VSRS sodba in sklep II Ips 337/2014

I. Revizija tožeče stranke se v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka, zavrže.
Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

II. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati zneske iz točk I.1. in I.2. izreka, od njih obračunati in plačati davke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za čas, ki je za vsak znesek določen v izreku izpodbijane sodbe.
V ostalem se revizija tožene stranke zavrne.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnica, tedaj stara 24 let, se je hudo telesno poškodovala v prometni nesreči, ki jo je 10.6.2006 povzročil zavarovanec tožene zavarovalnice. Od slednje je zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Predmet revizijskega preizkusa je (le še) povrnitev izgubljenega zaslužka in renta.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka za čas od junija 2006 do junija 2013. Za čas od 1. 7. 2013 dalje je tožnici prisodilo mesečno rento v znesku 260 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za razliko do 700 eur) pa je zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, tožničini pritožbi pa je delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici prisodilo za čas od junija 2006 do junija 2013 25.200,00 EUR odškodnine zaradi izgube dohodka, (po 300,00 EUR mesečno) ter za čas od 1. 7. 2013 dalje po 300,00 EUR mesečne rente, v ostalem pa je zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta reviziji vložili obe pravdni stranki. Tožnica je na revizijo tožene stranke odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

5Tožnica z revizijo izpodbija pravnomočno sodbo v delu, s katerim je bila potrjena zavrnilna sodba sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Najprej obširno povzema potek postopka in odločitve sodišč prve in druge stopnje. Nato nadaljuje, da je pritožbeno sodišče višino mesečne izgube na zaslužku presojalo po 216. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da je uspelo tožnici z veliko verjetnostjo izkazati, da se je pred škodnim dogodkom preživljala s priložnostnimi in kratkotrajnimi deli pri različnih delodajalcih, ter da je tak način predstavljal njen reden življenjski slog. Tako stališče pa tožnica v reviziji ocenjuje kot materialnopravno zmotno. Uporaba določbe 216. člena ZPP je bila v konkretnem primeru pravilna, ker je bilo že predhodno odločeno, da je podan temelj toženkine odškodninske odgovornosti, vendar pa je po prepričanju revidentke metoda izračuna višina denarne rente stvar materialnega prava in tega je pritožbeno sodišče uporabilo napačno. Sklicuje se na odločbo II Ips 82/2005. Poudarja, da je sodišče upoštevalo, naj bi tožnica delala le občasno in naj bi le občasno opravljala različna dela, ki so ji zagotavljala zgolj občasne zaslužke in je na tej podlagi po prostem preudarku, v skladu z določbo 216. člena ZPP, odločilo o višini. Ta odločitev pa ni izkustveno in življenjsko utemeljena. Navedeno pravno pravilo namreč ne odkazuje na sklepanje, da so priložnostna in kratkotrajna dela nižje ovrednotena, kar naj bi imelo za posledico nižji mesečni dohodek. Vrhovno sodišče je stališče o tem podalo že v zadevi II Ips 100/2011. Nižji sodišči sta višino mesečnega zaslužka napačno presojali zgolj v povezavi z vprašanjem, ali bi se po rednem teku stvari tožnica zaposlila. Prezrli sta, da je priložnostno delo še vedno lahko redno delo in pomeni reden vir dohodka. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnica dejansko opravljala raznovrstna priložnostna dela, pred poškodbo je bila natakarica v S.-b.. Vendar pa sta obe nižji sodišči materialnopravno napačno tako delo opredelili kot obliko dela, ki ni redna, čeprav za tako opredelitev ni bilo podlage. Tožnica vztraja pri stališču, da bi se po rednem teku stvari redno zaposlila, meni pa, da zgolj redna zaposlitev ob stališču Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 100/2011 ne more biti odločilen kriterij pri ugotavljanju višine mesečne izgube dohodka. Pokazalo se je, da je tožnica zaslužila najmanj toliko, kot je potrebovala, torej bi po rednem teku stvari ob povečanih potrebah zaslužila tudi več. To pa daje podlago za drugačno uporabo merila pri določanju izgube na zaslužku in sicer in najmanj v smeri višine minimalne plače. Pridobitna naravnanost tožnice, da pokrije najmanj stroške za svoje potrebe, pri čemer so ti stroški redni, ne utemeljuje tolikšnega odstopanja višine mesečnega zaslužka od minimalne plače. Ob normalnem teku stvari bi tožnica opravljala isto delo, delo natakarice, v okviru redne zaposlitve, o čemer so poleg nje same izpovedale še priče, njeni mama, sestra in delodajalec M. F. Izrecno nazadnje tožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev.

6Tožena stranka z revizijo napada odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v delu, s katerim ji je naloženo tožnici plačati odškodnino za izgubljeni dohodek in rento. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Utemeljuje, da tožnica do ničesar od tega ni upravičena, ker se je pred škodnim dogodkom preživljala s priložnostnimi kratkotrajnimi deli na črno pri različnih delodajalcih, te okoliščine pa ne napolnijo pravnega standarda „normalnega teka stvari“: predpostavka za priznanje odškodnine iz tega naslova je namreč obstoj objektivne (zadostne, nadpolovične) verjetnosti, da bi oškodovanec ustvaril dobiček oziroma redno pridobival zaslužek, če mu obravnavani škodni dogodek tega ne bi preprečil. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ob dejanskih okoliščinah, kakršne so podane v konkretnem primeru, odškodnine zaradi izgube zaslužka in upravičenosti do rente ne določa. Delo na črno je podlaga za odškodnino iz naslova izgube dohodka le, če se je oškodovanec z njim dejansko preživljal redno in bi se ob normalnem teku stvari tako preživljal še naprej. Z ugotovitvijo o življenjskem slogu, ki je zajemal preživljanje z občasnimi deli na črno, je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbo 7. člena ZPP in s tem zagrešilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena istega zakona, saj tožnica navedenega načina zaposlovanja ni nikoli zatrjevala, pač pa je o njem le izpovedala, medtem, ko se je v okviru trditvenega bremena omejila le na pojasnilo, da je pred nezgodo delala v S. Prvostopenjsko sodišče je njeno izpoved upoštevalo kot trditveno podlago, drugostopenjsko sodišče pa je napačno obrazložilo, da nova trditvena podlaga pomeni konkretizacijo pravočasno podane trditve. Obe sodišči sta tako nedovoljeno upoštevali prepozne trditve (286. člen ZPP) in s tem onemogočili kontradiktornost postopka ter neutemeljeno prenesli tako trditveno kot dokazno breme na toženo stranko. Zaključek pritožbenega sodišča, da je tožničin reden življenjski slog predstavljalo preživljanje z zaposlovanjem pri različnih delodajalcih, temelji na oceni dokazov, ki ni bila vestna in skrbna ter je bila v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Če bi pritožbeno sodišče vestno, skrbno ter analitično - sintetično ocenilo izpovedi tožničinih matere in sestre, bi moralo ugotoviti, da sta izpovedali s ciljem tožnici zagotoviti upravičenje do premoženjske koristi. Na njuno pomanjkljivo kredibilnost je tožena stranka opozarjala tako tekom postopka, kot v pritožbi. Meni, da bi morala tožnica ponuditi druge dokaze, npr. potrdila prejšnjih delodajalcev, pričanje njihovih predstavnikov in takratnih sodelavcev in podobno, ne pa izpovedb družinskih članov, ki že predhodno niso imeli pomislekov pri podajanju neresničnih izjav. Ker je pritožbeno sodišče kljub pomanjkljivi dokazni oceni potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki bi morala biti ob neobstoju listinskih dokazov toliko bolj prepričljivo argumentirana, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je zagrešilo, ker ni navedlo razlogov glede vprašanja obveznosti plačevanja davčnih dajatev, stališče, da davčna zakonodaja v tem postopku ni relevantna, pa je materialno pravno napačno. Sodna praksa sicer (ponovno) prisoja izgubo dobička, ki je posledica dela na črno, vendar pa tožnica iz takega naslova ne more biti neupravičeno obogatena in izplačilo celotnega zneska brez odbitka davčnih obveznosti, ki bi jih tožnica morala plačati od prihodkov, bi pomenilo prav neopravičeno obogatitev. Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh -2) določa, da so dohodki (z določenimi izjemami) predmet plačila dohodnine. Tožnica bi morala od prihodkov, če bi jih prijavila, plačati dohodnino, to pa pomeni, da v resnici zneski, za katere sodišči nižjih stopenj menita, da jih je izkazala, nikakor ne pomenijo neto zneskov. ZDoh-2 namreč določa tudi, da se dohodnina plača tudi od odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Po določilih Zakona o davčnem postopku pa je zavezanec za plačilo akontacije zavarovalnica, ki ji je naloženo plačilo odškodnine iz omenjenega naslova. Če bi zavarovalnica poleg rente, kot jo je določilo sodišče, morala plačati še akontacijo dohodnine, bi bila tožnica neupravičeno obogatena. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da je oškodovanec upravičen le do neto zneska izgube na dohodku. Po sodbi II Ips 78/2013 plačnik, ko plača akontacijo dohodnine, to stori v korist davčnega zavezanca. Tožena stranka iz naslova delovnega razmerja oškodovanki ne dolguje ničesar in bi ji bila dolžna izplačati le odškodnino. Niti delodajalci akontacije dohodnine in prispevkov ne plačujejo delavci; ti navedenih denarnih zneskov nikoli ne prejmejo, pač pa vedno razpolagajo le z neto plačo. Odškodnina za izgubljeni dohodek se obravnava enako kot dohodek, ki ga odškodnina nadomešča; to je Davčna uprava RS v reviziji priloženih dveh dopisih že pojasnila.

7Revizija tožnice je glede stroškov postopka nedovoljena, v ostalem pa neutemeljena. Revizija tožene stranke je delno utemeljena.

Glede stroškovne odločitve:

8Sodišče druge stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti 520,21 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9Tožnica stroškovno odločitev izrecno izpodbija. Trdi, da je sodišče druge stopnje napačno izračunalo njen uspeh v pravdi (ne drži, da bi bil ta manj kot polovičen), da odločbe ni mogoče preizkusiti in da niso bili upoštevani stroški iz pritožbenega postopka, ki je tekel pod opravilno številko II Cp 362/2012.

10Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), ki je nesamostojen, saj je odvisen od odločitve o glavni stvari. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

11Izpodbijani sklep ni tak sklep, zato revizija zoper njega ni dovoljena in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Glede odločitve o glavni stvari:

12V času škodnega dogodka je imela tožnica zaključeno šolanje za prodajalko, vpisana pa je bila v dodatno dvoletno izobraževanje za poklic ekonomskega tehnika. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica preživljala s priložnostnimi in kratkotrajnimi deli pri različnih delodajalcih (na primer kot prodajalka, hostesa, občasno je pela in plesala in podobno) ter je tak način odražal njen reden življenjski slog. Tik pred nesrečo je kratek čas delala kot natakarica v lokalu S., po nesreči pa zaradi posledic poškodb tega dela ni več sposobna opravljati, prav tako ne bi bila več sposobna za kakršnokoli pridobitno delo v okviru že pridobljenega poklica in tudi ne za delo ekonomskega tehnika, za katerega sicer še ni zaključila šolanja. Ocena pritožbenega sodišča je, da je z opisanim načinom dela tožnica zaslužila povprečno 400,00 EUR mesečno. Ker je bila v deležu 25 % sama odgovorna za svojo škodo (poškodovana je bila, ker jo je vrglo iz avtomobila, v katerem se je kot sopotnica vozila nepripeta z varnostnim pasom), je na toliko ovrednotilo njeno mesečno prikrajšanje in ji ga za čas od vključno junija 2013 nazaj do junija 2006 prisodilo v kapitaliziranem znesku, od julija 2013 dalje pa kot mesečno rento.

K reviziji tožnice:

13Izgubljeni dobiček (132. člen OZ) je pravno priznana oblika premoženjske škode, ki nastane, ko škodni dogodek prepreči povečanje premoženja. V konkretnem primeru ga je predstavljala izguba zaslužkov, ki jih je tožnica več let pred poškodbo ustvarjala z delom na črno pri različnih delodajalcih, po poškodbi pa za to ni več sposobna. V zvezi z vprašanjem temelja sta nižji sodišči obstoj škode kot obligatornega elementa civilnega delikta ugotavljali tako, da sta presojali, ali bi tožnica na tak način zaslužek pridobivala še naprej, če zaradi posledic poškodbe za to ne bi postala nezmožna. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovno točke nastanka škodnega dogodka, bodoča škoda in da odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. S te perspektive dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo, pač pa je o tem mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Kot izgubljeni dobiček se upošteva tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V literaturi se zato zastopata materialno pravno stališče, da je predpostavka za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček (že) objektivna verjetnost, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu tega škodni dogodek ne bi preprečil (škoda obstoji, če obstoji objektivna verjetnost) in procesno stališče, da za to zadošča mejni prag zadostne verjetnosti oziroma verjetnost, ki presega 50 %. Prav tako je bilo že pojasnjeno, da je najpogostejši način napolnitve pravnega standarda „normalnega teka stvari“ v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode, preslikava stanja pred škodnim dogodkom (ko oškodovanec prejema dohodke) v čas po njem (ko oškodovanec dohodka ne prejema ali so ti zmanjšani). V konkretnem primeru je bil ta pravni standard napolnjen z ugotovitvijo, da je toženka več let pred poškodbo z različnimi deli na črno zaslužila toliko, da je lahko pokrivala svoje potrebe, pri čemer te niso zajemale stroškov stanovanja in gospodinjstva, ker k njim razen izjemoma ni participirala. Stališče sodne prakse je, da je zaslužek iz občasnih del lahko podlaga za odškodnino zaradi izgubljenega dohodka in rento, če ga je oškodovanec pred škodnim dogodkom pridobival redno, kontinuirano. Za tožnico je bil ta način pridobivanja zaslužka ugotovljen.

14Presoja nižjih sodišč je bila, da tožnica zaradi posledic poškodbe ni več sposobna za dela, ki bi jih sicer lahko opravljala glede na svojo izobrazbo (za delo prodajalke, natakarice) ali za od svoje izobrazbe manj zahtevna dela (v proizvodnji, pomivanje posode in podobno), to pa pomeni, da del, ki bi jih lahko opravljala v okvirih svoje sedanje sposobnosti, praktično ni. Ocenili sta tudi, da je tožnica s stopnjo velike verjetnosti izkazala, da bi, če se ne bi poškodovala, še nadalje pridobivala zaslužek s priložnostnimi in kratkotrajnimi deli pri različnih delodajalcih in bi se na ta način, ki je predstavljal njen reden življenjski slog, preživljala. Njene dohodke za zadnjih pet let pred poškodbo je pritožbeno sodišče ugotovilo ob pomoči določbe prvega odstavka 216. člena ZPP tako, da je ocenilo, koliko so znašale tiste tožničine potrebe, ki jih je pokrila sama (brez stroškov prehrane in nastanitve), kot so kozmetika, higiena, oblačila, obutev, prevozi in zabava, na eni strani, ki pa ji po drugi strani vendarle niso omogočali, da bi ustvarila prihranke. Poleg tega je upoštevalo še, da zaslužka ni pridobivala iz redne zaposlitve, ki predpostavlja vsakodnevno delo brez časovnih prekinitev, pač pa iz priložnostnih del. Znesek bi bil torej višji, če bi šlo za delo (čeprav na črno) brez časovnih presledkov. Tako vrednotenje torej ni posledica stališča, da so bila tožničina dela, ker so bila kratkotrajna in priložnostna in ker niso bila opravljena v okviru redne zaposlitve, manj vredna ali celo neupoštevna pri odmeri odškodnine, kot v reviziji meni tožnica.

15Neutemeljeno se tožnica v reviziji zavzema za zaključek, da je vsak mesec odškodovana najmanj za minimalno plačo. Neutemeljeno že za to, ker bi redna, vsakomesečna minimalna plača pomenila plačilo pa polno delovno obveznost brez prekinitev med dvema zaposlitvama, kar ni bila značilnost tožničinih zaposlitev. Poleg tega v reviziji zatrjevana okoliščina, da je tožnica pred poškodbo sama pokrivala vse svoje potrebe in iz nje izpeljano predvidevanje, da bi se po rednem teku stvari njene potrebe večale in bi se večal tudi njen zaslužek, presega dejanske ugotovitve nižjih sodišč in ostaja na ravni hipotetičnega. Nadaljnja trditev, da bi tožnica z redno zaposlitvijo pri delodajalcu M. F., pri katerem je kot natakarica delala tik pred poškodbo, zaslužila vsaj minimalno plačo, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami (sodišče M. F. ter tožničini materi in sestri ni verjelo, da bi tožnico F. redno zaposlil); da bi vsaj minimalno plačo dobivala tudi z delom na črno v istem lokalu najbrž ni izključeno, toda manj kot mesec dni trajajoča zaposlitev pred poškodbo ne more biti merilo za ugotovitev izgubljenega zaslužka tožnice, ki je pet let pred tem menjavala zaposlitve in delodajalce in da so bila vmes obdobja, ko ni delala. V zvezi z izrecno revizijsko trditvijo tožnice, da je drugostopenjsko sodišče z napačno uporabo določbe 216. člena ZPP zmotno uporabilo materialno pravo, revizijsko sodišče pojasnjuje, da v teoriji prevladuje stališče, da se navedena zakonska določba nanaša na metodo ugotavljanja dejanskega stanja (na premiso minor), ne pa na uporabo materialnega prava (premiso maior); če je rezultat uporabe te določbe dejanska ugotovitev, potem ta rezultat ne more biti revizijsko izpodbojen (tretji odstavek 370. člena ZPP).

K reviziji tožene stranke:

16Na neutemeljen očitek, da je bil zmotno napolnjen pravni standard „normalnega teka stvari“ je bilo odgovorjeno.

17Očitek kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP je neutemeljen. Drži, kot poudarja tožena stranka v reviziji, da tožnica ni podala trditev o tem, da bi pred zaposlitvijo v S. pridobivala dohodek z drugimi deli na črno in da se je sodišče o tem seznanilo šele iz izvedenih dokazov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica pred škodnim dogodkom preživljala z občasnimi deli na črno v delu, ki presega zaposlitev v S., torej presega tožničino trditveno podlago. Toda kršitev razpravnega načela je relativna postopkovna kršitev in jo je po določbi 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP dovoljeno v reviziji uveljavljati le, če je bila zagrešena v postopku pred sodiščem druge stopnje. V konkretnem primeru ni bilo tako; v pritožbi tožena stranka ni uveljavljala, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezatrjevana dejstva (predhodno zaposlovanje na črno), pač pa je uveljavljala kršitev pravil o prekluziji iz 286. člena ZPP. V tem delu je revizija neutemeljena zaradi nedovoljenega preskakovanja pravnih sredstev.

18Neutemeljeno tožena stranka vztraja pri očitku relativne postopkovne kršitve pravila o prekluziji iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Kot je bilo že navedeno v povzetku njene revizije, jo utemeljuje s trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče izpoved tožnice upoštevalo kot trditveno podlago, drugostopenjsko sodišče pa je v zvezi s tem napačno obrazložilo, da ne gre za novo trditveno podlago, pač pa le za konkretizacijo pravočasno podane trditve; s tem sta po oceni toženke obe sodišči nedovoljeno upoštevali prepozne trditve. V konkretnem primeru je bistveno, da trditev sploh ni bilo in da je bilo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o zaposlovanju tožnice na črno že pred zaposlitvijo v S. kršeno razpravno načelo, s tem pa je izključena kršitev pravila o prekluziji. Do kršitve pravila o prekluziji bi lahko prišlo le, če bi bile trditve podane (pa v konkretnem primeru niso bile), vendar izven časovnih meja, določenih z ZPP.

19Neutemeljen je nadalje očitek, da ocena dokazov v postopku pred sodiščem druge stopnje ne dosega standardov iz 8. člena ZPP, češ da (poenostavljeno povedano) ne upošteva pomanjkljive kredibilnosti izpovedb tožničine mame in sestre, ki sta bili zaslišani kot priči. Ocena teh dokazov je skladno z načelom neposrednosti napravilo sodišče prve stopnje, ki je priči zaslišalo; drugostopenjsko sodišče je to oceno (na tožničino pritožbo) ocenilo kot celovito, popolno in vsebinsko prepričljivo. Pojasnilo je tudi, da samo zato, ker sta tožničini mati in sestra izpovedali, da bi M. F. tožnico, če se ne bi poškodovala, redno zaposlil, pa jima že sodišče prve stopnje tega ni verjelo, ne pomeni neverodostojnosti njunih izpovedb tudi o tem, da je tožnica delala in pridobivala določen dohodek tudi pred to zaposlitvijo. Revizijska trditev, da bi morala tožnica zaradi pomanjkljive kredibilnosti navedenih prič o predhodnih zaposlitvah ponuditi druge dokaze (potrdila prejšnjih delodajalcev, njihove izpovedi, izpovedi tamkajšnjih sodelavcev …), da je zaradi opustitve slednjega dokazna ocena pomanjkljiva, sodba prvostopenjskega sodišča pa neprepričljivo argumentirana ter da je zato podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v svojem bistvu pomeni kritiko dejanske ugotovitve, da je tožnica delala tudi pred zadnjo zaposlitvijo v S., dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa revizijsko niso izpodbojne (tretji odstavek 371. člena ZPP).

20Utemeljeno pa tožena stranka graja stališče izpodbijane sodbe, da je za odločitev o odškodnini nepomembno, ali je tožnica plačilo za delo prejemala v neto ali v bruto zneskih, ker naj bi bila to „stvar tožnice in davčnih organov“. Tako stališče izraža prepričanje pritožbenega sodišča, da plačilo morebitnih davkov od odškodnine za izgubljeni dohodek in rente ni dolžnost tožene zavarovalnice, pač pa tožnice same. Taka obrazložitev zadošča in ni obremenjena z revizijsko zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo postopkovnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa materialnopravno zmotna. Vse, kar je bilo tožnici za nazaj in za v bodoče prisojenega z izpodbijano sodbo, je odškodnina za izgubljeni dohodek. Odškodnina za izgubljeni dohodek pa je po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva - od nje se plača dohodnina. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora pa določbah 127. člena istega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka. Ta je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnica je torej upravičena do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku. To velja tako v primerih, ko pride do izgube dohodka iz redne zaposlitve (kot na primer v zadevi II Ips 361/2010) ali iz dela na črno (ni pa v takem primeru obremenitve odškodnine s prispevki za socialno varnost po določbah Zakona o prispevkih za socialno varnost), ki se obračunavajo od plač oseb, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji).

Odločitev o revizijah:

21Skladno z zgoraj obrazloženim je revizija tožeče stranke (v delu, v katerem je dovoljena) neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Revizija tožene stranke pa je delno, glede plačila davščin od odškodnine za izgubljeni dohodek za preteklo obdobje in za v bodoče, utemeljena, zato je Vrhovno sodišče sodbo pritožbenega sodišča v tem delu spremenilo tako, da v višino prisojene odškodnine sicer ni poseglo, je pa toženo stranko zavezalo, da mora iz prisojenih zneskov za tožnico najprej poravnati davčne obveznosti in šele nato razliko (torej neto znesek izpadlega dohodka) plačati tožnici, za primer zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je tudi revizijo tožene stranke v ostalem zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških postopka:

22Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo, ki jo je vložila tožnica. Po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) zato tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so jih nastali v zvezi z vložitvijo revizije, tožena stranka pa odgovora na tožničino revizijo ni vložila. Zato v postopku v zvezi z revizijo tožeče stranke nobena od pravdnih strank ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

23Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru je revizijsko sodišče delno spremenilo odločbo pritožbenega sodišča na podlagi revizije tožene stranke. Revizijski uspeh tožene stranke vrednostno ni opredeljen, zagotovo pa je pomembno nižji od vrednosti, ki jo je tožena stranka izpodbijala z revizijo. Poleg tega zaradi tistega dela postopka, v katerem se je odločalo o spornih davščinah, stroški niso nastali. Tožeča stranka je zoper (po povedanem le delno uspešno) revizijo tožene stranke vložila odgovor in tudi njen uspeh v postopku z revizijo tožene stranke je bil delen.

24Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

25Glede na odločitev Vrhovnega sodišča o revizijah obeh pravdnih strank in upoštevaje v prejšnjih točkah navedene predpise, je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Glej odločbe II Ips 100/2011, II Ips 147/2013, ter Crnič, I., Zakon o obveznim odnosima na pomene, komentarji, sudska praksa i abecedno kazalo pojmova, četvrto bitno imejenjeno i dopunjeno izdanje, organizator Zagreb 2010, stran 1332, ter Plavšak, N, V: Plavšak N in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) Prva knjiga, GV Založba, Lj. 2003, stran 950.

Op. št. (2): Primerjaj odločbi II Ips 100/2011, II Ips 79/2013.

Op. št. (3): Primerjaj Vedam Lukič DV: Ude L. in soavtorji, pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, stran 397 in 398.