VSM sodba II Kp 10713/2010

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženim J.V., S.G. in R.M. določene in izrečene kazni zapora zvišajo:

- obdolženemu J.V. za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 na 2 (dve) leti zapora, za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 na 1 (eno) leto zapora, nato pa na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora;

- obdolženemu S.G. za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

- obdolženemu R.M. za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Pritožbe zagovornikov obdolženih J.V., A.F., S.G. in R.M. zavrnejo kot neutemeljene ter se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi se oprostijo plačila sodne takse, potrebna nagrada in izdatki njihovih zagovornikov pa se izplačajo iz proračuna.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 10713/2010 z dne 29. 2. 2012 obdolžene J.V., A.F. in S.G. spoznalo za krive v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 (dejanje, opisano pod točko I izreka), obdolženega R.M. napeljevanja h kaznivemu dejanju ropa, torej po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1 (dejanje, opisano pod točko II izreka), obdolženega J.V. pa še kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko III izreka). Obdolženim je izreklo naslednje kazni: - obdolženemu J.V. po določitvi posameznih kazni 1 leto in 6 mesecev zapora ter 11 mesecev zapora, enotno kazen 2 leti in 4 mesece zapora; - obdolženemu A.F. 8 mesecev zapora; - obdolženima S.G. in R.M. pa vsakemu 1 leto zapora. Po 56. členu KZ-1 je obdolženima A.F. in R.M. v izrečeni kazni vštelo čas odvzema prostosti in sicer obdolženemu A.F. od 17. 12. 2009 od 09.10 ure do 17. 12. 2009 do 13.35 ure, obdolženemu R.M. pa od 17. 12. 2009 od 07.15 ure do 17. 12. 2009 do 11.45 ure. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolženemu J.V. vzame zasežena droga – konoplja. Na podlagi določila 73. člena KZ-1 je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Tako je obdolženemu A.F. odvzelo kapi z izrezom za oči, črne rokavice, plastične zatege in električni kabel. Oškodovanko V.E. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki vseh obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrade zagovornikov, proračun, ker se jih plačila stroškov oprosti.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega J.V. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti storitve obeh kaznivih dejanj, podrejeno, naj pritožbeno sodišče vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- zagovornik obdolženega A.F. se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obdolženemu izreče pogojno obsodbo;

- zagovornik obdolženega S.G. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne zadevo v novo sojenje;

- zagovornik obdolženega R.M. iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje in odločitev, ali izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe;

- okrožna državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga naj obdolženim S.G., R.M. in J.V. zviša izrečene zaporne kazni tako, da obdolženima J.V. in S.G. izreče vsakemu kazen 2 leti zapora, obdolženemu R.M. kazen 2 leti zapora ter prekliče pogojno obsodbo, obdolženemu J.V. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določi kazen 1 leto in 2 meseca zapora, nakar slednjemu izreče primerno enotno kazen.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženega J.V., ki nasprotuje obrazloženemu pritožbenemu predlogu in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Višje sodišče je pritožbe obravnavalo na seji, opravljeni po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP. Glede na to, da je zagovornik obdolženega J.V. v odgovoru na pritožbo predlagal, da se ga o seji obvesti, je Višje sodišče postopalo po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP, ter o seji obvestilo pristojno državno tožilko, obdolžence in njihove zagovornike. Seje so se udeležili obdolžena A.F. in R.M. ter višja državna tožilka J.K.R.

5Pregled zadeve je pokazal, da je utemeljena pritožba okrožne državne tožilke, pritožbe zagovornikov vseh štirih obdolženih pa neutemeljene.

- K bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka:

6Neutemeljeno zagovornika obdolženih J.V. in R.M. v pritožbi uveljavljata, da se izpodbijana sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

7Kot izhaja iz vsebine pritožb, pritožnika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj v času izdaje odredbe preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi stanovanja, ki ga uporablja obdolženi J.V., ne bi bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje ropa po 206. členu KZ-1. Pisna odredba za hišno preiskavo nima obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti, na podlagi razlogov, ki so jih navedli policisti, temeljila bi naj le na izjavi vira z vzdevkom L., pa sodnik hišne preiskave ne bi smel dovoliti. Zagovornik obdolženega J.V. meni, da odredba za hišno preiskavo ni podana v skladu s 36. členom Ustave RS, kršena pa sta bila tudi prvi odstavek 214. člena ZKP in prvi odstavek 215. člena ZKP.

8O istem razlogu, ki ga pritožnika uveljavljata v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, se je opredelilo že prvostopenjsko sodišče ter ga obrazloženo zavrnilo. Presodilo je, da so bile v postopku upoštevane ustavne in zakonske določbe in je bilo zadoščeno zahtevanim kriterijem za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, zaradi česar so dokazi, pridobljeni ob hišni preiskavi zakoniti (stran 19, 20, 21 in 22 sodbe). V obravnavanem primeru vir res ni bil imenovan z imenom in priimkom, ampak z vzdevkom, vendar je bil osebno znan policistu Z.F., kateremu je natančno navedel okoliščine, kako je prišel do posredovanih podatkov ter v zvezi z izvršenim kaznivim dejanjem ropa, katerega kriminalistična preiskava je že bila v teku, podrobno opisal kaj je slišal (koliko oseb je pri dejanju sodelovalo, njihovo poimenovanje z vzdevki, kakšni predmeti so bili uporabljeni pri storitvi, v katerem prostoru oškodovankinega stanovanja je bil najden denar). Vir L. ni bil edini vir, ki je določal ravnanje policije in preiskovalnega sodnika, temveč je šlo za samostojna preverjanja policije, ki je s klasično metodo policijskega dela iskala in odkrivala povezave med osumljenci. Informacije vira so bile po policistih preverjene in objektivnost vira je potrdila nadaljnja enomesečna kriminalistična preiskava, katere rezultati so rezultirali v predlogu za izdajo odredbe za hišno preiskavo, sprva zoper tri osumljene, nato še zoper četrtega (obdolženi A.F.), pri hišni preiskavi stanovanja katerega so bili najdeni pri ropu uporabljeni predmeti. Resničnost informacije vira se je tako izkazala za resnično, Z.F., zaslišan kot priča, pa je potrdil, da je vir, čeprav z njim ni prej sodeloval, poznal, in zanikal možnost, da bi mu vir informacije posredoval z motivom maščevanja kateremu od imenovanih. Spričo navedenih okoliščin pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da so informacije, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik ob odreditvi hišne preiskave 15. 12. 2009 in 16. 12. 2009, priloženega uradnega zaznamka z 2. 12. 2009 ter podatkov, ki so rezultat operativnega dela policistov, ko so J.V. že obravnavali v zvezi s sumom nekaterih drugih kaznivih dejanj v preteklosti, predstavljale zadostno podlago za izdajo odredbe o hišni preiskavi. Povedano drugače, navedena dejstva in okoliščine so takšna, da je preiskovalni sodnik lahko na podlagi razuma in življenjskih izkušenj utemeljeno zaključil, da je podana zadostna stopnja podlage za sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je osumljeni (v povezavi z ostalimi osumljenimi) storil kaznivo dejanje. Stališče pritožbenega sodišča je primerljivo s stališči Vrhovnega sodišča v sodbah I Ips 33372005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008, I Ips 11235/2009 z dne 1. 12. 2011 in I Ips 58008/2011 z dne 25. 10. 2012. Glede na zavzeto stališče v pritožbi zatrjevane kršitve ustave in procesnega zakona niso podane.

9Zagovornik obdolženega J. V. graja razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov na strani 9 v četrtem odstavku, na strani 10 in 11 sodbe. Presoja tega dela sodbe pa pokaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da predlaganih dokazov ne izvede. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da dokazi, katerih izvedbo je zavrnilo, niso materialnopravno relevantni, torej pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in njegovih storilcev in da tudi ni bila izkazana verjetnost, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik obdolženega J. V. zato neutemeljeno uveljavlja, da je bila z zavrnitvijo dokazov onemogočena obdolženčeva obramba. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča in razlogom, ki so obrazloženi do te stopnje, da jim v bistvu ni kaj dodati. Sodišče prve stopnje je namreč na strani 9, 10 in 11 sodbe odgovorilo na sedaj v pritožbi ponovljena obširna, z judikati Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča podprta izvajanja pritožnika, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki bi potrdili alibi obdolženega J. V., da se obdolženi ni nahajal v lokalu P., kjer bi naj razlagal o kaznivem dejanju ropa, to pa bi naj slišal vir L. Alibi je po vsebini dokaz, ki določeno osebo izključi kot storilca kaznivega dejanja. V konkretnem primeru se dokazni predlog alibija ne nanaša na odločilno dejstvo, prav tako ne gre za odločilen dokaz. Tudi v primeru, da bi z dokazom uspel, in bi priče potrdile zagovor obdolženega, da v obdobju nekje v oktobru leta 2009 ni zahajal v lokale v M.S., to ne bi dokazovalo, da obdolženi kaznivega dejanja ne bi mogel storiti. Glede na v pritožbi izpostavljeno preveritev obstoja in resničnosti vira L. ki bi se naj nahajal v lokalu P. sočasno z obdolženim, pri čemer priča Z. F. poimensko ne navaja lokala, temveč ga zagovornik obdolženega, in v nadaljevanju obdolženi pove, da je bil pred leti v njem redar, je ugotoviti, da so policisti po pridobitvi informacije od anonimnega vira nadaljevali z zbiranjem dodatnih obvestil v povezavi z izvršenim kaznivim dejanjem ropa in oškodovankinim opisom, da so jo oropali trije zamaskirani moški, od katerih sta bila dva večje postave, eden pa manjši, ter na podlagi samostojnega preverjanja informacije in zbranih ugotovitev odkrili še preostale udeležence kaznivega dejanja, nadaljnja kriminalistična preiskava pa je pokazala, da so bile informacije vira verodostojne in resnične. Tako se pokaže, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev tretje alineje 29. člena Ustave RS in kršitev točke d. tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kar smiselno izhaja iz citiranih pritožbenih navedb. Odločbe, na katere se sklicuje pritožba v zvezi z zatrjevanimi kršitvami niso primerljive s postopanjem v obravnavani zadevi.

10Zagovornik obdolženega S. G. v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov, ki jih je predlagal zagovornik obdolženega J. V., kršilo načelo iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP, pri čemer pritožnik ne pove kako bi naj kršitev vplivala na pravilnost odločitve in s tem tudi na pravilnost in zakonitost sodbe glede obdolženega S. G. Zato tudi ta pritožbena navedba prvostopenjske sodbe ne izpodbije.

11Neutemeljeno zagovornik obdolženega S. G. uveljavlja kršitev načela domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP s pritožbeno navedbo, da je bil obdolženi s strani policije in preiskovalnega sodnika obravnavan kot storilec kaznivega dejanja in ne zgolj kot domnevni storilec. V odredbi preiskovalnega sodnika Kpd 11368/2009 z dne 15. 12. 2009 je navedeno, da je S. G. utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja po 206. členu KZ-1, ne pa da je kriv storitve tega kaznivega dejanja. Šele v primeru, če bi sodna odločba izražala stališče, da je obdolženi kriv – brez v skladu z zakonom predhodno dokazane krivde oziroma brez priložnosti uporabe svoje pravice do obrambe, bi bilo mogoče govoriti o kršitvi domneve nedolžnosti. Ker niti po povzeti pritožbeni navedbi ne gre za tak primer, v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12Po obrazloženem niso podane v pritožbah uveljavljane kršitve procesnega zakona, višje sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

- K zmotno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju:

13Po presoji pritožbenih navedb zagovorniki obdolženih J. V., S. G. in R. M., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstev pravilno ugotovilo, na podlagi njihove presoje napravilo pravilne dokazne zaključke in jih tehtno in jasno obrazložilo.

14Dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je pri kaznivem dejanju ropa sodeloval tudi obdolženi S. G., njegov zagovornik s pritožbeno trditvijo, da ni dokazano, da so bili predmeti, zaseženi A. F., uporabljeni pri kaznivem dejanju, in ni dokazano, da bi bil obdolženi S. G. kadarkoli ali v kakršnemkoli neposrednem kontaktu s temi predmeti, ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi logične presoje zaporedja dogodkov in sosledja telefonskih pogovorov z obdolženim A. F. (ure klicanja in bazne postaje kažejo nato, da sta se obdolžena med seboj klicala pred in po storjenem kaznivem dejanju), zagovora obdolženega A. F., ki je storitev kaznivega dejanja zase določno priznal, pri tem pa S. G., s katerim sta prijateljevala in pogosto skupaj nabavljala mamila, kot storilca kaznivega dejanja ropa nikoli ni izključil, zagovora obdolženega R. M. (o pogovoru s S. G. in A. F. o oškodovanki V. E. in o tem koliko zasluži s prodajo drog), izpovedbe priče Z. F. (o tem, da izjavi osumljenih A. F. in S. G. na policiji, dani po šestem odstavku 148. člena ZKP nista bili v ničemer izsiljeni, potrdili pa sta informacijo vira L. pri čemer se niti A. F. na sodišču ni skliceval na to, da bi na policiji podal prisiljeno izjavo), ugotovitve, da so imeli vsi udeleženi pri ropu opravka z mamili in se poznali, pravilno zaključilo, da je obdolženi S. G. sodeloval pri tem dejanju. Pravilna je ugotovitev pritožnika, da na kraju kaznivega dejanja najdeni predmeti in ob hišni preiskavi zaseženi predmeti niso bili nikoli primerjani s strani sodišča. Vendar, da gre za predmete, uporabljene pri kaznivem dejanju, je sodišče prve stopnje s sklepanjem in z logično povezavo zagovora obdolženega A. F., ki je posredno priznal, da so bili predmeti namenjeni za izvršitev tega konkretnega kaznivega dejanja, oškodovankinim opisom predmetov (zlasti električni kabel, ovit s črnim trakom), primerjavo predmetov, fotografiranih v njenem stanovanju in zaseženih obdolženemu A. F. ob hišni preiskavi, pravilno ugotovilo. Forenzična preiskava bi sicer lahko potrdila prisotnost bioloških sledov na predmetih, vendar s temi podatki sodišče ni razpolagalo, ne bi pa potrdila istovrstnosti materialov, torej tega, kar izpostavlja pritožba pritožnika. Pritožbeno sodišče tako v celoti potrjuje logični in popolni presoji sodišča prve stopnje na strani 13 sodbe, da gre za predmete, uporabljene pri kaznivem dejanju. Pravilno je ocenilo, da količina zaseženih predmetov kaže na sodelovanje več oseb pri vlomu, ki so uporabljale kape in rokavice, in tudi oškodovanka je potrdila, da je videla, da zamaskiran moški, ki je stal ob njej, nosi rokavice. Dejansko sta bili obdolženemu A.F. zaseženi dve kapi z izrezom za oči in usta, vendar je bila še ena takšna kapa zasežena tudi v oškodovankinem stanovanju, ko je očitno, da je bil pozabljena, zato je tudi na podlagi tega dejstva sodišče utemeljeno sklepalo o udeležbi treh oseb.

15Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da zagovor obdolženega S. G. v zvezi z okoliščinami, v katerih je podal izjavo na policiji, ne drži. Obdolženi A.F. njegovega zagovora v tem delu, ki ga obširno povzema pritožba zagovornika obdolženega R. M., namreč ni potrdil. Zagovornik obdolženega R. M. napačno interpretira oceno sodišča prve stopnje, da dokazno oceno o sodelovanju obdolženega R. M. pri kaznivem dejanju ropa utemeljuje na izjavi A. F., dani na policiji, katero skuša pritožba preko njegovih pripomb, danih ob zaslišanju obdolženega S. G., spraviti v sodni postopek. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da že iz vsebine izjav A. F. in S. G. na policiji izhajajo take podrobnosti, da policistu nikakor niso mogle biti znane, in ni verjeti, da bi S.G. v stanju „zadetosti“ lahko podal tako podroben opis. Da sodelovanje obdolženega A. F. s policijo ni rezultat zgolj obljube končanja kazenskega postopka z izrekom pogojne obsodbe, kaže dejstvo, da so bili obdolženemu ob hišni preiskavi zaseženi predmeti, ki so dokazovali njegovo udeležbo pri kaznivem dejanju, in je življenjsko sprejemljiva njegova reakcija, da se je odločil povedati o tem, kar ve. Zato ni z ničemer izpodbita ugotovitev sodišča prve stopnje o verodostojnosti zagovora obdolženega A. F., ki je na glavni obravnavi povedal, da je z dejanjem delal uslugo obdolženemu R. M., ker takrat ni imel denarja, M. pa mu je navajal, da ima V. E. doma večje vsote denarja in da bodo od tega nekaj dobili. Tako razlogi pritožbe, da bi naj obdolženi A. F. na sodišču povedal le o tem, kar mu je bilo s strani policista Z. F. vsiljeno, vsebinsko pripravljeno, da se v krog obdolženih vključi ostale, predvsem obdolženega R. M., in da bi naj Z. F. z izmišljenim virom skonstruiral scenarij, v katerega je vpletel obdolženega R. M. kot napeljevalca na podlagi podatkov, do katerih je prišel ob aretaciji obdolženega 11. 9. 2009, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu, niso uspešni. Ravno ugotovitve policije ob obdolženčevi aretaciji, ko je varoval V. E. (oškodovanko v tem postopku) ob nakupu 100g heroina (kar je povezano z visokim zneskom najmanj 1.000,00 EUR), kaže na obdolženčev motiv za storitev kaznivega dejanja (s silo priti do mamila in denarja, s katerim je razpolagala), pri čemer bi ob neraziskanem ropu njegovo nadaljnje sodelovanje z oškodovanko pri neupravičenem prometu z mamili lahko potekalo neovirano naprej.

16Pravilno ugotovljenega dejanskega stanja o sodelovanju obdolženega J. V. v izpodbijani sodbi pri kaznivem dejanju ropa ne izpodbija pritožbena navedba njegovega zagovornika, da sodba temelji izključno na posredni priči, ki bi naj izpovedal o tem, kar je priči povedal vir L. katerega sodišče ni moglo zaslišati, ker je umrl, kar ob odsotnosti drugih relevantnih (materialnih) dokazov, onemogoča sklepanje o sklenjenem indičnem krogu, potrebnem za obsodilno sodbo. Policist je res v zvezi s kaznivim dejanjem ropa pridobil informacijo, ki z dejanjem povezuje obdolženega Jožeta Vincetiča, vendar je bila ta z informativnim delom in poizvedbami preizkušena in ugotovljena povezava še s preostalimi osebami, saj je oškodovanka govorila o treh zamaskiranih moških, ki so jo oropali. V sodbi sodišča prve stopnje podrobno analizirana povezava obdolženih A. F., S. G. in J. V. na strani 13, 14 in 15 sodbe, upoštevaje dejstvo, da so imeli vsi opravka z mamili, se srečevali v L. in v M. S., slišali za oškodovanko, da se ukvarja s preprodajo mamil, in zagovor obdolženega A. F., ko sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obdolženi A. F. ni imel prav nobenega zadržka povedati kdo sta ostali dve osebi, ki sta sodelovali pri ropu, če to ne bi bila obdolžena J. V. in S. G. iz M. S., ki sta se morala v L. pripeljati in je očitno, da so bili predmeti, uporabljeni pri kaznivem dejanju, iz tega razloga shranjeni pri obdolženemu A. F. in ko se nikoli ni pojavil dvom v pravilnost ugotovljene identitete sodelujočih pri ropu, ob tem, kar je že bilo pojasnjeno v zvezi s pritožbama zagovornikov obdolženih S. G. in R. M., dovoljuje logičen zaključek, da je pri kaznivem dejanju sodeloval tudi obdolženi J.V.. Tako razlogi pritožnika, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu, niso uspešni.

- Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah:

17Na podlagi navedb v pritožbah okrožne državne tožilke, zagovornika obdolženega A. F. in zagovornika obdolženega R. M. ter v okviru pritožbenih navedb zagovornika obdolženega S. G. in zagovornika obdolženega J. V., ki odločbe o kazenskih sankcijah izrecno ne izpodbijajo, uveljavljajo pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsem obdolženim utemeljeno izreklo zaporne kazni. Pravilno je posebno pozornost kot obteževalnim okoliščinam namenilo kršitvi zavarovane dobrine, dejstvu, da je kaznivo dejanje ropa eno najnevarnejših dejanj, okoliščini, da so se obdolženci do oškodovanke obnašali zelo grobo in nasilno, pa tudi ponižujoče ter da so bili motivi za izvršitev dejanja zavržni in nizkotni, kar vse je po oceni sodišča prve stopnje dalo kaznivemu dejanju ropa posebno težo.

18Zagovornik obdolženega A. F. neutemeljeno napada te razloge sodišča prve stopnje. Strinjati se je s pritožnikom, da je obdolženi na policiji storitev kaznivega dejanja priznal in obžaloval ter s tem pripomogel, da sta bila odkrita še ostala sostorilca, vendar je sodišče prve stopnje to okoliščino v povezavi z njegovimi ravnanji na sodišču pravilno ovrednotilo. Presodilo je, da obdolženčevo priznanje kaznivega dejanja ni bilo tako določno in jasno, torej tako, da bi sodišče zgolj na tej podlagi lahko pridobilo ključna dejstva za ugotovitev celotnega dejanskega stanja. Pri tem je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino, ki pa je poleg že navedene bila pomembna za omilitev kazni, upoštevalo, da obdolženi do sedaj še ni bil kaznovan, kar izpostavlja tudi pritožnik. Vse navedeno so bile pomembne okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da obdolženemu A. F. z uporabo omilitvenih določil izreče kazen osem mesecev zapora. Neutemeljeno pa je pritožnikovo prizadevanje za izrek pogojne obsodbe obdolženemu. Pravilno vrednotenje teže in okoliščin kaznivega dejanja, kar je bilo že obrazloženo v tej odločbi višjega sodišča, je sicer takšno, da je botrovalo omilitvi predpisane kazni pod z zakonom določenim minimumom enega leta zapora. Ni pa mogoče obdolženega, ki je bil spoznan za krivega, da je v sostorilstvu še z dvema osebama storil kaznivo dejanje ropa, ne oziraje na nizek znesek odtujenega denarja (280,00 EUR) šteti za družbi manj nevarnega storilca, pri katerem je podana prognoza bodočega pozitivnega vedenja že v takšni meri, da bi zadostovala le kazenska sankcija opominjevalne narave. Nasprotno, s tem, ko je dejanje storilo več oseb, je postalo kaznivo dejanje ropa hujše. Zato ob dejstvu, da je bilo obdolženčevo priznanje na policiji posledica zasega predmetov ob hišni preiskavi, s katerimi je bil krog dokazov v zvezi z njim praktično zaključen, pri čemer predmetov ni izročil sam, ampak so bili najdeni ob preiskavi (izpoved priče A. P. na list. št. 158 spisa), obdolženčevi težki mladosti (ločitev staršev in življenje z očetom psihičnim bolnikom, ki potrebuje zdravljenje in pomoč, kar izkazuje po obdolženemu na pritožbeni seji predložena zdravstvena dokumentacija za očeta A. F.) ter obdolženčevemu življenju po storitvi kaznivega dejanja, ko je končal srednjo ekonomsko šolo in vpisal maturitetni tečaj, izogiba pa se tudi slabi družbi, na kar opozarja pritožba pritožnika, ni mogoče dati takšne teže, kot jim pripisujeta obdolženi in njegov zagovornik. V takšen položaj se je spravil obdolženi sam, zavedajoč se slabega zdravstvenega stanja očeta, ki se zdravi v psihiatrični ambulanti za težko duševno motnjo že od leta 1998, in takrat ni mislil na očeta. Obdolženčevo sedanje življenje, ki kaže na to, da gre do neke mere vendarle za urejeno osebo, pa ni takšne kvalitete, da bi vplivalo na znižanje že tako omiljene zaporne kazni. Takšna kazen je po oceni pritožbenega sodišča sorazmerna z okoliščinami obdolženčevega dejanja, njegovo stopnjo krivde ter osebnimi razmerami in lastnostmi, zato jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično.

19Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pa pritožbi okrožne državne tožilke, ki se zavzema za zvišanje kazni, izrečenih obdolženim J. V., S. G. in R. M., ni mogoče odreči utemeljenosti. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine izrečenih kazni podcenilo ugotovljene obteževalne okoliščine, ali precenilo olajševalne okoliščine, kar izrecno izpostavlja pritožba, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da zapisa v sodbi, da je bil obdolženi R. M. že kaznovan za kaznivo dejanje s področja mamil in to prav v obdobju, ko je bilo storjeno tudi kaznivo dejanje, ne potrjuje zadnji pridobljeni kazenski list (list. št. 115 spisa). Obdolženemu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v M. S. I K 47/200 za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ (storjeno 17. 7. 2009 z neupravičenim posredovanjem pri prodaji in nakupu 0,53 g heroina), 22. 12. 2009 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, ki je pričela teči 30. 12. 2009 (podatke si je pritožbeno sodišče pridobilo na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 377. člena ZKP). Zato obdolženi v času storitve kaznivega dejanja še ni bil kaznovan, bil pa je v času sojenja in izreka sodbe. To dejstvo, ob podatku, ki izhaja iz podatkov kazenskega spisa, da je bil obdolženi deseti dan po izvršenem ropu oškodovanke, k storitvi katerega je napeljal druge, motiviran s pridobitvijo denarja in mamila, zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, pri katerem je bila njegova naloga varovati opravo neupravičene kupoprodaje in prenosa večje količine heroina, katerega je kupila oropana oškodovanka, in v pritožbi izpostavljenim okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno (dobre priprave, nočni čas, še posebej, ko je moral vedeti, da oškodovanka v stanovanju biva z otrokom, ki bi lahko zaradi ravnanja vseh udeleženih, skupaj z oškodovanko nosil psihične posledice), pripelje do zaključka, da je potrebno obdolženemu R. M. kazen zvišati. Pritožbeno sodišče je obdolženemu izreklo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Takšna kazen je po oceni pritožbenega sodišča sorazmerna z okoliščinami obdolženčevega dejanja ter njegovo stopnjo krivde in osebnim lastnostim, zato jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično. Zato ni sledilo predlogu pritožnice po višanju zaporne kazni na dve leti. Hkrati pa ocenjuje, da bo z izrekom zvišane kazni tudi brez preklica pogojne obsodbe, izrečene obdolženemu za drugovrstno kaznivo dejanje, dosežen namen kaznovanja. Ob vrednotenju vseh navedenih okoliščin, je pritožbena graja odločbe o kazenski sankciji zagovornika obdolženega R. M., da je izrečena enoletna zaporna kazen nepravilna in nezakonita, presplošna, da bi lahko imela vpliv na znižanje kazni.

20Presoja višine obdolženemu S. G. izrečene in obdolženemu J. V. določene zaporne kazni za kaznivo dejanje ropa je pokazala, da je potrebno obdolženima kazni zvišati. Pritožnica utemeljeno poudarja težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja ropa in izpostavlja, da je bilo dejanje izvršeno po predhodnem dogovoru več oseb in dobrih pripravah, oškodovanka je bila napadena v nočnem času, kakor tudi stopnjo krivde v obliki direktnega naklepa, kar daje kaznivemu dejanju večjo težo kot jima je dalo sodišče prve stopnje. Ta ugotovitev ob dejstvu, da je obdolženi S. G. med sojenjem prestajal zaporno kazen, izrečeno za kazniva dejanja, povezana z mamili, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot okoliščino, ki kaže na njegov način življenja in dejstvo, da krši pravne predpise, pa se ni v zadostni meri odrazila pri odločitvi o višini kazni. To dejstvo in ostala pravilno ugotovljena olajševalna okoliščina v izpodbijani sodbi, to je skrb za majhnega otroka, sta narekovali višanje kazni na 1 leto in 6 mesecev zapora. Kazen že v takšni višini pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično, zato prizadevanjem pritožnice po izreku še višje, dvoletne zaporne kazni ni sledilo. Ugotovljene objektivne okoliščine, povezane s težo kaznivega dejanja, kot zgoraj, ob obsežni predkaznovanosti obdolženega J. V. za kazniva dejanja z elementi nasilja (iz kazenskega lista so razvidne obsodbe za tri kazniva dejanja lahke telesne poškodbe, nadalje kazniva dejanja grdega ravnanja, poškodovanja tuje stvari, ogrožanje varnosti), pa so narekovale višanje kazni obdolženemu J. V. na 2 leti zapora, kot je predlagala pritožnica v pritožbi. Obdolženčeva predkaznovanost za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ki jo je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo kot obteževalno okoliščino, ne daje podlago za določitev omiljene kazni za kaznivo dejanje pod točko III. prvostopenjske sodbe, kar utemeljeno ugotavlja pritožba pritožnice, ko zaključuje, da je obdolženi kljub izrečeni pogojni obsodbi ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Ni pa se strinjalo s predlogom pritožnice po določitvi kazni eno leto in dva meseca zapora, temveč je po sodišču prve stopnje nepravilno upoštevani posebni olajševalni okoliščini - to sta blažja oblika droge in količina, ki presega tisto za osebno uporabo, vendar ni izrazito velika, upoštevalo le kot olajševalni okoliščini in obdolženemu določilo kazen 1 leto zapora. Pri določitvi posameznih kazni je pritožbeno sodišče upoštevalo po sodišču prve stopnje pravilno ovrednoteno olajševalno okoliščino, to je obdolženčevo skrb za majhnega otroka, ter mu nato ob upoštevanju pravil za odmero kazni za kazniva dejanja v steku izreklo enotno kazen 2 leti in 10 mesecev zapora. Po oceni pritožbenega sodišča je kazen sorazmerna z okoliščinami izvršenega kaznivega dejanja ter stopnjo obdolženčeve krivde ter osebnimi okoliščinami, ko vendarle gre za večkrat kaznovano osebo.

21Zaradi zgoraj obrazloženega pritožbeno sodišče ni sledilo navedbam zagovornika obdolženega J. V. iz odgovora na pritožbo okrožne državne tožilke. Obdolženi je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili storil kratek čas - slabe tri mesece po izteku preizkusne dobe po sodbi, s katero mu je bila za istovrstno kaznivo dejanje določena kazen eno leto zapora, in za preklic katere so obstajali vsi zakonski pogoji. Zato ob pravilno ugotovljenih ostalih okoliščinah kot zgoraj, ni pogojev za ponoven izrek pogojne obsodbe, za kar si prizadeva zagovornik obdolženega. Za nižanje zaporne kazni, določene za kaznivo dejanje ropa, pa pritožnik ne navaja nobene nove okoliščine, zato je bila pritožbenemu sodišču onemogočena njena presoja.

22Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da je utemeljena pritožba okrožne državne tožilke, tej pritožbi ugodilo, ter izpodbijano sodbo, v obsegu, ki je razviden iz izreka te sodbe pod točko I spremenilo. V ostalem pa je pritožbe v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka).

23Po podatkih prvostopenjske sodbe imata obdolžena J. V. in S. G. preživninske obveznosti, vendar so obdolženi brez zaposlitve, dohodkov (obdolženi V. se je med postopkom registriral kot samostojni podjetnik K., p. s.p., vendar z nizkim prihodkom, do 500,00 EUR) in premoženja, obsojeni pa so na zaporne kazni. Zato jih je pritožbeno sodišče na podlagi 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, to je plačila sodne takse, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov obdolženim J. V., A. F., S. G. in R. M. v zvezi s pritožbenim postopkom izplačajo iz proračunskih sredstev (točka III izreka).