200. člen ZUP

Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene. Ker organ na prvi stopnji izpodbijane odločne ni ustrezno obrazložil, tožniku pa tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku (pri ogledu inšpektorja), je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožeči stranki je sicer bil posredovan prepis zapisnika o inšpekcijskem pregledu, vendar pa s tem - glede na to, da ni bilo pogojev za izvedbo skrajšanega postopka oziroma izdajo nujnega ukrepa v smislu 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP - ni bilo zadoščeno postopkovnemu pravilu iz 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, da mora biti stranki omogočeno, da sodeluje pri izvedbi dokazov. Tudi po določbi 200. člena ZUP imajo stranke pravico biti navzoče pri ogledu, ki je evivalent inšpekcijskemu pregledu na kraju samem, s tem pa je strankam omogočeno, da na ugotovitve ogleda podajo vsebinske pripombe.

Kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je prvostopenjski organ opravil pregled z ogledom obravnavane gradnje na kraju samem, na katerega tožnika ni povabil. Ta zato pri ogledu ni sodeloval, v posledici česar tudi ni mogel podpisati o tem napravljenega zapisnika. Obenem je res, da v zadevnem upravnem postopku ni bila razpisana ustna obravnava. Vendar pa vse kršitve določb ZUP same po sebi ne sodijo med t.i. absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ampak je (kot izhaja tudi iz stališč pravne teorije in sodne prakse) v vsakem takšnem primeru posebej treba preizkusiti, ali je morebitna kršitev po svoji vsebini taka, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Podlage za zaključek, da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, ni. Tožniku je bila namreč, ne glede na navedeno, zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev, saj ga je prvostopenjski organ seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, na katere je oprta izpodbijana odločba in tožniku dal možnost izjave o tem.

Zatrjevana neenotna uporaba KN pred sprejemom Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/2246 z dne 30. 11. 2017 med strankama ni sporna. Tožnik jo dokazuje s tujimi ZTI in dokumenti evropskih uvoznikov, ki jih je prvič predložil že v carinskem postopku. Kolikor tožnik z njimi dokazuje nepravilnost izpodbijane uvrstitve blaga, sodišče poudarja, da gre za odločitve, v katerih so bili zavezanci obravnavani na podlagi vloženih zahtevkov in pravnih sredstev, kakršnih tožnik v tu obravnavani zadevi ni vložil. Ker tožnik ni imetnik ZTI, s sklicevanjem na tuje ZTI ne more biti uspešen.

Zatrjevana neenotna uporaba KN pred sprejemom Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/2246 z dne 30. 11. 2017 o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo med strankama ni sporna. Tožnik jo dokazuje s tujimi ZTI in dokumenti evropskih uvoznikov, ki jih je prvič predložil že v carinskem postopku. Kolikor tožnik z njimi dokazuje nepravilnost izpodbijane uvrstitve blaga, sodišče poudarja, da gre za odločitve, v katerih so bili zavezanci obravnavani na podlagi vloženih zahtevkov in pravnih sredstev, kakršnih tožnik v tu obravnavani zadevi ni vložil. Ker tožnik ni imetnik ZTI, s sklicevanjem na tuje ZTI ne more biti uspešen.

Prvostopni organ je tisti, ki bi moral izvesti ogled na kraju samem, če bi presodil, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna izvedba tega dokaza, pri tem pa k ogledu povabiti tudi tožnika, ki ga nedvomno ni mogoče opredeliti kot zainteresirano javnost, ker je stranka postopka (164., 199. in 200. člen ZUP). Pred izdajo odločbe pa bi moral biti tožnik tudi seznanjen z rezultati ugotovitvenega postopka, torej z dejstvi in okoliščinami, ki so bila pomembna za izdajo odločbe, in mu dati možnost izjave.

Družbena lastnina na zazidanih stavbnih zemljiščih je bila v večini primerov odpravljena z uveljavitvijo ZLNDL. Ta je določil, da imetniki pravice uporabe z dnem njegove uveljavitve ex lege postanejo lastniki teh nepremičnin. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, pa je bilo treba presojati po tedaj veljavnih predpisih. Pri tem pa je treba upoštevati, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice, saj so se prenosi te pravice lahko odvijali izvenknjižno. Za veljavnost pravice uporabe torej vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Izvršitev odločbe z vpisom v zemljiško knjigo še ne pomeni, da je odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva. Drugostopni organ bi moral takoj, ko je pričel z dopolnjevanjem ugotovitvenega postopka zaradi vložene pritožbe prvega tožnika, v postopek pritegniti tudi upravičence do denacionalizacije, torej solastnike zemljišč, na katere se predlog prvega tožnika nanaša. Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Gradbeno dovoljenje ni odločitev o pravici (oziroma obveznosti) izraženi v denarju. Revizija zoper sklep o stroških, ki je vsebovan v sodbi, ni dovoljena, zato v sporu o zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja tudi s sklicevanjem na zavrnjeni stroškovni del tožbenega zahtevka pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka ni izpolnjen. Na splošni in načelni ravni zastavljena vprašanja (katere ugovore lahko uveljavlja stranski udeleženec, ali mora izvedenec, ki opravi ogled, omogočiti strankam udeležbo na ogledu, kdaj se šteje, da je dejansko stanje sporno in mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo) zahtevajo le splošne in načelne odgovore. Ti pa jasno izhajajo že iz določb 43. člena, 189. člena, 194. člena, 199. člena, 200. člena in 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 59. člena ZUS-1 in v pravni teoriji in praksi ne sprožajo dvomov ali dilem. Zato taka vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Dejstva, ki jih je A.A. navajala na podlagi vprašanj komisije, presegajo njeno vlogo lastnice stanovanja, ki je omogočila komisiji ogled stanovanjskih razmer. Na ta dejstva, ki jih je komisija presodila skupaj z ugotovitvami ogleda, pa je oprta sporna odločitev prvostopenjskega organa, pri čemer pa tudi ni razvidno, kakšen status v postopku je imela lastnica stanovanja. Ker A.A. med postopkom ogleda ni bila zaslišana kot priča, organ ni imel podlage, da se opre na njeno izpovedbo ter jo oceni kot neverodostojno.

Tožnik pri inšpekcijskem pregledu ni bil navzoč, kar pa ne pomeni kršitve njegove pravice do sodelovanja v postopku, saj je imel možnost o dejstvih, ugotovljenih na ogledu, izjaviti se ob svojem zaslišanju 12.8.2011. Tožnik niti v pritožbi ni konkretizirano ugovarjal velikosti objekta, ampak je le posplošeno dvomil o pravilnosti teh podatkov in še to le iz razloga, ker sam pri pregledu ni bil navzoč. Zato pomeni navedba o tlorisu spornega objekta, ki naj bi znašal 5 m x 4 m, nedovoljeno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.