621. člen OZ

Iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da se je toženka z lastnostmi dobavljenega parketa strinjala. Kljub temu, da je bila toženki (ki je na grčavost in barvo parketa obvestila delavca tožnice) ponujena možnost razdrtja pogodbe in vračila kupnine, se je namreč toženka odločila, naj tožnica nadaljuje z izvajanjem pogodbe in s tem z vgradnjo parketa. Čim je tako, pa to pomeni, da je toženka v napake posla glede kvalitete vgrajenega materiala privolila. Tožnica je zato v tem delu razbremenjena odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla.

Izpolnitveni ravnanji podjemnika na podlagi podjemne pogodbe in mandatarja na podlagi mandatne pogodbe se razlikujeta po tem, ali se izvajalec storitve (podjemnik oziroma mandatar) zaveže tudi uresničiti končni interes naročnika. Podjemnikova storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije rezultata. Mandatarjeva storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije prizadevanja.

Pravica naročnika zahtevati povrnitev refleksne škode se presoja na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti iz Obligacijskega zakonika (peti odstavek 639. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 468. člena OZ). To pa pomeni, da za povrnitev refleksne škode ni treba, da bi bile izpolnjene posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake opravljenega dela, kar velja tudi za sodno uveljavljanje zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku iz določila prvega odstavka 635. člena OZ. Podjemnik nosi odgovornost za rizike, ki izhajajo iz njegove notranje sfere. V podjemnikovo notranjo sfero, torej sfero, ki jo mora obvladovati (oziroma nositi tveganja, ki iz te sfere izvirajo), spadajo tudi ravnanja dobaviteljev, ki podjemniku dobavljajo material za izdelavo stvari, ki so predmet njegove obveznosti do naročnika, če je vzrok za napako opravljenega posla napaka materiala. Z nedopustnim ravnanjem oškodovanca oziroma zavarovanca tožnice je bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem toženca kot podjemnika in nastalo posredno škodo in oškodovanec je tako v prvi vrsti v celoti sam odgovoren zanjo.

Ena izmed predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake je, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere. Ta predpostavka se domneva. Zato se lahko podjemnik odgovornosti razbremeni le, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere.

Toženka neutemeljeno problematizira dejstvo, da je tožnik umaknil predlog za izvedenca vodoinštalaterske stroke. Tožnik tega dokaza niti ni potreboval, glede na konkretne okoliščine primera ter razporeditev trditvenega in dokaznega bremena bi ga potrebovala toženka za dokazovanje svojih trditev, da vzrok za škodo ne izvira iz njene sfere.

Odgovornost za stvarne napake je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, na podlagi katere naročnik pridobi jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi napake nastala. Tožena stranka bi se odgovornosti razbremenila, če bi dokazala, da je vzrok za škodo izven njene sfere. Krivda namreč, za razliko od neposlovne odškodninske odgovornosti, ni predpostavka odškodninske odgovornosti.

Z naročilnico št. 7/2010 je tožena stranka prevzela (glede na podizvajalsko pogodbo) novo obveznost, ki se je odrazila tudi v dodatnem predračunu tožene stranke k predračunu K 1-0173/09. Četudi je bil predračun sestavljen na isti dan kot sporna naročilnica, to še ne pomeni, da dodatna dela niso bila izvedena. Nasprotno - šele ob izdaji naročilnice št. 7/2010 je bilo mogoče izstaviti dodatni predračun, saj prej za kaj takšnega ni bilo podlage.

Za obravnavano zadevo zato ni pomembno, ali je do lomov stekel prišlo zaradi izvedbe podkonstrukcije ali zaradi napak v steklu, saj je v obeh primerih odgovorna prvo tožena stranka kot dobavitelj in izvajalec. Padanje večjih kosov ne ustreza zahtevam varnosti ter dogovorjenim in pričakovanim lastnostim stekla, tako delo pa ima napake, ki niso dopustne in so v razmerju med pravdnima strankama v sferi prvo tožene stranke.

Enoletni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ je prekluzivni rok materialnega prava. Sodišče pozna materialno pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia) in ga po uradni dolžnosti tudi uporablja, zato mora po uradni dolžnosti uporabiti tudi enoletni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ. Čeprav so zastaralni roki tudi roki materialnega prava, na potek le-teh sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa zato, ker mu takšno postopanje izrecno prepoveduje določba 3. odstavka 335. člena OZ, ki določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Takšna prepoved pa ne velja za enoletni prekluzivni rok iz 1. odstavka 480. člena OZ. Za refleksno škodo se uporabljajo splošna pravila o (poslovni) odškodninski odgovornosti, zanjo ne veljajo posebne predpostavke, ki veljajo za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in zato tudi ne rok o enoletnem prekluzivnem roku za sodno uveljavljanje zahtevka.