459. člen OZ

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila lega igrala dogovorjena in da umestitev konkretnega igrala ni skladna s tem dogovorom. Ker tožena stranka ne nasprotuje njegovi nadaljnji ugotovitvi, da umestitev igrala v nasprotju z dogovorjeno lego predstavlja stvarno napako po 3. točki 459. člena OZ, niti ne prereka drugih predpostavk jamčevalnega zahtevka, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo odstranitev igrala. Že iz jezikovne in sistemske razlage zakonske določbe izhaja, da se peti odstavek 16. člena ZVKSES nanaša na 1. točko četrtega odstavka istega člena in podaljšuje rok, določen v tej točki. Ob izpolnitvi pogojev iz petega odstavka 16. člena ZVKSES za presojo pravočasnosti izpolnitve obveznosti pridobitve uporabnega dovoljenja ni več odločilen rok, določen v prodajni pogodbi, temveč trenutek izdaje oziroma prejema uporabnega dovoljenja. S podaljšanjem roka za pridobitev uporabnega dovoljenja pa ni poseženo v nadaljnji petnajstdnevni rok, ki je predpisan za izpolnitev obveznosti izročitve nepremičnine v posest kupca. Takšno razumevanje potrjuje tudi namenska razlaga. Namen dodatnega roka je zagotoviti prodajalcu razumen čas, da organizira in izvede

S pogodbo je nedopustno izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjene lastnosti kupljene stvari. Takšne določbe bi bile v medsebojnem nasprotju, prav tako bi prodajalcu omogočile postopati nemoralno in kupca izigrati. Ne držijo zatrjevanja toženca v odgovoru na pritožbo, da pogodbeno dogovorjeno število opravljenih delovnih ur niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je (predvsem oziroma tudi) zaradi oglaševane in pogodbeno dogovorjene nizke količine delovnih ur, kupec lahko upravičeno pričakoval (boljše oziroma izpravno) stanje traktorja. Še posebej se ta lastnost za bistveno izkaže, ker gre za rabljen traktor.

Predlog se zavrne.

Običajne lastnosti kupljene stvari pomenijo tudi skladnost s tehničnimi predpisi, v konkretnem primeru za prodajo na trgu EU torej z Uredbo 2016/2045. Mogoče pa je, da se stranke dogovorijo, da ima stvar boljše oziroma slabše lastnosti od tistih, ki so običajne za stvari take vrste (3. točka 459. člena OZ).

V zvezi z (ne)obstojem stvarnih napak je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni uspela izkazati, da je videz dvigal predstavljal lastnost, katere pomanjkanje oziroma neustreznost pomenita stvarno napako. Toženka tožnici očita nepravilno izpolnitev ter pavšalno navaja, da dobavljena dvigala ne dosegajo zahtevane kakovosti in imajo zastarel videz. Zgolj trditev, da imajo vrata dvigal izrazito zastarel izgled in da ne dosegajo pričakovane kakovosti glede na v katalogu prikazane fotografije vzorcev, ne ustreza standardu, ki ga terjata 7. in 212. člen ZPP. V čem točno dobavljena dvigala odstopajo od v katalogu prikazanih fotografij vzorcev oziroma modelov dvigal, toženka ne pojasni. Četudi drži očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da izgled dvigal ni bil predmet pogodbe, toženka z njim ne more uspeti. Pomanjkanja trditev o pravno relevantnih dejstvih - konkretno o natančni vsebini kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, navedb v čem konkretno izgled dvigal odstopa od izbrane barve v katalogu - ni mogoče nadomestiti z dokazi, za kar se zavzema toženka z očitkom, da sodišče ni zaslišalo z njene strani predlaganega njenega zakonitega zastopnika.

V splošnem estetska pomanjkljivost ni že kar samodejno napaka izpolnitve in z njo istovetna. Je pa lahko njena zunanja manifestacija: da izvajalec samovoljno odstopi od načrta, je že samo po sebi napaka, neestetski videz pa to zgolj razkrije navzven. Estetske pomanjkljivosti pa bodo napaka v posebnem tipu primerov, kadar je estetska funkcija pomembna glede na konkretni namen stavbe ali kadar je, neoziraje se na ta namen, specifičen videz dogovorjen, končni izdelek pa ni tak.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja. Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluziv

Res je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila kamera kupljena kot dodatek oz. dodatna oprema, a vendar ne gre za "dodatek" v smislu strešnega prtljažnika ali dodatno vgrajene vlečne kljuke. Vzvratna kamera je, kot je splošno znano, integrirana v vozilo, slika je vidna na zaslonu na armaturni plošči, sam sistem pa je povezan z računalnikom vozila. Kamere zato ni mogoče povsem enostavno in brez posledic odmontirati, kar kaže bolj v smer sestavine kot pritikline.

Z zapisom delovnih ur v pogodbi sta pravdni stranki izrecno dogovorili lastnost traktorja. Že po naravi stvari je tako nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost. Tožeča stranka ves čas predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem dr. C. C. kot priče. Glede na razliko v izvedeniškem mnenju izvedenca E. E. in dr. C. C., je treba dopustiti ta dokaz, saj gre za ugotavljanje bistvene lastnosti prodanega predmeta, kar je pravno odločilno dejstvo.

Čeprav ni bilo ovir za to (tožnica ni trdila, da čistilna naprava ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja), tožnica ni pridobila ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se na pozive upravnega organa za dopolnitev zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni odzvala, njeni zahtevi ni bilo ugodeno. Res je, da do škode ne bi prišlo, če bi komunalna čistilna naprava ob primopredaji imela okoljevarstveno dovoljenje, vendar je pravno pomembno tudi dejstvo, da bi tožnica lahko preprečila nastanek škode. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo posredno škodo je bila pretrgana z neskrbnim ravnanjem tožnice, zato je posredna škoda njeno stroškovno breme. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake (drugi odstavek 468. člena OZ), med drugim sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku. Tožba je v delu, v katerem tožnica zahteva znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo stvarne napake – zamakanja v kleti, nesklepčna. Toženca sta v več pripravljalnih vlogah nasprotovala stališču tožnice, da je upravičena do vrnitve

Toženka ni izkazala, da je tožnico ob dogovarjanju za naročilo stavbnega pohištva opozorila na spremenjeno bistveno lastnost naročenega in izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Tožnica ni podala ustreznih trditev v zvezi z zmanjšanjem premoženja. Nemožnost uporabe hiše, ki se ni odrazila na tožničinem premoženjskem položaju, ne omogoča pravnega zaključka o že nastali pravno priznani premoženjski škodi. Vsaka kršitev se še ne odrazi kot pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje.

Sposobnost stroja za preverjanje pristnosti bankovcev predstavlja tehnično karakteristiko stroja, ki je gotovo odvisna od tehničnega ustroja oziroma njegove programske opreme, ki stroju zagotavlja njegovo funkcionalnost, zato za ugotovitev stvarne napake tehnične narave in glede na obrazložene in dokazno podprte trditve tožene stranke, da gre pri dobavljenih strojih za OEM verzijo stroja, ki je izkazano prestal testiranje ECB, ne more biti odločilna okoliščina, da stroji družbe A., ki jih je dobavila tožena stranka, niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je odpadla potreba po odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pogoj za odločanje, ali obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek, je, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka pobotni ugovor ni (več) predmet presoje in odločitve. Temu ustrezno sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka za pritožbo, s katero izpodbija odločite

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s Pravilnikom o zaščiti pred hrupom v stavbah s Tehnično smernico TSG-1-005:2012. To je dokument, ki je namenjen določitvi pogojev za projektiranje in presoji skladnosti gradnje. Nikakor pa ne pomeni, da merila, ki jih določa tehnična smernica, odgovarjajo na vprašanje ali ima stavba stvarne napake, ki jih v tožbi zatrjuje tožnica. Takšni upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so lahko orientacija, vendar sodišče pri presoji omenjenega standarda nanje ni vezano. V obravnavani zadevi sicer ne gre za emisije, ampak tožnica uveljavlja jamčevanje za stvarne napake, pri čemer je s predloženim cenitvenim elaboratom izkazala, da je zaradi v tožbi uveljavljane stvarne napake vrednost tožničinega stanovanja za 30.000 EUR nižja. Prav tako je elaborat meritev potrdil, da je v tožničinem stanovanju, še posebej v spalnem delu, prisoten hrup. Ta hrup res ne presega mejnih vrednosti iz tehnične smernice, a upoštevaje cenitveni elaborat vseeno predstavlja razlog za stvarno napako stanovanja, ki je posledično vredno manj, kot bi b

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za napako, ker kamen ni imel takšnih značilnosti, kot je bilo med strankama dogovorjeno, pri čemer toženka pred sklenitvijo pogodbe ni bila opozorjena na obstoj kalcitnih žil, je neutemeljeno zatrjevanje, da je sodišče napačno brez sodelovanja izvedenca kamnoseške stroke ocenilo, da gre za napako. Neutemeljena pa je tudi navedba, da za stvarno napako sploh ne gre. Toženka se je res odločila za kamen Paradizo Classico, ki ga je imela konkretno pred seboj, vendar, kot je bilo že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da sporna plošča ni bila očiščena, toženka ter njen sin tudi nista videla njene hrbtne strani ter kalcitne žile takrat niso bile opazne, zato je neutemeljena navedba, da je odveč govoriti o opustitvi predpogodbene dolžnosti informiranja.

Ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva. V danem primeru gre za skrito stvarno napako, ki je tožnika z običajnim pregledom ob primopredaji nista mogla zaznati, saj bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bodo kupci ob običajnem pregledu stanovanjske hiše stanje vodovodne instalacije preverjali na način, da bodo odvijali perlatore s pip, naročali analizo vode iz vodovodnih cevi ali morda celo pregledovali notranjost le - teh.

Višje sodišče ugotavlja, da toženec napačne izdelave hrbtišč niti ne more uveljavljati kot stvarno napako, saj ni dokazal, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da bodo hrbtišča kuhinjskih omaric debela 8 mm in da bi torej izdelava odstopala od dogovorjene (prim. 3. točko 459. člena OZ). Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki na podlagi vzorca dogovorili za ceno kuhinj, toženec pa je šele kasneje rekel, naj bo hrbtišče debelo 8 mm; ker pa je tožnica pojasnila, da bo potem cena višja, se je toženec strinjal, naj ostane lesomal in okrog tega kasneje ni bilo reklamacij.

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V drugem odstavku 378. člena OZ je določena obrestna mera zamudnih obresti, zato govorimo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki. Glede prisojenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 111. člena OZ, ker ta ne govori o zamudnih obrestih, pač pa o obrestih, ki so urejene v 374. členu OZ in ki niso odvisne od zamude. Glede teh obresti OZ nima določb o višini njihove obrestne mere. Zato jo mora zatrjevati stranka, ki takšne obresti uveljavlja. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za platneno streho, po kateri hoja ni možna in da čiščenje take strehe zahteva poseben postopek, da pa tožena stranka tožeči stranki ni dala natančnejših navodil, na kakšen način naj čisti sneg s strehe. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato se s trditvami o neustrezni uporabi ne more razbremeniti odgovornosti za konstrukcijsko napako, ker le ta zaradi večje količine od 10 cm zadržanega snega na strehi, teže ni zdržala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaj

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da vozilo ob sklenitvi pogodbe ni imelo stvarne napake. Izvedensko mnenje daje zanesljivo podlago za sklepanje, da ni šlo le za glasnejši motor, značilen za "športno" vozilo, ampak za okvaro motorja, s katero bi bilo mogoče prevoziti le še nekaj tisoč kilometrov, in da je ta pomanjkljivost obstajala že ob sklenitvi pogodbe. Nepomembno je tudi dejstvo, da motor še ni bil okvarjen v taki meri, da bi bilo vozilo nevozno. V sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da bi najkasneje po nekaj tisoč prevoženih kilometrih do tega zagotovo prišlo. Ob takem stanju vozila je bil tožnik upravičen odstopiti od pogodbe, ne da bi čakal na trenutek, ko vozila ne bi več mogel spraviti v pogon. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da zaradi spremembe stanja vozila ob podaji odstopne izjave (ponovna sestava motorja brez tesnil) tožnik ni izgubil odstopnega upravičenja. Razstavitev motorja je bila potrebna zaradi ugotovitve, ali je vozilo ob sklenitvi pogodbe imelo napako, in če da, kakšno. Četudi je toženec menil, da tožnik nima podlage za uveljavitev odstopnega upravičenja, je bil dolžan sodelovati, kolikor je bilo treba za razjasnitev položaja.</