomena za odločanje v tem (pritožbenem) postopku. Ti namreč ne morejo biti obravnavani v postopku, ki se nanaša na zahtevo tožene stranke za razveljavitev klavzule o izvršljivosti, temveč v izvršilnem postopku. S stališča pravdnega sodišča je pomembno le, da je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti utemeljeno izdano, kar med strankami niti ni sporno.

Gre namreč za trditve, o katerih je bilo že odločeno v nepravdnem postopku. Sklicevanje z istimi razlogi na objektivno nezmožnost izpolnitve bi zato pomenilo ponovno odločanje o že razsojeni stvari, kar pa presega pristojnosti izvršilnega sodišča in je v nasprotju z načelom formalne legaliete. Tudi če bi se postavili na stališče, da bi moralo sodišče ponovno presojati, ali sporne listine obstajajo, bi morali upoštevati, da si stojita nasproti pravnomočni izvršilni naslov in izjava dolnika, pri čemer ima izvršilni naslov gotovo večjo težo in ga zgolj z izjavo in izpovedjo zakonitega zastopnika dolžnika ni mogoče izpodbiti. Res gre za dokazovanje negativnega dejstva, vendar v opisanem položaju ni mogoče zahtevati od upnika, da mora dokazovati, da listine iz pravnomočnega izvršilnega naslova obstajajo.

Razlikovati moramo položaj, ko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, odločitev nižjega sodišča o stroških spremeni tako, da je obveznost nižja, in položaj, ko sodišče druge stopnje spremeni stroškovno odločitev tako, da poveča obveznost plačila stroškov postopka. Povečanje obveznosti stroškov, kar je bil primer v obravnavani zadevi, vpliva na vprašanje zamude, saj šele takrat prvič nastane obveznost plačila stroškov in zakonskih zamudnih obresti v povečanem obsegu (v takem primeru imamo dve glavnici in različne datume zamude). Dolžnik z vročitvijo odločitve o pravnem sredstvu za povečano obveznost še ne bo v zamudi, ampak bo moral preteči rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok), šele tedaj pa bo lahko nastopila tudi morebitna zamuda.

Določbo 226. člena ZIZ je za primere dolžnikovih kršitev opustitvenih ravnanj (227. člen ZIZ), določenih z izvršilnim naslovom (pravnomočno sodbo), treba razlagati tako, da upnik, ki tako ravnanje dolžnika zazna, vloži predlog za izvršbo in v njem med drugim opredeli to dolžnikovo obveznost (opustitev, ki predstavlja kršitev), sodišče pa na tej podlagi izda sklep o izvršbi (prvi odstavek 40. in prvi odstavek 44. člena ZIZ), v katerem tudi določi denarno kazen za dolžnikovo kršitev ob upoštevanju relevantnih okoliščin primera (prvi odstavek 227. člena v zvezi s tretjim in šestim odstavkom 226. člena ZIZ). Zato pri kršitvah opustitvenih obveznosti dolžnika nobena kršitev, storjena po izdaji izvršilnega naslova ne ostane nesankcionirana. Za izvršbo nenadomestne nedenarne terjatve za opustitev določenega ravnanja po prvem odstavku 227. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ je za določitev in izvršitev denarne kazni dolžniku v sklepu o izvršbi pogoj, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat že kršil svojo obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova.

Kot je pravilno izpostavil upnik v pritožbi, je imelo sodišče prve stopnje v položaju, ko tečeta sočasno postopek izvršbe glede stikov z otrokom na podlagi izvršilnega naslova in postopek o spremembi izvršilnega naslova glede stikov, dve možnosti: Sprejeti končno odločitev o odlogu izvršbe po izvedenem celovitem dokaznem postopku in presoji, kaj je v največjo otrokovo korist: stike, kot izhajajo iz izvršilnega naslova, izvrševati, ali jih do končne odločitve v postopku o spremembi stikov odložiti. Sprejeti odločitev o prekinitvi postopka odločanja o odlogu izvršbe do odločitve o začasni odredbi v postopku glede spremembe stikov.

Sklep o izreku denarne kazni po 226. členu ZIZ je izvršilni naslov za izvršbo te kazni po uradni dolžnosti. Sklep je izvršljiv takoj po izteku v njem določenega roka za opravo nenadomestnega dejanja, ki teče od vročitve sklepa dolžniku ne glede na to, ali je tedaj že pravnomočen ali ne. Nadaljnji pogoj za izvršbo denarne kazni je, da sodišče ugotovi, da dolžnik obveznosti iz izvršilnega naslova v dodatnem roku ni izpolnil. To je ugotovilo na podlagi obvestila upnika. Dolžniku je treba zagotoviti možnost, da se izjavi o tem. Ker pa je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno, zadošča, da se možnost izjave dolžniku zagotovi (šele) naknadno v postopku s pravnimi sredstvi.

Znižanje obveznosti plačila stroškov postopka s sodbo sodišča druge stopnje na nastop zamude ne vpliva. Zato je potrebno šteti, da je bila dolžnica s svojo obveznostjo plačila stroškov postopka seznanjena že z odločitvijo sodišča prve stopnje in je posledično njena zamuda s plačilom teh stroškov nastopila s potekom petnajstdnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje. Ker zakon v prvem odstavku 79. člena ZIZ taksativno našteva predmete, na katere z izvršbo ni mogoče poseči (1. do 8. točke), je izvršilnemu sodišču v okviru 79. člena ZIZ omogočena le presoja o tem, ali določena dolžnikova stvar predstavlja enega izmed predmetov, zajetih v katerem izmed taksativno naštetih primerov (drugi odstavek 79. člena ZIZ), ne pa tudi, da glede na okoliščine posamezne zadeve odloča, ali bo izvršbo na tej podlagi ustavilo tudi za določeno (drugo) dolžnikovo stvar, ki sicer v enem izmed teh primerov ni zajeta.