VSK sodba I Cp 921/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da toženka odgovarja za škodo, ki jo je zaradi škodnega dogodka dne 26.3.2013 utrpel tožnik. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo.

Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je do škodnega dogodka dne 26. 3. 2013 prišlo zaradi opustitvenega ravnanja toženke, da je ta pri svojem delu ravnala malomarno in to kljub njenemu zatrjevanju, da do zloma cevke več kot pet mesecev po montaži ne more priti brez delovanja fizične sile na cevko. Toženka naj bi bila odgovorna za škodo, ker ni izkazala resničnosti te trditve, kar bi po oceni sodišča lahko storila le na način, da se cevka pregleda v neodvisnem laboratoriju, vsled česar bi morala toženka takoj po škodnem dogodku predlagati zavarovanje dokazov s postavitvijo sodnega izvedenca. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da je škoda nastala zunaj njene sfere. Pritožnica očita, da je sodišče zaobšlo predlagane dokaze, presplošno in pomanjkljivo trditveno podlago tožnika pa nadgradilo s strokovnimi zaključki s področja, glede katerega nima ustreznega znanja, dokazno breme glede nedopustnega ravnanja in vzročne zveze kot elementov civilnega delikta pa prevalilo na toženko. Strokovne presoje ustreznega izvedenca ne morejo nadomestiti trditve tožnika, da v modro cevko ni posegal in da je zato edino logično, da je do izliva vode prišlo zaradi napake na materialu modre cevke oziroma opustitve toženke. Predlog za zavarovanje bi moral predlagati tožnik, s tem bi dokazoval nedopustno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med ravnanjem in škodo. Sodišče ni pojasnilo, kakšno ravnanje naj bi toženka opustila in v čem se kaže njena malomarnost. Toženka je postopala profesionalno, izbrala je material s certifikatom za prodajo, po izvedbi del je opravila tudi tlačni preizkus trdnosti vseh spojev, pri katerem bi se napaka pri montaži ali neustrezen del takoj pokazala. Zaradi svoje profesionalnosti je tudi takoj pristopila k poskusom sanacije in sicer skupaj s prodajalcem cevke in ob soglasju s tožnikom oziroma njegovo materjo je bila cevka odvzeta za analizo. Stranke so bile sporazumne, da se cevka pregleda in tudi, kdo bo izvedel to analizo, z rezultati pa so bile tudi seznanjene. Te rezultate je sodišče povsem obšlo. Dokazna ocena je po mnenju pritožbe nepravilna, toliko bolj, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem tehnične stroke, pri tem pa spet sledilo tožniku, da izvedba ni smiselna, ker izvedenec dela ne bi mogel opraviti strokovno in zanesljivo, ker je uničen edini dokazni material. Sodišče je spregledalo druge dokaze, kot so fotografije sporne cevke in izpovedbo gospoda J. in gospoda B., ki sta na podlagi ogleda cevke po škodnem dogodku in kar potrjujejo tudi fotografije cevke, zatrjevala, da je na cevko delovala zunanja fizična sila in da brez tega zlom cevke sam od sebe dobrih pet mesecev po montaži ne nastane. Sodišče nima ustreznega strokovnega vodoinštalaterskega znanja, da bi presodilo, da je to vse mogoče in da je toženka opustila dolžno ravnanje ter ravnala malomarno. Ob normalni rabi montiranih tehničnih stvari, cevk, napeljave, do škode ne bi moglo priti. Sodišče je dolžno pojasniti, zakaj posameznih dokazov ni sprejelo kot zanesljivih, česar v tej zadevi ni storilo. Pritožba izpostavlja, da načelo proste presoje dokazov ne predstavlja absolutne svobode sodišča pri oceni dokazov, upoštevati mora pravila znanosti in stroke, natančno analizirati in pojasniti svojo dokazno oceno. V konkretnem primeru gre za strokovna vprašanja, ki ne sodijo v izobrazbo povprečnega človeka. Sicer je splošno znano, da do zloma materiala ne more priti brez delovanja zunanje sile in to splošno znanje bi lahko sodišče uporabilo, vendar tega ni storilo. Nasprotno, sprejelo je zaključek v nasprotju s splošno znanim dejstvom. Tožnik je sicer predlagal dokaz z izvedencem ustrezne stroke, nato pa ta predlog umaknil. Tožnik bi moral kot domnevni oškodovanec za uspešno uveljavljanje odškodninskega delikta dokazati obstoj treh od štirih zahtevanih elementov odškodninskega delikta, torej nedopustno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo. Tako ni dokazala, da bi škoda, ki jo je utrpel zaradi izlitja vode, izvirala iz sfere toženke. Tožnik bi moral dokazati, da je toženka ravnala v nasprotju s pravili stroke. To mu brez izvedenskega mnenja ni uspelo. Posledice mora zato po mnenju pritožbe nositi tožnik.

Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni bilo sporno, da je toženka za tožnika v oktobru 2012 izvedla obnovitvena dela v kopalnici in sicer vodovodno inštalacijo, izvedbo cevi in odtokov. Prav tako ni sporno, da je dobrih pet mesecev po končanih delih (26. 3. 2013) prišlo do izliva vode v kopalnici in sicer je do odtekanja prišlo na mestu, kjer je tako imenovana modra cevka povezana s cevjo v steni (kot je razvidno iz fotografij v prilogah A12 in B14 spisa)(1). Da je tožniku v posledici poplavilo stanovanje in da mu je nastala premoženjska škoda, ki jo je bilo potrebno sanirati, za toženko glede na vsebino pritožbe tudi ni sporno. Tožnik je med drugim trdil, da je očitno škoda nastala zaradi nestrokovno izvedenih dela ali neustreznega materiala, hkrati pa zanikal očitek toženke, da je do izliva prišlo zaradi tožnikovih fizičnih posegov v to povezavo (premočno privitje oziroma zategovanje modre cevke), pri čemer cevka ne bi mogla počiti brez učinkovanja zunanje fizične sile. Ta očitek je toženka povezovala tudi z dejstvom, da je dva dni pred izlivom tožniku zaradi težav s kapljanjem dala navodilo za privitje matice za 1/5 obrata, ki ga po mnenju toženke tožnik ni spoštoval. Iz konteksta sodbenih razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku verjelo tožniku, da ni posegal v modro cevko tako, da bi na njej premočno privil matico in zlomil cev. Kot izhaja iz sodbe, je dva dni pred izlivom opazil, da malo pušča rdeča cevka na zgornjem delu in je zato poklical toženko ter skladno z njenimi navodili ustrezno matico na tej cevki privil za 1/5 obrata, ni pa posegal v modro cevko. Po ugotovitvi sodišča je to izpoved potrdila tudi priča T.T., ki je po škodnem dogodku ugotovil, da je na rdeči cevki potrebno menjati tesnilo in je to tudi naredil. Kot še izhaja iz razlogov sodbe, toženka ni uspela dokazati, da je škoda nastala zaradi (zatrjevanega) vzroka izven njene sfere.

Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi napačno razporedilo dokazno breme glede nedopustnega ravnanja in vzročne zveze in zato v zvezi z ugotavljanjem relevantnih dejstev napravilo napačne dokazne zaključke. Kar se tiče elementov odškodninske odgovornosti, je v konkretni zadevi potrebno izhajati iz dejstva, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), s katero se je toženka (podjemnik) zavezala opraviti sanacijo tožnikove (naročnikove) vodovodne inštalacije. 626. člen OZ nalaga podjemniku, da delo izvrši po dogovoru in po pravilih posla. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da podjemnik, ki je nabavil material, za kakovost uporabljenega materiala odgovarja enako kot prodajalec (drugi odstavek 621. člena OZ). Podjemnikova obveznost predstavlja obligacijo rezultata in zato se pravilnost izpolnitve ocenjuje glede na to, ali ima končni rezultat dogovorjene lastnosti oziroma ali omogoča normalno rabo ali ne (če jih nima, gre za stvarne napake – glej 459. člen OZ v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena OZ). Tožnik se je na (skrito) stvarno napako tudi skliceval (glej 633. in 634. člen OZ). Odgovornost za stvarne napake je posebna oblika pogodbene odškodninske odgovornosti, ki naročniku daje tudi pravico do povračila škode (drugi odstavek 637. člena OZ). Zato je v konkretni zadevi glede na okoliščine potrebno izhajati iz instituta pogodbene odškodninske odgovornosti (239. do 246. člen OZ) in njenih predpostavk. Ni dvoma, da mora biti tudi v tem primeru izkazano nedopustno ravnanje, ki se kaže kot kršitev pogodbene obveznosti, pa tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, ki nastane pogodbi zvesti stranki. Kar se tiče odgovornosti, krivda ni nujna predpostavka pogodbene odškodninske odgovornosti in se podjemnik lahko v celoti razbremeni odgovornosti le na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ (2) oziroma če dokaže, da je vzrok za škodo izven njegove sfere.

Glede na navedeno je jasno, da vodovodna inštalacija, za katero se je po dobrih petih mesecih od izvedbe del montaže izkazalo, da iz nje izteka voda, ne služi svojemu osnovnemu namenu oziroma ne omogoča normalne rabe (pri tem je že na podlagi splošnih življenjskih izkušenj mogoča ugotovitev, da bi po normalnem teku stvari brez napak montirana inštalacija morala funkcionirati še leta). V izhodišču je taka izpolnitev obremenjena z napako, to pa predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti in s tem toženkino nedopustno ravnanje. Pri tem velja domneva, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere in natančnega vzroka tožniku kot naročniku ni potrebno dokazovati. Podjemnik, konkretno toženka je torej tista, ki bi glede na vse navedeno morala dokazati, da je škodo s svojim ravnanjem povzročil tožnik in da vzrok ne izvira iz njene sfere (glej: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 621. in 633. členu OZ na straneh 758, 835, 836; sodna praksa: I Cpg 237/2012, I Cpg 1417/2012, I Cpg 13/2013 in druge; članek Š. Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem obligacijskem pravu, PB št. 4/2013, stran 25-36). S tem se pritožbeno sodišče pridružuje enakemu stališču sodišča prve stopnje.

Ker je tako, toženka neutemeljeno problematizira dejstvo, da je tožnik umaknil predlog za izvedenca vodoinštalaterske stroke. Tožnik tega dokaza niti ni potreboval, glede na konkretne okoliščine primera ter razporeditev trditvenega in dokaznega bremena bi ga potrebovala toženka za dokazovanje svojih trditev, da vzrok za škodo ne izvira iz njene sfere, temveč tožnikove (kot povzeto v 5. točki obrazložitve). Oceno izpovedi tožnika in njegove matere pritožba pavšalno označuje kot nekritično, sicer pa sodbene dokazne ocene glede tožnikovega (ne)poseganja v modro cevko ne more izpodbiti niti s tem, da se sklicuje na fotografije ter izpovedi direktorja toženke R.J. in D.B. (zastopnika prodajalca, kjer je toženka nabavila sporni material), ki naj bi dokazovali, da tak zlom ni možen brez delovanja fizične sile na njo in da ne nastane sam od sebe dobrih pet mesecev po montaži. Kot je v pritožbi toženka večkrat sama navedla, je za ugotovitev tega spornega dejstva potrebno strokovno znanje sodnega izvedenca. Ni bilo sporno, da se je tožnik seznanil z rezultati analize cevke, ki jo je po izlivu dala napraviti toženka pri proizvajalcu sporne cevke (3), ne drži pa, da je to analizo sodišče spregledalo. Iz sodbenih razlogov izhaja, da ji glede na nasprotovanje tožnika z rezultati, ki niso bili pridobljeni v neodvisnem laboratoriju, ni dalo posebne dokazne teže in je poudarilo pomen sodelovanja sodnega izvedenca v postopku. Toženka to graja le z neutemeljenim očitkom, da bi moral izvedenca pravočasno predlagati tožnik. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v pritožbi sama s sabo prihaja v nerazumljivo nasprotje, ko po eni strani tudi sama vztraja, da je za ugotavljanje spornih okoliščin potrebno sodelovanje izvedenca, po drugi strani pa (povsem neprepričljivo) zatrdi, da naj bi bilo splošno znano, da do zloma materiala ne more priti brez delovanja zunanje sile.

Ob vsem navedenem je brez pomena sodbena ugotovitev, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitvenega ravnanja toženke oziroma njene malomarnosti in se zato tudi pritožba s tem delom razlogov po nepotrebnem ukvarja in izpostavlja svoje postopanje ob izvedbi posla in postopanje po izlivu. Upoštevaje zgornjo obrazložitev na izid pritožbenega preizkusa ne morejo vplivati niti pavšalni očitki, da je sodišče namesto izvedenca podajalo strokovne zaključke.

Ker preizkus tudi sicer ni pokazal kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki sta zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo, ko bo odločeno o zahtevku tudi po višini.

---------------------------------------------------

op. št. 1: Gre za cevko, ki povezuje bojler s stensko vodovodno cevjo in jo je nabavila toženka v IKA.

op. št. 2: Ta se glasi: „Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti, oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.“

op. št. 3: in da je po analizi proizvajalec cevko razrezal