VSL sodba II Cpg 52/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 107495/2014 z dne 10. 4. 2014 delno v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 634,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2014 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 82,55 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper II. (zavrnilni del) in III. točko (stroškovni del) izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od tožene stranke vtoževala plačilo treh računov izdanih v zvezi z mednarodnim prevozom tovora po cesti, ki naj bi ga opravila za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se je nanašal na račun št. 01062/13 z dne 26. 3. 2013, v znesku 634,40 EUR, v zvezi s prevozom na relaciji O. – M. z dne 26. 3. 2013 ugodilo, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V pritožbenem postopku sta torej sporna le še računa št. 00988/14 z dne 20. 3. 2014 v zvezi s prevozom na relaciji Č. – S. in št. 00880/14 z dne 28. 2. 2014 v zvezi z dvakratnim prevozom na relaciji O. – M. Plačilo obeh še spornih računov je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožena stranka s predloženimi dokazi (CMR listino – A3, prevoznico – A4, CMR listina - A8) ni dokazala, da je bila njena storitev prevoza, tako kot jo je zatrjevala, dejansko tudi opravljena. Na dejansko stanje (da zatrjevani prevozi niso bili opravljeni), ki ga v sporih majhne vrednosti ugotovi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7Skladno s prvim odstavkom 677. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je dolžan pošiljatelj prevozniku plačati prevoz in stroške v zvezi s prevozom. Enako določata tudi prvi odstavek 666. člena OZ in prvi odstavek 24. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1). V drugem odstavku 677. člena ZPP je določen zavezanec za plačilo prevoza v primeru, ko je izdan tovorni list(1), kot je bilo po trditvah tožeče stranke v obravnavanem primeru. V navedenem odstavku je določena domneva, da se v primeru, ko pošiljatelj (določbe OZ ne razlikujejo med pošiljateljem in naročnikom prevoza) in prejemnik nista isti osebi ter v tovornem listu ni navedeno, da stroške prevoza plača pošiljatelj domneva, da je pošiljatelj napotil prevoznika, naj stroške prevoza zaračuna prejemniku.(2) Glede na to bi morala tožeča stranka, ki se je v dokaz svojih trditev, da je bil prevoz opravljen, sklicevala na tovorne liste, da bi s tožbenim zahtevkom na plačilo stroškov prevoza zoper naročnika prevoza uspela, trditi in dokazati: 1/ da iz tovornega lista izhaja, da plača stroške prevoza pošiljatelj, ki je tožena stranka; sicer pa 2/ da je naročnik prevoza in prejemnik tovora ena in ista oseba, ali 3/ da je bilo v prevozni pogodbi dogovorjeno, da stroške prevoza plača naročnik. Tožeča stranka ni trdila nič od navedenega, temveč je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala zgolj na trditvi, da so bili prevozi, ki jih je naročila tožena stranka opravljeni. Iz priloženih tovornih listov (A3 in A8) ni razvidno, da bi bila tožena stranka pošiljatelj, ki je hkrati zavezana za plačilo prevoza, kot tudi ne kdo je bil prejemnik spornega tovora (A3) oziroma iz njih ne izhaja, da bi bila prejemnik tovora tožena stranka (A8). Zato poleg ugotovitve sodišča prve stopnje, da še sporni prevozi niso bili opravljeni, tožbenih zahtevek ne more biti utemeljen tudi zaradi zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov in z njimi povezane pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke. Glede na priložene tovorne liste, ki naj bi dokazovali, da je bil prevoz opravljen, v konkretnem primeru iz vidika obveznosti plačila prevoza ni odločilno zgolj kdo je bil naročnik prevoza, temveč predvsem, kdo je bil prejemnik tovora oziroma vprašanje obstoja dogovora, ki izključuje uporabo domneve iz drugega odstavka 677. člena OZ.

8Utemeljeno sicer tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z računom št. 00880/14 protispisno zaključilo, da je bil naročnik prevoza C. d. o. o. in ne tožeča stranka. Poleg tega, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi priznala, da je sporne prevoze naročila, tudi iz tovornega lista (A8) ne izhaja, da je navedena družba naročnik prevoza. V tovornem listu je namreč navedena kot prejemnik tovora, S. C. pa je naveden in podpisan kot prejemnik pošiljke. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke glede vsebine prevozne pogodbe oziroma glede tega, kam je bila dolžna peljati tovor in zakaj ga je izročila C. S., navedeno protispisno ugotovljeno dejstvo ni odločilno za obravnavano zadevo. Kot že rečeno iz vidika obveznosti plačila prevoza v konkretnem primeru ni odločilno le, kdo je naročnik prevoza, temveč bi morala tožeča stranka trditi tudi, kdo je prejemnik tovora oziroma zatrjevati obstoj dogovora, ki izključuje uporabo domneve iz drugega odstavka 677. člena OZ. V konkretnem primeru se zato očitek o protispisnosti ne nanaša na odločilno dejstvo, zato ne more biti podlaga za razveljavitev sodbe (15. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP).

9Odsotnost pravočasnih pravno relevantnih trditev tožeče stranke, da je bila prejemnik spornega tovora tožena stranka oziroma, da je bilo dogovorjeno, da prevoz plača tožena stranka kot njegov naročnik, tožeča stranka ne more nadomestiti s sklicevanjem na dokaze. Zato se v dokaz tega, da je bila tožena stranka prejemnik tovora, v pritožbi ne more uspešno sklicevati na prevoznico z dne 13. 2. 2014 (A4). Poleg tega pa le-ta niti ni podpisana s strani tožene stranke, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (česar tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija), s čimer se je do nje tudi opredelilo, zato nasprotna pritožbena navedba in s tem povezano uveljavljanje kršitve načela kontradiktornosti ni utemeljeno. Tožeča stranka kršitev načela kontradiktornosti sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi v zvezi z dokazno listino „nalog za odpremo“ (A10). Navedena listina namreč ni odločilna za obravnavano zadevo, saj iz nje ne izhaja niti, da je bil sporen prevoz opravljen, niti kdo je bil prejemnik tovora.

10Tožeča stranka v pritožbi nadalje sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog zavrnilo, ker se je o pravno relevantnih dejstvih prepričalo na podlagi predloženih listin, pravila o dokaznem bremenu in pravila o priznanju neprerekanih dejstev. V skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP lahko sodišče odločbo o sporu majhne vrednosti izda brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala izvedbe naroka. Zgolj predlog za zaslišanje ne pomeni (izrecne) zahteve za izvedbo naroka, ki jo predvideva drugi odstavek 454. člena ZPP. Konkretnih pritožbenih navedb, iz katerih bi izhajalo, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov (glede na trditve, kakršne je podala), ni bilo mogoče odločiti, pa tožeča stranka ni podala. Predlaganega dokaza za zaslišanje tožeče stranke pa ni ustrezno substancirala. V svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2014 namreč ni pojasnila, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo predlaganega zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke ugotovi ter v čem je pravna relevantnost tega dejstva. Slednje je storila šele v pritožbi, kar je v sporih majhne vrednosti brez izjeme prepozno (453. člen v zvezi s 452. in 451. členom ZPP). Takšnih nesubstanciranih dokazov pa sodišče ni dolžno izvesti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

11Pritožbene navedbe, da je sodišče napačno zaključilo, da bi moral biti sporni tovor dobavljen toženi stranki kot naročniku prevoza, niso utemeljene. Tak zaključek iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje namreč tožbenega zahtevka ni delno zavrnilo, ker pošiljka ni bila prevzeta s strani tožene stranke, temveč zato, ker pošiljka sploh ni bila prevzeta, oziroma ker tožeča stranka ni dokazala, da je bil prevoz v celoti opravljen. Kot rečeno pa je glede na drugi odstavek 677. člena OZ dejstvo, komu je bila pošiljka izročena oziroma kdo je bil njen prejemnik, ob odsotnosti drugačnega dogovora, odločilno iz vidika obveznosti plačila prevoza, ki je na strani prejemnika tovora.

12Nadalje tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da sporni prevozi niso bili opravljeni. Zanikanje oprave prevozov namreč izhaja že iz njenih navedb v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 11). Zmotno je stališče tožeče stranke, da navedbe tožene stranke v ugovoru, da je tožeča stranka prevoz zaupala drugim prevoznikom, pomenijo priznanje dejstva, da je bil prevoz (s pomočjo drugih prevoznikov) v celoti opravljen in tovor izročen prejemniku. Tudi sicer pa glede na zgoraj navedeno, tožeča stranka ni podala trditev in predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je zavezanec za plačilo prevozov tožena stranka.

13Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

14Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

15V zvezi s trditvijo tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da bi morala tožeča stranka utesniti zahtevek za že plačanih 684,13 EUR, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je navedeni znesek tožena stranka plačala 10. 11. 2015 (B1), to je po izdaji izpodbijane sodbe in na dan vročitve le-te toženi stranki (vročilnica pripeta k list. št. 52). S to sodbo pa pritožbeno sodišče ne more odločati o dejstvih, do katerih je prišlo po izdaji izpodbijane sodbe 5. 11. 2015, zato navedene trditve tožene stranke v odgovoru na pritožbo ni moglo upoštevati.

-------------

Op. št. (1): V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 1156.

Op. št. (2): Ibidem, str. 1156 - 1157,1169 in 1173.