60. člen ZKP

Stiki so vzajemna pravica staršev in otrok, zato glede na odločbo, ki je po domnevi otroku v korist, ni mogoče trditi, da starš pri obravnavanem kaznivem dejanju ni oškodovanec. Nasprotno, s priznavanjem položaja oškodovanca staršu, se varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Posledično je potrebno odstopiti od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022. Presojo zlonamernosti je mogoče opredeliti s tremi prvinami: (i) obstoj opravičljivega razloga za neuresničitev odločbe izključuje zlonamernost; (ii) odsotnost opravičljivih razlogov pa še ne pomeni zlonamernosti, saj mora iz konkretnih okoliščin izhajati, da je storilca vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči; (iii) okoliščina, da je šlo le za en stik, ki ni bil uresničen, sama po sebi ne izključuje izpolnjenosti zakonskega znaka zlonamernosti.

Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je prekluzivni zakonski rok in ga sodišče ne more (pravno veljavno) podaljšati. Nevednost ali očitna pomota vložnika se lahko nanaša le na vložitev vloge pri nepristojnem sodišču, ne pri drugem državnem organu, kot je državno tožilstvo.

Preiskava se uvede, ko je že podan utemeljen sum, da je znana oseba storila kaznivo dejanje in ne, da bi z uvedbo preiskave šele zbirali dokaze za očitke (zatrjevanja), ki jih ob odločanju za uvedbo preiskave ne podpira noben dokaz. Subsidiarni kazenski pregon je mogoče prevzeti le za isto dejanje oziroma isti historični dogodek, glede katerega je državni tožilec zavrgel ovadbo ali odstopil od kazenskega pregona.

Dokazni postopek na način, kot se zanj zavzema pooblaščenec, torej z zaslišanjem izvedenca in morebitno pritegnitvijo v postopek drugega izvedenca iste stroke, je mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.

K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da mora sodišče pri presoji odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma osebnostnih pravic, upoštevati "vse okoliščine primera", med njimi pa tudi objektivno stran, torej ali je tisto, kar je o kom zapisano in/ali izrečeno, tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, še namreč ne pomeni (pravno priznanega) posega v čast in dobro ime. Ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnika kot oškodovanca. Temu pa v danem primeru tudi po presoji sodišča druge stopnje ni tako.

Tretji odstavek 53. člena ZKP predstavlja dopolnitev 52. člena ZKP in je glede na zakonsko besedilo namenjen varstvu oškodovanca, saj preprečuje škodo, ki bi mu nastala zaradi nepravilne odločitve, za katero kaznivo dejanje naj se zoper storilca sproži kazenski pregon, saj je razmejitev med uradno pregonljivimi kaznivimi dejanji in kaznivimi dejanji na zasebno tožbo dostikrat težavna. Zasebni tožilec, pogosto tudi pravni laik, ob naznanitvi kaznivega dejanja ni dolžan vedeti, ali gre za dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti, z vložitvijo kazenske ovadbe pa je izrazil svojo voljo za pregon storilca. Zato se, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi postopka se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo, saj je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se šteje, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v

Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugega toženca, izdana zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga. Dejstvo, da je bila izdana zavrnilna sodba, pomeni, da oškodovanec ni prevzel pregona (prim. 60. in 61. člen v zvezi z 429. členom ZKP). Tožnika (oškodovanca) bi torej lahko prevzela kazenski postopek in tam skušala dokazati, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje, katerega navajata sedaj v tej pravdi, pa tega nista storila. Obstoj kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja bi v pravdi lahko ugotavljali le v primeru, da to ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev iz 257.a člena KZ-1. V času škodnega dogodka v letu 2010 navedeno dejanje sploh še ni bilo uzakonjeno kot kaznivo, saj je bilo uvedeno šele z novelo KZ-1B, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Drugi toženec tako v letu 2010 niti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, ki takrat še ni bilo uzakonjeno.

Sodišče prve stopnje tako nima prav, da je oškodovanka kot tožilka obtožni predlog vložila prepozno, saj se tridesetdnevni zakonski rok prav iz razloga državnega praznika dne 26. 12. 2024 ob polnoči še ni iztekel. Iz razloga prezrtja državnega praznika je pritožbeno grajana prvostopenjska odločitev v nasprotju z določbami ZKP.

Po oceni sodišča druge stopnje vse v ovadbi naznanjene okoliščine predstavljajo obravnavani historični dogodek in zato ravnanje tožilstva, ki se ob zavrženju kazenske ovadbe do vseh dejstev ni opredelilo, ne sme imeti škodljivih posledic za oškodovanca kot tožilca na način, da bi bil zaradi tega onemogočen v uveljavljanju svoje pravice do nadaljevanja kazenskega pregona. Poleg tega pa velja v konkretnem primeru opozoriti tudi na določbo 433. člena ZKP, po kateri lahko oškodovanec, če državni tožilec v roku enega meseca po prejemu ovadbe ne vloži obtožnega predloga in ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo ali odložil kazenski pregon, sam začne pregon s tem, da poda na sodišču obtožni predlog. Gre za izjemo od splošnega pravila, vsebovanega v 60. členu ZKP, saj oškodovancu omogoča prevzem pregona tudi v primeru neaktivnosti državnega tožilca.

Prvi odstavek 60. člena ZKP in prvi odstavek 161. člena ZKP sicer izrecno ne določata, da bi moral državni tožilec v primeru izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, tega osebno vročiti oškodovancu, vendar le to terjata načeli pravičnosti in enakega varstva pravic, navedeno pa potrjuje tudi sodna praksa.

Sodišče, ki se ne strinja s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, obvesti o tem upravičenega tožilca, torej tudi oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 431. člena ZKP), in ne izdaja posebnega sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje pravilno procesno postopati, tj. ob smiselni uporabi določb 60. člena ZKP, sicer so pritožniku pravice, ki mu gredo po tem členu, izvotljene.

Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema. Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.

Sodišče prve stopnje je uporabilo petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, ki izrecno velja za situacijo, ko i) preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana ali ii) ko senat zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave; torej ne gre za situacijo, ko se preiskovalni sodnik že v osnovi ne strinja z opravo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj. Kot pravilno ugotavlja pooblaščenka, je v slednjem primeru sodišče v skladu s smiselno uporabo 60. člena ZKP, dolžno oškodovanca kot tožilca obvestiti, da lahko v roku 30 dni od prejema obvestila o nestrinjanju s predlogom za opravo preiskovalnih dejanj, vloži obtožni predlog. Takšno stališče, torej, da je v dani procesni situaciji, potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 60. člena ZKP, je zavzeto v sodni praksi (glej sklep VSM IV Kp 22620/2019 z dne 9. 7. 2019), predvsem pa tudi v veljavni kazenskopravni teoriji, ki naredi izrecno distinkcijo med situacijo, ko oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec prejmeta obvestilo sodišča, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena, v tem primeru lahko vložita obtožni akt v roku 30 dni (smiselna uporaba 60. člena ZKP)

Sodišče prve stopnje je sicer obrazložitev izpodbijanega sklepa v smeri, da sklep o zavrženju kazenske ovadbe ni sodno pisanje, oprlo na sklep Višjega sodišča v Celju I Kp 187/2009 z dne 24. 11. 2009, vendar je pri tem zanemarilo, da gre za sodno prakso starejšega datuma, ki več ni aktualna. Tako iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 50706/2021 z dne 3. 2. 2022, ki mu v tem delu ne nasprotuje niti Vrhovno sodišče RS (sklep I Ips 50706/2021 z dne 22. 9. 2022), izhaja, da je takšno naziranje napačno. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca kot prepoznega zavrglo, nepravilno uporabilo določbo 60. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 83. člena ZS.

Pri obtožbenem očitku je potrebno izhajati iz opisa dejanja, ki ga lahko obrazložitev obtožbe le dopolnjuje, ne pa nadomešča. V kolikor opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, tega ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtožbe ali njenimi drugimi sestavnimi deli (269. člen ZKP). Opis kaznivega dejanja je namreč tisti, ki določi vsebino spora med strankama in omogoči obdolžencu učinkovito obrambo ter enakopraven položaj v primerjavi z upravičenim tožilcem. Če obtožni akt takega opisa kaznivega dejanja ne vsebuje, je nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Pritožnikovo razumevanje določbe 269. člena ZKP in sodne prakse, iz katere izhaja, da je potrebno obtožbo obravnavati kot celoto, na način, da mora obdolženec pri tem računati na vse možne opise kaznivih dejanj (tudi na spremembe obtožbe izven okvira prvotno očitanih historičnih dogodkov) in pravne opredelitve, ki bi jih lahko upravičeni tožilec sestavil iz izpovedb prič in drugih dokazov, pa je znatno preširoko.

Vloga je pravočasna le v primeru, če je poslana pristojnemu sodišču, ne pa tudi, če je poslana nepristojnemu organu, ta pa jo nato posreduje pristojnemu sodišču, a jo sodišče prejme po preteku določenega zakonskega roka, kot je to primer v obravnavani zadevi.

Ker naj bi bilo s kaznivimi dejanji goljufije prizadeto premoženje A. A., ki je kot del zapuščine že po samem zakonu v trenutku njene smrti prešlo na njena potomca, je utemeljeno trditi, da naj bi bila s kaznivimi dejanji oškodovana tudi onadva.

Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je procesne in ne materialne narave. To je rok, v katerem mora oškodovanec - če naj začne pregon - opraviti procesno dejanje. S tem procesnim dejanjem oškodovanec pridobi položaj stranke postopka in pred kazenskim sodiščem zastopa obtožbo. Vendar pa to ne pomeni, da je odločanje o kazenski obtožbi hkrati tudi odločanje o oškodovančevi pravici do kazenskopravnega pregona.

S sklepom z dne 18. 4. 2018 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka, vendar se s tem glede teka zastaranja kazenskega pregona ni ničesar spremenilo. Kot izhaja iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, je za zastaranje kazenskega pregona relevantna odločitev o razveljavitvi sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. S sklepom z dne 19. 9. 2018 je sodišče prve stopnje sicer razveljavilo pravnomočno sodbo z dne 10. 7. 2017, pravnomočno dne 29. 3. 2016 (točka I izreka) in kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo (točka II izreka), vendar je bila odločitev (točki I in II izreka) razveljavljena s sklepom višjega sodišča z dne 16. 1. 2019 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovna odločitev pa je bila sprejeta v izpodbijanem sklepu, to je dne 29. 4. 2022, zato še ni potekel rok, določen za zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Čeprav zapuščinski postopek po pokojnem A. A. še ni zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju in pravnomočno ugotovljenimi dediči, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na smrtovnico, iz katere izhaja, kdo so njegovi zakoniti dediči, zato očit

Glede na to, da je rok po drugem odstavku 60. člena ZKP, v katerem mora oškodovanec kot tožilec začeti kazenski pregon (30 dni), prekluziven, je sodišče prve stopnje povsem pravilno, potem ko je ugotovilo, da je bila vloga oškodovanca kot tožilca podana po izteku tega roka (šele 28. 1. 2022), njegovo vlogo kot prepozno zavrglo. Razlogi, ki jih v pritožbi navaja pritožnik, tako ne morejo biti upoštevni, ob tem ko oškodovanec kot tožilec v primeru zamude roka po drugem odstavku 60. člena ZKP niti ne more zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.