634. člen OZ

Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.

Za odkritje napake, od katerega je začel teči enomesečni rok za grajanje napak, ni bilo potrebno, da bi bila toženka gotova, da rastline ne rastejo zaradi neustrezno izdelane zemlje, temveč je rok začel teči od takrat, ko je prejela reklamacije svojih kupcev zemlje, ne glede na to, da takrat še ni bila z gotovostjo prepričana, da so reklamacije kupcev tudi res utemeljene. Ker je toženka reklamacije zemlje prejela s strani več različnih kupcev, tako manjših kupcev kot tudi velikih trgovin, je bila s tem izpolnjena zadostna verjetnost, da je napaka prav v zemlji (in ne morebiti v rastlinah ali semenu), da je treba šteti, da je bila napaka odkrita in je začel teči rok za grajanje napake tožnici. Toženka bi morala čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema reklamacij, ki jih je prejela s strani svojih kupcev, ki so navajali, da rastline ne rastejo, o reklamacijah obvestiti tožnico.

To, da tožnica nima namena odpraviti napake, bi sicer bilo pravno lahko odločilno (po 106. členu OZ, na katerega se pritožnica sklicuje, lahko namreč upnik odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, "če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil"). Vendar pa bi toženka za možnost uspeha s svojo pritožbo v njej morala tudi natančno pokazati, da je to zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje (v kateri vlogi; na katerem naroku), pa da je bila glede tega preslišana.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

Prevzem del po podjemni pogodbi lahko naročnik opravi tudi s konkludentnim ravnanjem, ne da bi pred tem prišlo do formalne izročitve in prevzema (enako velja za prevzem del po gradbeni pogodbi). Stranki sta se dogovorili za plačevanje opravljenih del na podlagi začasnih situacij, to je po delih; takšen dogovor je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del, na njegovi podlagi nastane samostojna denarna obveznost, ki zapade v plačilo v dogovorjenem roku.

Poleg zahtevka za odpravo napak lahko naročnik na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi druge jamčevalne zahtevke. Pravico ima, da napako odpravi (po drugem izvajalcu), in da od (prvega) izvajalca zahteva povrnitev stroškov odprave te napake ali pravico do sorazmernega znižanja plačila ali pravico odstopiti od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

Pravočasno grajanje napak je ena od predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato že ugotovitev, da toženka ni dokazala, da je zatrjevane napake pravočasno grajala, pomeni, da je toženka izgubila vse pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov in s pobotnim ugovorom ne more uspeti. Ne drži pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbenice zavez iz pisne pogodbe niso dolžne spoštovati. Sodišče prve stopnje namreč takšnega zaključka ni sprejelo, ampak je ugotovilo, da sta pogodbenici z ustnim dogovorom pogodbeno določilo o izročitvi zavarovanj izključili. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je v gospodarskih poslih izrecno zahtevana pisna oblika dogovorov. Pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna pogodba, za katero zakon pisne oblike ne zahteva (prvi odstavek 51. člena v zvezi z XI. poglavjem OZ), kar posledično velja tudi za dogovor, s katerim se olajšuje obveznost ene od pogodbenic.

Pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem del, niso relevantne za presojo pogodbenega razmerja med (glavnim) izvajalcem del in njegovim podizvajalcem, temveč je bistveno, kaj je bilo dogovorjeno v razmerju med slednjima.

V primerih, ko se v pobot uveljavljajo različne postavke oziroma stroški, katerih seštevek presega tožbeni zahtevek, je še posebej pomembno, da je v pobot uveljavljena terjatev jasno in nedvoumno opredeljena. Le na ta način je mogoče preprečiti, da se ne bi o njej ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. Poleg tega tudi ne zadostuje zgolj trditvena podlaga o obstoju obstoječe nasprotne terjatve iz naslova povzročene škode, pač pa mora stranka pobotni ugovor, ki ga uveljavlja v zvezi z vtoževano terjatvijo, ustrezno procesuirati. Zgolj sklicevanje na vsebino strokovnega mnenja ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage za pravočasno grajanje napake s strani tožene stranke kot naročnice tožeči stranki kot izvajalki na način in v rokih, ki jih določa Obligacijski zakonik.

Sodišče prve stopnje je na podlagi v 5. točki te obrazložitve navedenih dejanskih ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, na podlagi uporabljenega materialnega prava pravilno sklepalo, da je prišlo do zamude grajanja napak ob izhodišču uporabe pravil podjemne pogodbe in tudi ob izhodišču uporabe pravil gradbene pogodbe, pri tem pa je spregledalo, da bi lahko glede na trditve v tožbi prišlo tudi do uporabe materialne določbe 636. člena OZ, ki velja za podjemno pogodbo oziroma tretjega odstavka 663. člena OZ, ki velja za odgovornost za napake pri gradbeni pogodbi, za katero med drugim velja še, da se, če ni v poglavju OZ o gradbeni pogodbi drugače določeno, uporabljajo glede odgovornosti za napake gradbe ustrezne določbe iz poglavja OZ o podjemni pogodbi (660. člen OZ).

Prevzem del po podjemni pogodbi lahko naročnik opravi tudi s konkludentnim ravnanjem, ne da bi pred tem prišlo do formalne izročitve in prevzema; enako velja za prevzem del po gradbeni pogodbi. Časovna opredelitev trenutka (ugotovitev datuma) prevzema del ni bistvena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila izvršena dela obremenjena s skrito napako, značilnost skritih napak pa je, da jih pri običajnem pregledu, ki ga naročnik opravi ob prevzemu del, ni mogoče odkriti. Zamakanje strehe v obsegu, da ob dežju voda priteka v več prostorov šole, onemogoča, da bi šola normalno opravljala svojo funkcijo prostora za bivanje otrok in zaposlenih na šoli, izvajanje pouka in drugih dejavnosti, zato gre nedvomno za napako v solidnosti gradnje.

Toženka ni konkretno navedla, kdaj in kako naj bi bil tožnik skušal odpraviti napake, zlasti pa ne tega, katere naj bi te (domnevno neuspešno odpravljane) napake sploh bile. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, po kateri se podjemnik, ki prične odpravljati napake, ne more več sklicevati na zamudo naročnika, saj v obravnavani zadevi takšno stanje ni bilo sklepčno (in to zaradi pretirane splošnosti) zatrjevano.

Ni sporno, da je bila med tožniki in toženko sklenjena pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti po 226. členu SPZ. Da gre za nepravo stvarno služnost, jasno izhaja iz vpisa v zemljiško knjigo, kjer je takšna služnost v toženkino korist tudi vpisana. Namen ustanovitve neprave stvarne služnosti je določen v zgoraj navedenem določilu SPZ, ni pa določena kakršnakoli dolžnost vzpostavitve v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da 3. člen Pogodbe o ustanovitvi služnosti predstavlja obligacijskopravni dogovor oziroma zavezo toženke po vzpostavitvi prejšnjega stanja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila OZ, je v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali so tožniki pravočasno grajali očitne napake. Ker je ugotovilo, da jih niso, in pritožba dokazne ocene v tem delu ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da so skladno z določili OZ pravno varstvo izgubili. Zahtevki tožnikov so bili tako pravilno zavrnjeni.

Odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve se izvrši z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da pogodbi zvesta stranka odstopa od pogodbe. Položaj pogodbi zveste stranke ima pravno naravo oblikovalnega upravičenja, saj ta lahko enostransko doseže, da obstoječa obveznost med strankama preneha. Z razvezo pogodbe pa prenehajo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale s sklenitvijo pogodbe.

S trditvami, da je na tožniku dokazno breme glede strokovnosti opravljenega dela, pritožba smiselno uveljavlja kršitev določb o procesnem dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP. Ker gre za relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, uveljavljanje le-te v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno. Kljub temu pa velja pojasniti, da trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz domneve, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, torej da je materialno dokazno breme na tožniku (100., 240., 633. in 634. člen OZ). Po ugotovitvi, da se je tožnik razbremenil odgovornosti za stvarno napako, je procesno dokazno breme skladno z določbo 212. člena ZPP prešlo na stran toženca.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče pravdni stranki v tem postopku ponovno zaslišalo, vendar pa ju je zaslišalo le glede vprašanj, o katerih še nista bili zaslišani v postopku I Pg 7/2018. Navedeno postopanje sodišča prve stopnje je glede na določbo 219.a člena ZPP ustrezno, saj sta se stranki strinjali, da se uporabita zapisnika o zaslišanju pravdnih strank iz drugega postopka. Podjemnikova pojasnilna obveznost v zvezi z naročnikovim naročilom obstaja, če je naročilo objektivno pomanjkljivo in če bi podjemnik to pomanjkljivost ugotovil, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Ker se tipični interesi domnevajo, se šteje, da bi toženka morala vedeti, da namerava tožnica uporabiti opravljen posel za opisani običajni namen, če bi ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Stroški odprave napak ne predstavljajo niti škode zaradi zaupanja niti refleksne škode, temveč gre za samostojni jamčevalni zahtevek v smislu tretjega odstavka 639. člena OZ (naročnikova odprava napak na račun izvajalca). Naročnik lahko poleg zahtevka za odpravo napak kot primarnega jamčevalnega zahtevka na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake u

Šele če so izpolnjene vse predpostavke odgovornosti za stvarne napake, med katere sodi tudi pravočasno obvestilo o napaki, pridobi naročnik jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev druge škode, ki mu je nastala zaradi napake.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za napako, ker kamen ni imel takšnih značilnosti, kot je bilo med strankama dogovorjeno, pri čemer toženka pred sklenitvijo pogodbe ni bila opozorjena na obstoj kalcitnih žil, je neutemeljeno zatrjevanje, da je sodišče napačno brez sodelovanja izvedenca kamnoseške stroke ocenilo, da gre za napako. Neutemeljena pa je tudi navedba, da za stvarno napako sploh ne gre. Toženka se je res odločila za kamen Paradizo Classico, ki ga je imela konkretno pred seboj, vendar, kot je bilo že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da sporna plošča ni bila očiščena, toženka ter njen sin tudi nista videla njene hrbtne strani ter kalcitne žile takrat niso bile opazne, zato je neutemeljena navedba, da je odveč govoriti o opustitvi predpogodbene dolžnosti informiranja.

Višje sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede pravočasnosti grajanja napak. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, bi morala tožena stranka podati konkretne trditve o tem, kdaj točno je posamezno napako odkrila ter kdaj in komu je napako grajala. Trditev, da so bile vse napake prvič grajane že ustno na gradbišču ob ali po sami izvedbi del, ko se je dejansko ugotovilo, da PZI ni in v katerem delu ni skladen z DGD, je pavšalna in ne omogoča presoje, ali je bilo grajanje posamezne napake pravočasno.

Višje sodišče ugotavlja, da toženec napačne izdelave hrbtišč niti ne more uveljavljati kot stvarno napako, saj ni dokazal, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da bodo hrbtišča kuhinjskih omaric debela 8 mm in da bi torej izdelava odstopala od dogovorjene (prim. 3. točko 459. člena OZ). Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki na podlagi vzorca dogovorili za ceno kuhinj, toženec pa je šele kasneje rekel, naj bo hrbtišče debelo 8 mm; ker pa je tožnica pojasnila, da bo potem cena višja, se je toženec strinjal, naj ostane lesomal in okrog tega kasneje ni bilo reklamacij.