393. člen ZKP

Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

Državna tožilka bi morala popraviti obtožnico ali zahtevati dopolnitev preiskave, ne glede na to, ali se je sama s tako odločitvijo strinjala ali ne. Zunajobravnavni senat zato ni imel nobene podlage za ponovno odločanje o istih ugovorih zoper isto obtožnico, o katerih je že odločil s sklepom z dne 26. 3. 2020, pač pa bi moral obtožnico zavreči. Sklep z dne 14. 7. 2020, s katerim je senat "oživel" kazenski postopek, je bil izdan na pobudo sodišča, kar je v nasprotju z načelom akuzatornosti. Za sklep o zavrženju obtožnice ne velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), zato lahko državni tožilec vse do zastaranja kazenskega pregona vloži novo obtožnico.

Zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem, ko je obsojencu za kaznivo dejanje iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, v obravnavani zadevi določbe 393. člena ZKP ni mogoče uporabiti na način, kot jo je sodišče druge stopnje, ki je v zadevi vsebinsko odločalo. Glede na naravo kršitve in posledice, ki jih je kršitev imela za obsojenca, bi moralo sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP, ob ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, s sklepom sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.

Glede na navedeno pravno podlago in upoštevaje ustaljeno sodno prakso, je za presojo dopustnosti spremembe obtožbe v obravnavani zadevi zoper obdolženega A.A. nujno presoditi, ali se spremenjena obtožnica na naroku dne 19. 2. 2019 še vedno nanaša na isti historični dogodek, ki je bil predmet primarno vložene obtožnice zoper obdolženca. Odgovor višjega sodišča na to vprašanje je negativen. Spremenjena obtožnica namreč obdolžencu ne očita le drugega kaznivega dejanja, s spremenjeno pravno kvalifikacijo, temveč povsem drugo dejanje, v drugem časovnem obdobju, na drugem kraju in zoper drugega oškodovanca, zato nikakor ni mogoč sklep, da gre za isti historični dogodek, kot po prvi obtožnici. Razlogi sodišča prve stopnje v točki 1 obrazložitve k točki II izreka, da se obtožnica še vedno nanaša na isti historični dogodek, ki je predmet prvotne obtožnice ter je posledično podana objektivna identiteta obtožbe in je zato sprememba dopustna, so po presoji višjega sodišča dejansko in pravno zgrešeni in torej napačni. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da je državni tožilec spremenil obtožnico v nasprotju z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP i

Okoliščina, da sodbo izda sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari (6. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na katero pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker pa specialna določba 393. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico, če ugotovi, da okrajno sodišče ni bilo pristojno za sojenje, razen če je bila pritožba podana samo v korist obdolženca, je bilo potrebno o pritožbi vsebinsko odločiti. Višje sodišče torej ravna po 393. členu ZKP samo, če je sodbo izdalo okrajno sodišče namesto okrožnega sodišča in pod nadaljnjim pogojem, da pritožba ni bila vložena samo v korist obdolženca. Če pa je bila pritožba vložena samo v korist obdolženca (tako kot v konkretnem primeru), se obtožni predlog zaradi stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča ne more zavreči, temveč se mora o pritožbi meritorno odločiti. Obdolžencu v škodo bi namreč bila odločitev višjega sodišča, da naj mu v ponovnem sojenju (namesto okrajnega) sodi okrožno sodišče. Predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik p

Sodišče prve stopnje je glede na rezultate dokaznega postopka očitek o pošiljanju SMS-ov izpustilo iz opisa dejanja v izreku izreka izpodbijane sodbe in dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ki se preganja na zasebno tožbo. Kljub temu, da je oškodovanka kazensko ovadbo za to dejanje podala dne 30. 10. 2014, torej v roku, predpisanem v tretjem odstavku 53. člena ZKP, kazenske ovadbe ni mogoče avtomatično šteti za zasebno tožbo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Ker pa je torej oškodovankina kazenska ovadba pravočasna, s čimer je varovan rok za vložitev zasebne tožbe, je pravilna ugotovitev pritožnice, da ni obtožbe upravičenega tožilca, le okoliščina, ki začasno preprečuje pregon. Navedba oškodovanke, da je tudi sama včasih kričala nazaj na obtoženca, vendar je bila velikokrat raje tiho, da se obtoženec umiri, ne izključuje podrejenega položaja. Nasprotno, ta okoliščina, v povezavi z drugimi ugotovljenimi okoliščina primera, dokazuje podrejen položaj, v katerega je bila oškodovanka z ravnanjem obtoženca potisnjena, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Zato trditev pritožnice, da je šlo le za enkraten oziroma izolir

Svaštvo je podano v času trajanja zakonske zveze oziroma smiselno enako tudi v času trajanja drugih z zakonsko zvezo izenačenih skupnosti (zunajzakonska skupnost, partnerska zveza in nesklenjena partnerska zveza). Stopnje (kolena) svaštva se določajo analogno krvnemu sorodstvu. Očim in pastorek sta torej v razmerju svaštva v prvem kolenu. Ugotovljeno bližnje razmerje med obdolžencem in oškodovancem se v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izkaže za ključno z vidika ugotavljanja upravičenega tožilca. V skladu z določbo 224. člena KZ-1 se namreč tovrstna kazniva dejanja v primeru, če so storjena tudi zoper sorodnika po svaštvu do drugega kolena, preganjajo na zasebno tožbo.

Opisana ravnanja obdolženca (poslana SMS sporočila) ne vsebujejo grožnje z napadom na življenje ter telo. Nekatera obdolženčeva ravnanja nedvomno pomenijo napad zoper čast in dobro ime oškodovancev v obliki žaljive vrednostne ocene. To pa je zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ki se preganja na zasebno tožbo.

Višje sodišče zavrne pritožbo in potrdi prvostopenjsko sodbo le, če hkrati ugotovi (1) da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in (2) da ni kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP.

Voznik oškodovane gospodarske družbe, ki je sicer podal kazensko ovadbo zaradi tatvine registrskih tablic, ni upravičen predlagatelj kazenskega pregona, če sam ni bil oškodovanec in niti ni imel oškodovančevega pooblastila. Temeljnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja prikrivanja ne more storiti isti storilec, izvršitev temeljnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja prikrivanja ne moreta biti isti historični dogodek, temeljno kaznivo dejanje (npr. tatvina ali zatajitev) in prikrivanje nista drugačni ampak različni kaznivi dejanji. V procesnem pogledu to pomeni, da posamezna ravnanja, usmerjena v pregon enega kaznivega dejanja, nimajo procesnih učinkov za pregon drugega in obratno.

Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 170/I KZ, ki naj bi žalil zasebno tožilko, ki je bila v času storitve sodnica okrajnega sodišča, ne da bi bila zasebna tožba, ki je bila pravočasno vložena, predložena okrožnemu državnemu tožilcu kot predlog zaradi eventuelnega pregona, je obsodilno sodbo razveljavilo in zasebno tožbo zavrglo. Po odločitvi okrožnega državnega tožilca, v kolikor ne bo prevzel pregona, pa se bo kazenski postopek po zasebni tožbi lahko nadaljeval, ker gre le za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.

Podeljena imuniteta članu Državnega sveta RS je okoliščina, ki začasno (za čas mandata) preprečuje pregon obdolženca za kaznivo dejanje storjeno pred izvolitvijo za člana Državnega sveta RS. Razveljavitev člena poslovnika Državnega sveta na katerem ne temelji sklep DS o podelitvi imunitete Državnemu svetniku ne vpliva na vspostavljeno imuniteto katere upravičenost sodišče v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin ne more preizkusiti. Pri priznanju imunitete Državni svet ni vezan na nobene pogoje razen v procesnem smislu (čl. 83 UR in 60 čl. ZDSve).

V časopisnem članku zasebni tožilec obtožencema očita kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Ker v obtožbi zasebni tožilec sploh ni naveden, pritožbeno sodišče zaključuje, da zato niso bile kršene njegove osebne ali premoženjske pravice in zato nima pravnega interesa. Zato je tekel postopek brez zahteve upravičenega tožilca in je sodišče druge stopnje sodbo v tem delu razveljavilo in zavrglo obtožnico.

Ker je oškodovanec kot tožilec dva dni po vložitvi obtožnega predloga ta predlog umaknil, je zato tekel kazenski postopek brez zahteve upravičenega tožilca. Zato je sodišče druge stopnje po členu 393 ZKP s sklepoma razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo obtožbo po obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca.