UPRS sodba in sklep I U 1455/2015

I. Zadevi pod opr. št. I U 1455/2015 in I U 1501/2015 se zaradi skupnega postopanja in obravnavanja združita in se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1455/2015.

II. Tožbi prve tožeče stranke A.A. se ugodi, odločba Upravne enote Tržič, št. 321-8/92-6, 321-22/92-6 z dne 27. 10. 2014, se v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/87, travnik 4 v izmeri 106 m2, k.o. ..., odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožbi druge tožeče stranke B.B. se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-63/2014/28 z dne 3. 9. 2015, se v 2. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti prvi tožeči stranki A.A. stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, drugi tožeči stranki B.B. pa v znesku 4,20 EUR, obema v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog prvega tožnika za izrek ničnosti dopolnilne odločbe prvostopnega organa, št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999, v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/87, k.o. ..., in delne odločbe prvostopnega organa, št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/87, k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je prvi tožnik vložil predlog za izrek ničnosti navedenih odločb po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Obe odločbi sta bili izdani po posebnem ugotovitvenem postopku in tudi izvedeni v zemljiški knjigi. Nepremičnine (med drugim tudi parc. št. 266/87) so bile vrnjene upravičencem C.C., D.D., E.E. ter drugi tožnici, vsakemu do ¼. Naknadno sta bila izvedena še dva pravna posla, na podlagi katerih je C.C. postal solastnik do ¼ deleža D.D., F.F. pa je postala solastnica deleža do ¼ upravičenca E.E. Pravni posel – pogodba o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, št. 466-25/89-3, sklenjeni med prvim tožnikom in Skladom stavbnih zemljišč občine Tržič z dne 25. 5. 1989, glede zemljišča s parc. št. 266/87, na katerega se sklicuje prvi tožnik, ni bil izveden v zemljiški knjigi. Pri odločanju o spornih zadevah je organ upošteval uradne podatke zemljiške knjige, lastništvo prvega tožnika ni bilo nikoli izkazano. Organ je zato predlog prvega tožnika zavrnil.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbi prvega tožnika delno ugodil, prvostopno odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/1 in parc. št. 266/76, obe k.o. ..., v ostalem pritožbo prvega tožnika zavrnil (1. točka izreka), ter dopolnilno odločbo, št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999, in delno odločbo, št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, v delu, ki se nanašata na parc. št. 266/1 in 266/76, k.o. ..., izrekel za nični (2. točka izreka). Drugostopni organ je po izvedenem ugotovitvenem postopku (predvsem iz uporabnega dovoljenja za malo hidrocentralo in orto foto posnetkov) ugotovil, da je v času vračanja na parc. št. 266/76 že bil zgrajen objekt male hidrocentrale, na parc. št. 266/1 pa objekt zajetja vode za malo hidrocentralo. Zato ti parceli ne moreta biti predmet vračanja v naravi, saj gre za objekta, ki ju je zgradil prvi tožnik in nista bili predmet podržavljenja. Prvi tožnik pa ni izkazal, da so v času izdaje obeh odločb na parc. št. 266/87 stali trajni objekti.

3Prvi tožnik je v tožbi v zadevi I U 1455/2015 izpodbijal odločbo prvostopnega organa z dne 27. 10. 2014, uvodoma navedel, da primarno izpodbija odločitev prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/87, k.o. ... (glede na 2. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), podredno odločitev drugostopnega organa v istem obsegu. Nadalje, da uveljavlja razlog dejanske nemožnosti izvršitve odločb. Ni namreč dvoma, da sta odločbi pravno izvršeni. Organ bi moral preveriti stanje nepremičnin v naravi, ko je o zadevi odločal. Če bi organ pravilno ugotovil dejansko stanje, bi ugotovil, da na zemljišču stojijo objekti. Ker tega ni storil, je vrnil upravičencem nekaj, kar jim ni bilo podržavljeno. Sicer pa upravičenci ne morejo dejansko prevzeti posesti nepremičnin, ki so v dejanski oblasti prvega tožnika. Gre za funkcionalno zemljišče, na katerem stoji garaža, kar vse pripada nepremičninam prvega tožnika. Z odločitvijo je tako grobo poseženo v pravico prvega tožnika do zasebne lastnine. Tako tudi Vrhovno sodišče v odločbah: X Ips 133/2013, I Up 548/2014, X Ips 748/2006, X Ips 357/2007. Garaža stoji na parc. št. 266/40, parc. št. 266/87 pa je funkcionalno zemljišče k tej garaži. Dokaz je pogodba o neposredni oddaji stavbnega zemljišča z dne 25. 5. 1989. Za vračilo funkcionalnega zemljišča so podane ovire za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, kot tudi po tretjem odstavku 16. člena ZDen. Pravno je pomembno dejstvo, da gre za funkcionalno zemljišče, in ne, da na njem niso stali objekti. To parcelo je prvi tožnik kupil ravno z namenom določitve funkcionalnega zemljišča k stavbi. S tako odločitvijo je organ kršil prvemu tožniku ustavne pravice iz 14. člena, 22. člena, 33. člena in 34. člena Ustave RS. Predlagal je, da sodišče odločitev prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/87, k.o. ..., oziroma podredno odločitev drugostopnega organa v istem delu, odpravi in zadevo vrne v tem obsegu v ponovni postopek ter naloži toženki plačilo stroškov postopka.

4Druga tožnica je v tožbi v zadevi I U 1501/2015 uvodoma navedla, da tožbo vlaga zoper odločitev drugostopnega organa v 2. točki izreka. Izpodbijano odločbo je izdal stvarno nepristojen organ, saj bi moral o pritožbi odločati drugostopni organ, pristojen za okolje in prostor. Kršena so bila pravila postopka – 7., 8. in 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Druga tožnica ni bila seznanjena s potekom postopka na prvi stopnji in drugi stopnji vse do prejema dopisa drugostopnega organa z dne 23. 3. 2015 in nato še z dopisom z dne 27. 7. 2015. Ni prejela predloga prvega tožnika za izrek ničnosti, niti ne prvostopne odločbe. Tako ni bilo ugotovljeno pravo dejansko stanje, niti ogled s fotografiranjem ni bil opravljen na pravem zemljišču. S takim postopanjem so bile drugi tožnici kršene procesne pravice, posledično pa ji je bila odvzeta lastninska pravica na 3 ha zemljišča. Prvi tožnik je lahko svojo pritožbo dopolnjeval z novimi trditvami tudi po izteku pritožbenega roka. Organ prepoznih vlog ne bi smel upoštevati. V danem primeru ni podlage za odločanje po uradni dolžnosti, saj je postopek tekel na podlagi predloga prvega tožnika. Drugostopni organ bi moral odločati le v okviru vložene pritožbe in upoštevati zgolj pravočasno podane pritožbene trditve in podlage. V danem primeru ni bilo niti upravičenega predlagatelja, saj prvi tožnik ni bil stranka denacionalizacijskega postopka. O neobstoju ničnosti je že pravnomočno odločeno. Prvi tožnik je že vložil predlog za izrek ničnosti, o čemer je bilo že odločeno in presojano na naslovnem sodišču v I U 1853/2012. Sicer pa odločbi nista obrazloženi v delu glede absolutne nemožnosti izvršitve. Morebitna napačna odločitev zaradi napačne uporabe materialnega predpisa in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni razlog za ničnost. Druga tožnica je pridobila lastninsko pravico na originaren način že pred 20 leti. Na teh dveh nepremičninah ni nobenih nepremičnin. Organ se tudi ne more sklicevati na 24. člen Zakona o temeljnolastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter na določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Gradnje na zemljišču v družbeni lastnini 24. člen ZTLR ni nikoli urejal, parc. št. 266/1, 266/76 in 266/87 pa so bile vse do njihove vrnitve v družbeni lastnini. Za te parcele pa ZLNDL tudi ni mogoče uporabiti. Sicer bo pa izvršba pravnomočne lastninske in negatorne sodbe civilnega sodišča za varstvo lastninske pravice druge tožnice stvari postavila na pravo mesto. Še večja arbitrarnost in samovolja pa se kaže v stališču organa, da ni vezan na sodbe sodišč. Prvi tožnik je tudi v celoti propadel v sodnih postopkih s svojimi trditvami, ki so sedaj tudi podlaga izpodbijane odločbe. S sodbo, P 325/2012 z dne 1. 2. 2014 (potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 3438/2014), je Okrajno sodišče v Kranju zavrnilo njegovo lastninsko tožbo za te iste nepremičnine, enako, torej da prvi tožnik nima lastninske ali druge stvarne pravice na teh nepremičninah, pa izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2/2014 z dne 14. 5. 2014, s katero je bila potrjena odločitev Okrajnega sodišča v Kranju, P 62/2011 po tožbi druge tožnice. Odločba, ki ne upošteva teh sodb, krši tudi 158. člen Ustave RS. Na nobenih od teh nepremičnin v letu 1991, niti v času njihove vrnitve, ni stal noben trajni objekt, zato ovir za vračilo ni bilo. Ogled leta 2015 in fotografije iz tega časa pač ne kažejo stanje v času uveljavitve ZDen in vračila. Zatrjevano gradbeno dovoljenje ni dokončno in pravnomočno, ker drugi tožnici ni bilo nikoli vročeno, pa tudi ne takratnemu imetniku pravice uporabe družbene lastnine teh zemljišč. Enako velja za uporabno dovoljenje. Občina A. pa tudi ni mogla skleniti pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, ki ni njeno. Z odločitvijo je drugostopni organ posegel v temeljne človekove pravice druge tožnice. Druga tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

5Toženka na tožbi v zadevah I U 1455/2015 in I U 1501/2015 vsebinsko ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

6Stranka z interesom A.A. na tožbo v zadevi I U 1501/2015 ni odgovoril.

K I. točki izreka:

7Sodišče je zadevi I U 1455/2015 in I U 1501/2015 na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Prvi tožnik in druga tožnica namreč izpodbijata odločitvi, ki sta vsebinsko povezani in bili izdani z istima odločbama.

K II. točki izreka:

8Tožba prvega tožnika A.A. je utemeljena.

9Prvi tožnik ugovarja odločitvi prvostopnega organa, s katero je bil zavrnjen njegov predlog za izrek ničnosti dopolnilne odločbe o denacionalizaciji istega upravnega organa, št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999, in delne odločbe o denacionalizacije, št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/87, travnik 4 v izmeri 106 m2, k.o. ...

10Iz podatkov spisa izhaja, da je prvi tožnik vložil predlog za izrek ničnosti iz razloga po 3. točki 279. člena ZUP. Po tej določbi se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Upravno sodna praksa nemožnost izvršitve upravne odločbe interpretira kot pravno in dejansko nemožnost izvršitve. V postopku denacionalizacije se odločba, s katero je bila oziroma so bile vrnjene nepremičnine, po 66. členu ZDen pravno izvršuje z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo. V postopku ni sporno, da sta bili navedeni odločbi pravno izvršeni, saj je bil na njuni podlagi izvršen vpis lastninske pravice na upravičence v zemljiško knjigo, sporno pa je, ali sta odločbi dejansko neizvršljivi. Prvi tožnik dejansko neizvršljivost odločb utemeljuje s trditvijo, da je zemljišče s parc. št. 266/87, k.o. ..., funkcionalno zemljišče k stavbi, ki stoji na parc. št. 266/40, k.o. ..., ki je njegova last. Svojo trditev izkazuje s pogodbo o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, sklenjeni med Skladom stavbnih zemljišč občine Tržič in prvim tožnikom, iz katere je med drugim razvidno, da je novonastalo zemljišče s parc. št. 266/87 v izmeri 106 m2 dodeljeno prvemu tožniku kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši, ki stoji na zemljišču parc. št. 266/40 (I. člen), nadalje, da Sklad odda, prvi tožnik pa prevzame v uporabo in posest za zaokrožitev stavbnega zemljišča nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 266/87 106 m2 travnik 4. razreda, proti plačilu odškodnine po 237.100 din za 1 m2, za 106 m2 25.132.600 din, Sklad pa hkrati dovoljuje, da se to zemljišče odpiše od dosedanjega vložka in pripiše k vložni številki, ki je v uporabi prvega tožnika, dokler bo na zemljišču parc. št. 266/40 stala stanovanjska hiša (II. člen), pogodbeni stranki pa pooblaščata komite za družbenoekonomski razvoj občine Tržič, da pri pristojnem sodišču na podlagi te pogodbe uredi zemljiškoknjižno ureditev (VI. člen).

11Prvostopni organ je zavrnitev predloga prvega tožnika v tem delu zavrnil iz razloga, ker povzeta pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, pa bi za veljaven prenos lastninske pravice morala biti, ter da iz zemljiške knjige izhaja, da prvi tožnik ni lastnik parc. št. 266/40, temveč sta to G.G. in H.H., vsak do deleža ½, od 4. 11. 2013 dalje. Drugostopni organ je odločitev prvostopnega organa potrdil v tem delu še z navedbo, da prvi tožnik ni izkazal, da bi v času izdaje obeh odločb na tej parceli stali trajni objekti.

12Ta odločitev je po presoji sodišča napačna oziroma vsaj preuranjena. Iz pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča (točka 10 obrazložitve te sodbe) izhaja, da je bila s to pogodbo prenesena pravica uporabe na prvega tožnika za parc. št. 266/87, k.o. ... Družbena lastnina na zazidanih stavbnih zemljišče je bila v večini primerov odpravljena z uveljavitvijo ZLNDL. Ta je določil, da imetniki pravice uporabe z dnem njegove uveljavitve ex lege postanejo lastniki teh nepremičnin. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, pa je bilo treba presojati po tedaj veljavnih predpisih. Pri tem pa je treba upoštevati, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice, saj so se prenosi te pravice lahko odvijali izvenknjižno. Za veljavnost pravice uporabe torej vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014. Že glede na povedano torej odpade razlog organa za zavrnitev predloga prvega tožnika, ki se je kot na odločilno ugotovitev oprl na dejstvo, da ta pravni posel ni (bil) vpisan v zemljiško knjigo. Ker pa se razlogi za ničnost presojajo v času izdaje odločbe, katerih ničnost se predlaga (torej za leto 1999 in 2000), odpade tudi drug razlog – da prvi tožnik ni lastnik parc. št. 266/40 s stavbo, h kateri naj bi bilo dodeljeno sporno zemljišče kot funkcionalno zemljišče, saj sta – kot navaja tudi sam prvostopni organ – postala lastnika G.G. in H.H. šele v letu 2013. V zvezi z vrsto rabe obravnavanega zemljišča kot funkcionalnega zemljišča pa je treba upoštevati, da je funkcionalno zemljišče zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe. Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (gradbene parcele) ne vračajo, razen če na njih stojijo objekti v lasti upravičenca. Za odločitev v tej zadevi torej ni pravno relevantno, ali na tej parceli stojijo trajni objekti v lasti prvega tožnika ali ne, temveč, ali gre res za funkcionalno zemljišče k stavbi, ki je (bilo) v lasti prvega tožnika, na kar pravilno opozarja tudi prvi tožnik v tožbi. Po upravno sodni praksi (poleg že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 133/2013, še podobne zadeve npr. X Ips 242/2013, I Up 584/2004, odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-1381/08, sodba Upravnega sodišča, I U 1670/2014, itd.) pa za presojo, ali gre za funkcionalno zemljišče ali ne, tudi ni pravno relevantno, ali je bilo zemljišče formalno odmerjeno kot funkcionalno v času nakupa oziroma gradnje stavbe, h kateri sodi. Izvršitev odločbe z vpisom v zemljiško knjigo pa tudi še ne pomeni, da je odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva.

13Sodišče tako ugotavlja, da je prvostopni organ bistveno kršil pravila postopka, napačno uporabil materialno pravo in nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje, zaradi česar je sodišče tožbi prvega tožnika ugodilo na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in prvostopno odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/87, k.o. ..., in zadevo v tem obsegu v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, ki naj, upoštevajoč pravno mnenje sodišča, ki se tiče materialnega prava, in stališč, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. Glede na potek postopka na drugi stopnji, o katerem bo presojano v nadaljevanju te sodbe, pa naj prvostopni organ v postopek povabi tudi upravičence do denacionalizacije.

K III. točki izreka:

14Tožba druge tožnice B.B. je utemeljena.

15Za drugo tožnico je sporna odločitev drugostopnega organa, ki je na podlagi pritožbe prvega tožnika dopolnilno odločbo o denacionalizaciji z dne 1. 9. 1999 in delno odločbo o denacionalizaciji z dne 14. 3. 2000 izrekel za nični v delu, ki se nanašata na parc. št. 266/1 travnik 5 v izmeri 29.387 m2 in na parc. št. 266/76 pašnik 3 v izmeri 671 m2, obe k.o. ... (2. točka izreka).

16Iz podatkov spisa izhaja, da je drugostopni organ ob reševanju pritožbe prvega tožnika zoper prvostopno odločbo dopolnjeval ugotovitveni postopek, med drugim s pozivanjem prvega tožnika k dopolnitvi pritožbe ter naložitvi prvostopnemu organu, da opravi ogled na kraju samem obravnavanih nepremičnin, kar je prvostopni organ tudi storil in ogled opravil, pri čemer je bil na ogledu prisoten prvi tožnik. Drugo tožnico pa je drugostopni organ s potekom postopka in njegovimi ugotovitvami prvič seznanil šele z dopisom z dne 23. 3. 2015 in nato še z dopisom z dne 27. 7. 2015, kar pa – kot pravilno ugovarja tudi druga tožnica – ne pomeni, da je bilo drugi tožnici kot solastnici zemljišč s parc. št. 266/1 in 266/76 omogočeno sodelovanje v postopku, kot ga upravnemu organu nalaga ZUP. Drugostopni organ bi moral namreč takoj, ko je pričel z dopolnjevanjem ugotovitvenega postopka zaradi vložene pritožbe prvega tožnika, v postopek pritegniti tudi upravičence do denacionalizacije, torej solastnike zemljišč, na katere se predlog prvega tožnika nanaša (med njimi tudi drugo tožnico) (143. člen, 145. člen ZUP), in jim tako zagotoviti, da se sproti seznanjajo z ugotovitvami v postopku, torej trditvami in dokazi, ki jih je predložil prvi tožnik, da neposredno sodelujejo pri izvajanju dokazov, torej, da se jim zagotovi udeležba na ogledu obravnavanih zemljišč na kraju samem (200. člen ZUP), da sami navajajo dejstva in dokaze, ipd. Ker drugostopni organ tako ni postopal, je že iz tega razloga drugostopna odločba v izpodbijanem delu, tj. v 2. točki izreka, nezakonita in jo je treba odpraviti.

17V zvezi z drugimi tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka, pa sodišče drugi tožnici odgovarja naslednje:

Ker gre za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, ki so bila kot taka tudi vrnjena z dopolnilno odločbo o denacionalizaciji z dne 1. 9. 1999 in delno odločbo o denacionalizaciji z dne 14. 3. 2000, je bilo za reševanje pritožbe prvega tožnika pristojno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (53. člen ZDen). Kršitev določb o stvarni pristojnosti tako ni podana. Ker pa je drugostopni organ pozival prvega tožnika na dopolnitev pritožbe, tudi ni očitati, da prvi tožnik ne bi smel dopolnjevati pritožbenih navedb po izteku pritožbenega roka (235. člen ZUP). Prav tako pa postopek ni tekel po uradni dolžnosti, temveč na podlagi predlog prvega tožnika in v nadaljevanju na podlagi pritožbe prvega tožnika, zaradi česar so tožbene navedbe glede neobstoja pogojev za odločanje po uradni dolžnosti tudi neutemeljene. Upravna organa pa sta tudi pravilno obravnavala predlog prvega tožnika vsebinsko, torej pravilno presodila, da ima prvi tožnik pravni interes za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva. Ustavno sodišče RS je namreč v svoji odločbi, št. Up-666/10-14, Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011, navedlo, da lahko nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi. Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so zato v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora zato presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že končanem prejšnjem postopku. Tak poseg v svoje pravne koristi pa je prvi tožnik izkazal. Druga tožnica tudi nima prav, da je bilo o takem predlogu že pravnomočno odločeno. S sodbo, I U 1853/2012 z dne 21. 5. 2013, je naslovno sodišče zavrnilo tožbo Občine A. zoper odločitev prvostopnega organa, s katero je prvostopni organ zavrnil njen predlog za izrek ničnosti odločb z dne 1. 9. 1999 in 14. 3. 2000. Občina A. je sicer uveljavljala isti ničnostni razlog, torej razlog po 3. točki 279. člena ZUP, in (med drugim) tudi za parc. št. 266/76 (in še za 266/87, ki za presojo v tem delu ni relevantna), vendar pa je bil predlog zavrnjen (moral bi sicer biti zavržen), ker občina ni uveljavljala svojih pravic, temveč pravice tretjih oseb. Zato ni mogoče šteti, da gre za identični predlog in zato za pravnomočno razsojeno stvar, res iudicato. Kot pa je sodišče navedlo že v točki 12 te sodbe, pa izvršitev odločb o vračilu zemljišč v naravi v zemljiški knjigi še ne pomeni, da sta odločbi izvršljivi tudi dejansko.

18Sodišče tako ugotavlja, da je drugostopni organ kršil pravila postopka, to pa je vplivalo ali bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve, zato je sodišče tožbi druge tožnice na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v 2. točki izreka odpravilo in vrnilo zadevo v tem obsegu drugostopnemu organu v ponovni postopek. Drugostopni organ bo tako moral, sledeč pri tem stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o pritožbi prvega tožnika v tem delu ponovno odločiti, pri tem pa sodišče še opozarja na racionalnost vodenja ponovnega postopka glede na sprejeto odločitev sodišča v točkah 8 do 13 te sodbe, torej, da je sodišče odpravilo tudi odločitev prvostopnega organa v s pritožbo neodpravljenem delu in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu.

19Sodišče se do ugovorov druge tožnice, ki se nanašajo na kršitve materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni opredeljevalo, se bo moral pa bo njih opredeliti upravni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

K IV. točki izreka:

20Odločitev o ugoditvi stroškovnih zahtevkov prvega tožnika in druge tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (3. člen) ter priglašenih, specificiranih stroških.