100. člen OZ

Predlog se zavrne.

V splošnem estetska pomanjkljivost ni že kar samodejno napaka izpolnitve in z njo istovetna. Je pa lahko njena zunanja manifestacija: da izvajalec samovoljno odstopi od načrta, je že samo po sebi napaka, neestetski videz pa to zgolj razkrije navzven. Estetske pomanjkljivosti pa bodo napaka v posebnem tipu primerov, kadar je estetska funkcija pomembna glede na konkretni namen stavbe ali kadar je, neoziraje se na ta namen, specifičen videz dogovorjen, končni izdelek pa ni tak.

S trditvami, da je na tožniku dokazno breme glede strokovnosti opravljenega dela, pritožba smiselno uveljavlja kršitev določb o procesnem dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP. Ker gre za relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, uveljavljanje le-te v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno. Kljub temu pa velja pojasniti, da trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz domneve, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, torej da je materialno dokazno breme na tožniku (100., 240., 633. in 634. člen OZ). Po ugotovitvi, da se je tožnik razbremenil odgovornosti za stvarno napako, je procesno dokazno breme skladno z določbo 212. člena ZPP prešlo na stran toženca.

Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1054. člena OZ). To pomeni, da bi tožeča stranka sklenjeno izvensodno poravnavo lahko izpodbijala le s tožbo iz enakih razlogov in po pravilih, ki veljajo za dvostranske pogodbe v določbah 100. do 130. člena OZ. Vendar tožeča stranka na prvi stopnji takega izpodbijanja poravnave ni zatrjevala niti dokazovala. V pritožbi prvič govori o preklicu poravnave, ki naj bi ga odvetnik podal toženi stranki 10. 1. 2020. Tudi v tem delu gre za prepozne in neupavičene pritožbene novote, saj ne navede, zakaj se na preklic poravnave ne bi mogel sklicevati že prej. Njegovo naziranje, da je mogoče sklenjeno poravnavo preklicati z enostransko izjavo, pa je tudi pravno zmotno. Z enostranskim preklicem poravnave namreč pogodbe o poravnavi ni mogoče preklicati. Sodišče je ugotovilo, da se je z dogovorjeno višino pritožnik ob sklepanju pogodbe o poravnavi strinjal in da je kasneje svoje stališče spremenil. Ker ni vložil tožbenega zahtevka, s katerim bi izpodbijal sklenjeno poravnavo, ga izjava o poravnavi veže in mu preprečuje, da bi lahko uveljavljal odškodninski zahtevek iz

V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za ureditev razmerja med strankama. Vprašanje utemeljenosti navedenih (resda različnih) zahtevkov sloni na ugotavljanju med seboj tesno povezanih dejstev, zato bi jih bilo glede na zbrano procesno gradivo v skladu z načelom ekonomičnosti nesmiselno ločevati po posameznih pravdnih postopkih. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi v nasprotnem primeru tožnik moral vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bi bilo treba začeti vse od začetka. Sodišče mora v skladu s prvim odstavkom 5. člen ZPP dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Pritožnica navaja, da na sodišču ni bila zaslišana glede uporabnine in škode, ki jo vtožuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da toženka navedene kršitve postopka ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa je bila zaslišana o vseh elementih oz. svojih ugovorih. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve svoje odločbe pravilno zapisalo, da je toženka v stanovanju tožnika od 26. 10. 2020 bi

Posredovanje v prometu z nepremičninami ureja ZNPosr. S pisno pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami se nepremičninska družba zavezuje, da si bo prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem tretjo osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, katere predmet je nepremičnina, naročitelj pa se zavezuje, da bo nepremičninski družbi plačal za posredovanje, če bo pogodba sklenjena (prvi odstavek 13. člena). Za pravno razmerje med nepremičninsko družbo in naročiteljem subsidiarno veljajo splošna pravila obligacijskega prava o pogodbi o posredovanju. Med strankama ni bilo zmote glede predmeta pogodbe, pogodbo sta veljavno sklenili. Ne glede na napačno označitev stanovanja oziroma navedbo imena lastnika stanovanja je bilo soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe podano (15. člen OZ). Kljub napakam v zapisu pogodbe je jasno, da sta imeli stranki (v njunem notranjem prepričanju) o predmetu pogodbe pravilno, isto predstavo (v mislih sta imeli isto stanovanje). Očitki o nepravilni izpolnitvi posredniške pogodbe so lahko le podlaga za odškodninsko odgovornost tožnice, ne pa za ničnost pogodbe. Pogodba, ki je bila nepravilno izpolnjena, ni nič

Predlog se zavrne.

Poslovna volja, ki je vsebina izjave o sprejemu ponudbe, se lahko izjavi z besedami ali z drugačnim aktivnim ravnanjem, če ima v poslovnem prometu (pri sklepanju določenih vrst pogodb) običajno pomen izjave volje za sklenitev pogodbe (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ). Zato po drugem odstavku 28. člena OZ velja, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali stori kaj drugega, kar ima na podlagi ponudbe, prakse med strankama (naslovnikom in ponudnikom) ali običaja v poslovnem prometu pomen (konkludentnega) ravnanja, s katerim se sprejema ponudba. Plačilo računa ima tako pomen konkludentnega ravnanja, s katerim je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe o podaljšanem jamstvu. Ni torej bistveno, da tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni podpisala, saj je s plačilom računa jasno izrazila svojo voljo, da sprejema ponudbo tožene stranke za sklenitev te pogodbe. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Tožeči stranki so bili splošni pogoji ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani, saj se po

Za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, odgovarja izvajalec, pa tudi projektant, če napaka gradbe izvira iz kakšne napake v načrtu. Za dela, ki jih izvajalec izvede zaradi odprave napake, OZ niti v poglavju o podjemni pogodbi niti v poglavju o gradbeni pogodbi, ne določa posebnih pravil za položaj, ki nastane, ko se pozneje izkaže, da ta dela napake niso odpravila oziroma da so opravljena z napako. Zato je za ta položaj treba smiselno uporabiti 463. člen OZ (v zvezi s 100. členom OZ). To pomeni, da za ta dela (dela, na katerih naj bi bila napaka odpravljena, in dela, ki so bila izvedena zaradi odprave napake), z njihovo izročitvijo naročniku pri napaki v solidnosti gradnje začne znova teči desetletni jamčevalni rok iz prvega odstavka 662. člena OZ. Posledično v poštev ponovno pridejo tudi vsi jamčevalni zahtevki. Vendar mora biti za uporabo omenjenih pravil najprej vzpostavljena odgovornost tožene stranke (kot izvajalca ali projektanta) za prvotno izvedbo gradbe z napakami, ki so bile grajane in so se nato (skušale) odpraviti.

Ker niso izpolnjeni zakonski pogoji, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Materialnopravna podlaga za odločitev so določila o izpolnitvi pogodbe. Sporno pogodbeno določilo predvideva sofinanciranje nakupa stanovanja, dejanski stan pa je tak, da je stanovanje že kupljeno in se od toženca zahteva le še denarni znesek, ki bi ga bil ob nakupu dolžan prispevati. Namen sporazuma o razdelitvi premoženja, v katerem je sporno določilo vsebovano, je v ureditvi premoženjskih in drugih razmerij izvenzakonskih partnerjev po prenehanju izvenzakonske skupnosti. Tožnica zatrjuje namen obravnavanega pogodbenega določila skladno z namenom pogodbe, v kateri je to določilo vsebovano. Toženec pa je neprepričljiv s svojo trditvijo o obligaciji prizadevanja, saj je – iz listin in z njimi skladne tožničine izpovedi – razvidno, da je bilo financiranje najema le začasna rešitev tožničinega stanovanjskega problema. Pomembna je kavza, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje: sofinanciranje nakupa stanovanja, katerega solastnika bosta, vsak do idealne polovice, tožnica z otroci pa njegova uporabnica. Dejstvo, da je tožnica – po tem, ko se toženec ni odzval na njen poziv, da pri nakupu sodeluje – sama kupila stanovanje, zato ni ovira, da od toženca uveljavi njegov prispevek.

Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, mora pogodbi zvesta stranka pred odstopom drugo stranko poprej pozvati k izpolnitvi v primernem dodatnem roku (drugi odstavek 105. člena OZ). Enako ravnanje je potrebno, kadar ima izpolnitev stvarne ali pravne napake (prvi odstavek 470. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena OZ). Brez dodatnega roka je mogoče odstopiti od pogodbe le, kadar drugi pogodbenik po obvestilu o napaki sporoči, da pogodbe ne bo izpolnil, ali ko iz okoliščin primera očitno izhaja, da pogodbe niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti (drugi odstavek 470. člena OZ). Pravdni stranki sta se sporazumeli, da bo toženec v primeru ugotovljenih kršitev pogodbe tožniku postavil rok za njihovo odpravo; izjema so kršitve, katerih narava je takšna, da njihova odprava ni več mogoča - v tem primeru se šteje pogodba za razvezano z dnem ugotovitve kršitve. Udeleženka bi morala delo po pogodbi opravljati od 7. do 15. ure, v resnici pa je delala od 8. do 16. ure. Pritožba ima prav, da gre za kršitev neznatnega pomena, zaradi katere od pogodbe ni mogoče odstopiti. Bistveno je, da je kljub zamiku začetka in konca delovnega časa delala osem ur dnevno. Ugo

Lastnosti kamnoloma, ki omogočajo takšen ali drugačen obseg izkoriščanja (obseg raščenih mineralnih snovi pod površjem), sodijo med lastnosti stvari (kamnoloma). Če kamnolom nima ustrezne vsebnosti mineralnih surovin za izkoriščanje v pričakovanem obsegu, za katerega ga kupec kupuje, to pa je bilo prodajalcu znano ali bi mu bilo moralo biti znano, gre za stvarno napako iz 2. točke 459. člena OZ. Pri prodaji poslovne celote se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato ni mogoče po prodaji uveljavljati, da posamezen del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti. Glede jamčevanja za stvarne in količinske napake v ZFPPIPP ni posebnih določb, ki bi zadevale prav prodajo poslovne celote in zato velja tudi za tako prodajo določba 340. člena, po kateri je odgovornost stečajnega dolžnika za stvarne napake izključena.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora najemnik, ki v pravdi nastopa kot tožena stranka in ki odklanja plačilo dela najemnine zaradi stvarne napake v najem vzete stvari, v primeru, če želi uveljaviti zahtevek za znižanje najemnine, vložiti nasprotno (oblikovalno) tožbo ali zadošča ugovor.

Toženka neutemeljeno problematizira dejstvo, da je tožnik umaknil predlog za izvedenca vodoinštalaterske stroke. Tožnik tega dokaza niti ni potreboval, glede na konkretne okoliščine primera ter razporeditev trditvenega in dokaznega bremena bi ga potrebovala toženka za dokazovanje svojih trditev, da vzrok za škodo ne izvira iz njene sfere.

Ker ima naročnik v razmerju do izvajalca položaj laika, zadošča, da ga obvesti le o končni posledici napake (na primer zamakanje strehe) in ni dolžan navesti vzroka oziroma izvora napake. Posledično se tožnik neuspešno sklicuje na to, da je bil šele leta 2014 natančno seznanjen z napako in je lahko šele takrat ocenil, da napake na objektu izvirajo iz sfere toženke. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak na nepremičninah, zaradi tega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe OZ.

Ali je bila toženi stranki napaka pri izdaji certifikatov znana ali ne, bi bilo pravno pomembno šele ob pravočasno vloženi tožbi.

Odtisi stopal, ki po petih letih uporabe skladišča niso več vidni, za samo uporabo skladišča niso bistveni. To pa pomeni, da gre za neznatno napako, ki nima nobene negativne posledice, ki bi se kazala v manjši vrednosti predmeta izpolnitve in ki bi jo bilo treba odpraviti z jamčevalnimi zahtevki. Odgovornost tožene stranke zato za obravnavano napako, ki ni imela za posledico nastanka škode, ne obstoji. Ker tožeča stranka ni konkretno trdila, da je predstavljal vzrok za zamakanje odtočni žleb, ki je puščal (trdila je zgolj, da je navedeno napako zakrivil predhodni izvajalec fasade), sicer v konkretnem primeru ni moč šteti za dokazano dejstvo, da je odtočni žleb, ki ga ni postavila tožeča stranka, puščal, kar je izvedenec navedel kot vzrok za zamakanje fasade.

Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati. Vendar je treba razlikovati med primeri, ko pride do popolnega odvzema vozila in primeri, ko je vozilo zaseženo in je odvzem vozila le začasen. Razdrtje pogodbe po samem zakonu je možno le pri popolnem odvzemu vozila (prvi odstavek 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 490. členu OZ). Kadar pa pride le do začasnega odvzema vozila pa bi zaradi pravne napake pogodba med tožnikom in S. H. lahko prenehala kvečjemu na podlagi njenega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake.

Rok za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe niti ni bil določen, bil je zgolj povezan s postopkom parcelacije (ki je nesporno že bil izveden) in odprave pravnih ovir, zato sta pravdni stranki svojo obveznost odprave pravnih ovir in bremen lahko izpolnili vse do sklenitve glavne menjalne pogodbe (6. člen predpogodbe) oziroma do zadnjega naroka za glavno obravnavo po stanju katerega je sodišče prve stopnje razsodilo. Do izpolnitve v obravnavanem primeru namreč še sploh ni prišlo, saj predpogodbene obveznosti niso bile izpolnjene, prav tako še ni bila sklenjena menjalna pogodba, zato o napakah izpolnitve ne moremo govoriti.