VSRS Sodba I Ips 34339/2011-125

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Sežani je s sklepom z dne 5. 11. 2014 obdolženi M. H. za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo sodni opomin. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 26. 3. 2015 zavrnilo pritožbi zagovornika obdolžene M. H. in oškodovanca kot tožilca N. H. kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu. Odločilo je, da sta obdolženka in oškodovanec kot tožilec dolžna plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočen sklep o sodnem opominu je obdolženkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi, razveljavi sklepa prvostopenjskega in pritožbenega sodišča ter obtožni predlog zavrže, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4Zagovornik se je o odgovoru državne tožilke pisno izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče v pravnomočnem sklepu o sodnem opominu storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Zagovornik meni, da je postopek tekel brez upravičenega tožilca, ker je v obtožnem predlogu kot oškodovanec kot tožilec naveden N. H., dejanski oškodovanec in preživninski upravičenec pa je E. H., kar iz obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca ni razvidno. Obtožni predlog ne vsebuje trditve ali dokaza, da N. H. vlaga obtožni predlog kot zakoniti zastopnik svojega mladoletnega sina E. H. Dejstvo, da N. H. obtožni predlog vlaga v imenu oškodovanca E. H., ni bilo pretreseno na glavni obravnavi. Preživninski upravičenec je bil mladoletni sin obdolženke E. H., le on bi lahko nastopal v vlogi oškodovanca kot tožilca, saj ga je bila obdolženka dolžna preživljati. E. H. je neposredni oškodovanec (šesta alineja 144. člena ZKP) tisti, čigar kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. N. H. pa ni bila prekršena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica. Ne strinja se z odgovorom sodišča druge stopnje na enake navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je postopek tekel na podlagi obtožbe upravičenega tožilca. Drži sicer, da so do dopolnjene otrokove polnoletnosti njegovi zakoniti zastopniki starši, toda to samo zase po oceni zagovornika še ne pomeni, da eden od staršev lahko prevzame vlogo oškodovanca iz naslova preživninske obveznosti drugega roditelja. Zato ni mogoče pritrditi stališču drugostopenjskega sodišča, da je na podlagi določbe 54. člena ZKP podana aktivna legitimacija očeta mladoletnega oškodovanca, saj obtožnega predloga ni vložil N. H. kot zakoniti zastopnik oškodovanca, ampak sam kot oškodovanec. Zato meni, da pogoji za odločanje v obravnavani zadevi niso bili podani in da bi moralo v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje odločiti po določbi 393. člena ZKP ter sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in obtožni predlog zavreči. Poleg kršitve iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožbenemu sodišču očita tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Zagovornik pravilno poudarja, da obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec in da mora sodišče, če ugotovi, da ni upravičenega tožilca, obtožbo zavreči. Vendar v obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je postopek tekel brez upravičenega tožilca. Čeprav je v obtožnem predlogu naveden uvodoma kot oškodovanec kot tožilec N. H., pa je v opisu dejanja v obtožnem predlogu oškodovanec, mladoletni otrok obdolženke E. H., zanesljivo označen. Tako ni nobenega dvoma, kdo je v konkretni zadevi oškodovanec. Oškodovanec ima pravico nadaljevati ali začeti kazenski pregon, če državni tožilec zavrže kazensko ovadbo ali odstopi od pregona (drugi odstavek 60. člena ZKP). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno poudarili, da po določbi prvega odstavka 54. člena ZKP za mladoletnike poda predlog za pregon oziroma vloži zasebno tožbo njihov zakoniti zastopnik. Oče mladoletnega E. H., N. H., je bil v času vložitve obtožnega predloga oškodovančev zakoniti zastopnik in tako tudi upravičen kot zakoniti zastopnik mladoletnega otroka prevzeti kazenski pregon in vložiti obtožni predlog. Po določbi prvega odstavka 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) mladoletnike zastopajo starši, kar je poudarilo že sodišče druge stopnje. Gre za zakonite zastopnike po zakonu. Oče mladoletnega E. H. je bil v času vložitve obtožnega predloga njegov zakoniti zastopnik in zato tudi upravičenec, da za mladoletnika vloži obtožni predlog (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 20/2006 z dne 19. 10. 2006). N. H. je bil aktivno legitimiran za vložitev obtožnega predloga, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik trdi tudi, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trditve pa ne pojasni, zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

9Po oceni zagovornika je sodišče druge stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je presodilo, da je šteti, da je N. H. kot zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca E. H. skladno z določbo prvega odstavka 54. člena ZKP (v povezavi s 107. členom ZZZDR) zanj vložil obtožni predlog, saj o tem v obtožnem predlogu ni bilo nikakršne trditve.

10Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, kadar je obtožba prekoračena, ker se ne nanaša na osebo, ki je obtožena in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katerega ni bil obtožen. S citiranimi navedbami pa zagovornik ne uveljavlja in tudi ne utemeljuje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

11Kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik uveljavlja tudi, da je izrek sodbe nerazumljiv in da ga ni mogoče preizkusiti. Meni, da ni bilo zadoščeno zahtevi po konkretizaciji znakov kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja v sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati skupnega zneska neplačane preživnine, kot tudi ne drugih relevantnih okoliščin, ki so potrebne za natančno označbo kaznivega dejanja, posebej tistih, iz katerih bi lahko izhajalo, da je obdolženka zmožna plačevati preživnino. Tako iz opisa dejanja v izpodbijanem sklepu ni mogoče ugotoviti, koliko naj bi znašal skupni znesek preživnine, ki ga obdolženka dolguje oškodovancu, saj je poleg celotnega časovnega obdobja neplačevanje preživnine, višine mesečne preživnine ter pravnomočne in izvršljive sodbe pravdnega sodišča potrebno navesti tudi skupen znesek neplačane preživnine. Ker je v konkretnem primeru objekt kazenskopravnega varstva preživljanje otroka oziroma preživninska obveznost, so posamezni obroki preživnine, čas njihove zapadlosti ter skupen seštevek obrokov pravno pomembne okoliščine, ki konkretizirajo predmet napada kaznivega dejanja.

12Opis dejanja oziroma izrek sodbe je nesklepčen in opisa dejanja ni mogoče preizkusiti, kadar opis dejanja ne vsebuje vsega, da bi bilo dejanje popolnoma določeno, kar napravi izrek sodbe nejasen in nerazumljiv. Po vsebini pa zagovornik dejansko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, saj trdi, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe kaznivo dejanje, ker po presoji zagovornika vsi zakonski znaki kaznivega dejanja niso opisani (1. točka 372. člena ZKP).

13Kaznivo dejanje po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je opustitveno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 stori, kdor ne daje preživnino za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Objekt kazenskopravnega varstva je preživljanje otroka, oziroma druge osebe, ki jo je zavezanec (obdolženka) po zakonu dolžan preživljati. Dolžnost preživljanja izhaja iz zakona, v konkretnem primeru iz ZZZDR. Način izvrševanja dolžnosti preživljanja je periodična oziroma mesečna dajatev, katere višina in zapadlost je določena v izvršilnem naslovu, v obravnavanem primeru v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru.

14V opisu dejanja so dovolj določno označeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Označeno je časovno obdobje od 31. 8. 2009 do 31. 5. 2010, jasno je označeno, koliko znaša preživninska obveznost po pravnomočni (izvršljivi) sodbi okrožnega sodišča, od kdaj naprej mora obdolženka preživnino plačevati. Povedano drugače, odločilne okoliščine so popolnoma jasno opisane z navedbo izvršljive sodne odločbe ter višino preživnine, ki jo mora obdolženka mesečno plačevati za svojega otroka in časovnim obdobjem. Neizpolnjevanje zakonske obveznosti preživljati otroka je v zakonskem besedilu opredeljeno „ne daje preživnine.“ Storilec je torej po zakonu dolžan dajati preživnino, pa je ne daje. V vsakem konkretnem primeru je potrebno, glede na zakonski opis kaznivega dejanja presoditi, ali bi zavezanec, torej obdolženka, zmogel plačati preživnino, kar izhaja iz zakonskega teksta „ne daje preživnine..., čeprav bi to zmogel“. Storilec kaznivo dejanje stori s tem, da ne plačuje preživnine, čeprav bi to zmogel, kar pomeni, da že samo neplačevanje preživnine ob ugotovitvi, da je storilec preživnino zmožen plačati, predstavlja uresničitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja (če namreč zmožnosti plačila preživnine ni, to tudi pomeni, da storilec ne more izpolniti zakonskih znakov tega kaznivega dejanja). Zakonski znak „čeprav bi to zmogel“, je potrebno povezati s predhodnim tekstom v zakonskem opisu kaznivega dejanja „ne daje preživnine“ saj je jasno, česa storilec ne daje, čeprav bi to zmogel, ker obstaja preživninska obveznost, ki je bila ugotovljena in preizkušena v drugem postopku, v katerem je nastal izvršilni naslov. Zakonski znak „čeprav bi to (dati preživnino) zmogel“ se uporablja v vsakdanjem življenju oziroma jeziku. Ni abstraktni pojem, ampak opis dejstva, da je nekdo svojo (preživninsko) obveznost zmožen izpolniti, torej ima sredstva, ki mu to omogočajo. Opis v izreku izpodbijane sodbe tako omogoča določitev, kaj je predmet postopka in dokazovanja in omogoča obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, kar je pogoj za uspešno obrambo. Ne gre za opis, ki bi puščal možnost, da sodišče samo ugotavlja dejstva, ker tožilec v opisu ni navedel ključnih dejstev, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja.

15V drugem odstavku 194. člena KZ-1 je opisana hujša oblika kaznivega dejanja, ki se kaže v izmikanju dajati preživnino. Zakonski znak izmikanje vsebuje tudi presojo o zmožnosti plačila preživnine, vendar pa glede na sodno prakso pri opisu dejanja tega dejstva (zmožnosti plačila) ni potrebno posebno konkretizirati, ampak zadostuje, da so navedene konkretne okoliščine, s katerimi je opisano izmikanje plačevanju preživnine (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 263/2003 z dne 10. 9. 2004). Tudi kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po drugem odstavku 194. člena KZ-1 z izvršitveno obliko izmikanja plačevanju preživnine je mogoče storiti le v primeru, da je storilec preživnino zmožen plačati.

16Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine je mogoče storiti s krivdno obliko - direktnim naklepom. Storilec se zaveda svoje obveznosti plačevanja preživnine in tudi ve, da bi svojo obveznost lahko izvrševal, vendar je ne izvršuje in ne plačuje preživnine, čeprav bi to zmogel, ali pa se plačevanju preživnine celo izmika z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo, s katero storilec zavestno teži k temu, da trajno ali začasno onemogoči plačevanje preživnine. Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine je torej mogoče storiti le takrat, kadar storilec zmore plačati preživnino, vendar zavestno svoje preživninske obveznosti, ki jo je zmožen izpolniti, ne izpolnjuje. Zavedanje o zmožnosti plačila preživnine je tako sestavni del subjektivnega odnosa storilca do dejanja in je vsebovano v naklepu. Subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja pa po sodni praksi v opisu dejanja ni potrebno posebej konkretizirati. Tako je v zvezi s tako imenovanimi subjektivnimi znaki kaznivega dejanja vedoma, z namenom in podobno Vrhovno sodišče presodilo, če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč (sodba I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2013 in druge).

17V teoriji in sodni praksi tudi ni sporno, da mora opis kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) in v obtožnici ali obtožnem predlogu (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP in prvi odstavek 434. člena ZKP) vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje in druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Takšen opis dejanja omogoča obdolžencu uspešno obrambo, torej da natančno ve kaj je predmet obtožbe. Tožilec pa mora utemeljiti, na podlagi katerih dejstev in okoliščin sklepa, da je obtoženec zmožen plačevati preživnino. Opis dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Obdolženki je bil tako ob takšnem opisu dejanja predmet postopka in dokazovanja znan, omogočal ji je konkretno obrambo tudi v zvezi z očitkom, da je bila zmožna plačati zaostalo preživnino oziroma preživninske obveznosti (obdolženka je tudi v tej smeri podala svoj zagovor).

18Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da citirana kršitev kazenskega zakona ni podana, ker so v opisu dejanja konkretizirani vsi abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja, ki dejanje opisujejo kot kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1.

19Zagovornik trdi, da sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, da v razlogih sodbe ni presojeno, da je bila obdolženka zmožna plačevati preživnino, s čimer zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik je v pritožbi zoper sklep o sodnem opominu v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja zatrjeval, da dejstvo, da je obdolženka zmožna plačevati preživnino, ni pravilno in popolno ugotovljeno. Vložnik zahteve mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pregled pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje je pokazal, da vložnik zahteve z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo, ni uveljavljal kršitve zakona, ki jo uveljavlja sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je Vrhovno sodišče glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP, ki določa, da se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ni presojalo. Z navedbami, s katerimi pa vložnik zahteve želi uveljaviti citirano bistveno kršitev določb postopka, pa izraža le nestrinjanje s sprejetimi zaključki v pravnomočni sodbi ter zatrjuje, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

20Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

21Vrhovno sodišče je po presoji obsojenkinega premoženjskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, ocenilo, da bi bilo s plačilom stroškov, nastalih z izrednim pravnim sredstvom, ogroženo njeno preživljanje in ogroženo preživljanje oseb, ki jih je dolžna vzdrževati, zato jo je na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.