VSL sklep II Cpg 1396/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitve o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206124/2012 z dne 27. 12. 2012 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka, in sicer za:

- glavnico v znesku 66,83 EUR,

- zakonske zamudne obresti od zneska:

53,68 EUR od 6. 12. 2012 dalje do plačila,

13,15 EUR od 6. 12. 2012 dalje do plačila,

- izvršilne stroške v višini 92,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila in

se tožbeni zahtevek zavrne (I. točke izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 91,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo je iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

6Tožeča stranka je na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovnih stavb z dne 1. 11. 2007 upravnik poslovne stavbe na T., v kateri je tožena stranka lastnica več poslovnih prostorov, med drugim tudi poslovnega prostora št. 89. V zvezi s tem (prostorom) v obravnavanem gospodarskem sporu zahteva plačilo stroškov, in sicer za obdobje od vključno januarja 2008 do vključno oktobra 2012. Ker namreč tožena stranka dolgovanih stroškov poslovnega prostora po prejetih obračunih za navedeno obdobje ni plačala, je morala delež stroškov, ki je odpadel na toženko, dobaviteljem storitev plačati tožnica iz lastnih sredstev.

7Sodišče prve stopnje je njen zahtevek v celoti zavrnilo. Pri tem je kot nosilne razloge navedlo, da tožeča stranka 1. v dopolnitvi tožbe ni izkazala, da je račune dobaviteljev plačala (oziroma je to storila delno šele v drugi pripravljalni vlogi, torej prepozno); 2. niti v drugi pripravljalni vlogi ni navedla, koliko poslovnih prostorov je v tej stavbi in koliko od njih ima svoje lastne števce za elektriko oziroma vodo oziroma ni podala njihove površine; 3. ni izkazala višine postavk „elektrika – priključna moč“, „poraba vode – okoljska dajatev“, „poraba vode“ in „elektrika ET“; 4. ni pojasnila, na kakšni podlagi so etažni lastniki na Z. zaračunali stroške bančnega poslovanja etažnim lastnikom na T.

8Po stališču pritožnice je takšna odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna. Zmotno je po njenem mnenju upoštevalo prepozne ugovore tožene stranke, medtem ko pravočasnih navedb tožnice ni upoštevalo. Ne drži namreč, da slednja ni pravočasno izkazala, da je iz lastnih sredstev poravnala vtoževane stroške poslovnega prostora št. 89 (s čimer posledično naj ne bi izkazala svojega prikrajšanja, ki pa je skladno z določbo 190. člena Obligacijskega zakonika(2) nujna predpostavka za uspeh z zahtevkom na podlagi neupravičene pridobitve). Tožečo stranko je zato prikrajšalo za obravnavo pred sodiščem in na ta način zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Preden pa odgovori na zgornji očitek, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je novejša sodna praksa enotna, da gre v primerih, ko upravnik (tj. tretji) dobaviteljem izpolni obveznosti(3) iz naslova obratovalnih stroškov, za zakonsko subrogacijo (275. člen OZ). Upnik in dolžnik osnovnega pravnega razmerja sta posamezni dobavitelj in etažni lastnik poslovne stavbe. Zakonski obseg nalog upravnika pa daje podlago za sklep, da ima upravnik pravni interes za (pravočasno) izpolnitev obveznosti v zvezi z dobavo storitev, potrebnih za funkcioniranje stavbe kot celote. Upravnik se namreč kot mandatar s pogodbo o upravljanju zaveže, da si bo s strokovno skrbnostjo prizadeval uresničiti končni interes etažnih lastnikov kot naročitelja (prim. 768. člen OZ). Interes etažnih lastnikov je (med drugim) nemoteno funkcioniranje skupnih delov stavbe. Skrb za obratovanje skupnih delov je tudi izrecno navedena med z zakonom določenimi nalogami upravnika (2. alineja četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika(4)). Navedeno pa utemeljuje sklep, da z izpolnitvijo obveznosti iz naslova obratovalnih stroškov poslovne stavbe v etažni lastnini (izpolnjene upnikove) terjatve preidejo na upravnika (zakonska subrogacija; 275. člen OZ). V trenutku izpolnitve terjatev preide iz dobaviteljeve premoženjske mase v upravnikovo in postane del njegovega premoženja. Z zakonsko subrogacijo nastopijo učinki razpolagalnega pravnega posla, izpolnitelj pa ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel pred tem upnik. Sodišče prve stopnje, ki je razmerje presojalo po pravilih o neupravičeni obogatitvi, je materialno pravo torej zmotno uporabilo.

10Drugačna pravna opredelitev zatrjevane izpolnitve pa ne pomeni, da vsled utemeljevanja vtoževane terjatve tožeča stranka ni bila dolžna zatrjevati in dokazati, da je svojo (sicer zakonsko) obveznost tudi resnično v celoti izpolnila. Kot že pojasnjeno - terjatev iz naslova obratovalnih stroškov namreč na upravnika preide v trenutku izpolnitve dobaviteljem.

11Pravočasnost izpostavljenega trditvenega in dokaznega bremena (v zvezi s plačilom dobaviteljem storitev) je uvodni predmet obravnavane pritožbe. V zvezi s to pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so dokazi, priloženi drugi pripravljalni vlogi (tj. potrdila o plačilih dobaviteljem storitev na T.) prepozni.

12V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Vsaka stranka pa lahko vloži še eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek 452. člena ZPP), tožena stranka pa lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (četrti odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu, pa se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

13Na citirana procesna pravila pa se je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer sklicevalo, vendar jih je po presoji pritožbenega sodišča v dani procesni situaciji zmotno uporabilo. Tožeča stranka je namreč že v dopolnitvi tožbe zatrjevala, da je morala stroške poslovnega prostora, katerih povračilo zahteva v tem pravdnem postopku, dobaviteljem storitev plačati kot upravnik iz lastnih sredstev (ker jih namreč tožena stranka ni; list. št. 32) in da je te račune (dobaviteljev) poravnavala v polnem znesku (list. št. 34) ter v zvezi z navedenim predlagala tudi zaslišanje priče A. A. (list. št. 32). S tem pa je po prepričanju pritožbenega sodišča (pravočasno) izpolnila svoje trditveno in dokazno breme v zvezi z izvedenimi plačili. A tožena stranka je v dopolnitvi odgovora na tožbo tožničinim trditvam ugovarjala ter izpostavila, da je dokaz z zaslišanjem priče za dokazovanje plačil neprimeren, da pa pisnih dokazil o plačilih teh stroškov ni, ker plačila tudi dejansko niso bila izvedena (ter da je dokaz neprimeren tudi zato, ker se je A. A. pri tožeči stranki zaposlila šele konec leta 2012). Tožeča stranka je na to v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2013 odgovorila, da je vse račune dobaviteljev v imenu etažnih lastnikov poravnavala sproti, ter potrdila o plačilih tudi priložila.

14Vse obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je v drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 452. člena ZPP predložila le tiste nove dokaze, ki so bili nujni zaradi odgovora na navedbe iz dopolnitve odgovora na tožbo.(5) Predložitev potrdil o plačilih je namreč spodbudila navedba tožene stranke v dopolnitvi odgovora na tožbo, da pisnih dokazil o plačilih teh stroškov ni, ker plačila tudi dejansko niso bila izvedena. Sodišče prve stopnje, ki je predložitev potrdil označilo za prepozno, je določila 452. člena ZPP torej zmotno uporabilo.

15Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da (tudi v kolikor sledi navedbi tožeče stranke o plačilih računov dobaviteljem iz lastnih sredstev ter navedbi o skupni površini stavbe in o izmeri poslovnega prostora tožene stranke) tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi še vedno ni pojasnila površine enot s števci ter zaključilo, da zaradi tega ni izkazala višine postavk „elektrika - priključna moč“, „poraba vode - okoljska dajatev“ in tudi ne postavk „poraba vode“ in „elektrika ET“ (ker torej ni pravočasno specificirala, koliko poslovnih prostorov je v tej stavbi in koliko od njih ima svoje lastne števce za elektriko oziroma vodo oziroma ni podala njihove površine). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo še iz drugega - ločenega - razloga, in sicer iz razloga, ker tožeča stranka ni postavila zadostne trditvene podlage za ugotovitev obsega prikrajšanja oziroma ker ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena za preizkus višine tožbenega zahtevka (v zvezi s ključem delitve). Pritožnica utemeljeno graja tudi slednje. Pravilno namreč opozarja, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi in dopolnitvi odgovora na tožbo v tej smeri ni podala nobene konkretizirane nasprotne trditvene podlage (s čemer smiselno uveljavlja zmotno uporabo določbe 214. člena ZPP in posledično procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

16Tožeča stranka je v tej zadevi ključ delitve opisala že v prvi pripravljalni vlogi, ki po vsebini ustreza dopolnitvi tožbe. Navedla je, da tožeča stranka toženi stranki posamezni strošek obračunala v skladu z določbami SPZ (torej v skladu s solastniškim deležem). Vsak strošek je obračunala na podlagi računov dobaviteljev. Tožeča stranka je mesečno izvajala popise števcev porabe vode in elektrike po tistih posameznih poslovnih prostorih, ki imajo lastne števce, tako dobljeni skupni znesek porabe pa je nato najprej odštela od celotne porabljene in s strani dobavitelja zaračunane elektrike ali vode, presežek porabe pa je nato porazdelila med preostale etažne lastnike (tj. tiste, ki nimajo lastnih števcev porabe) v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Pri tem se je sklicevala na priložene obračune za toženo stranko.

17Temu pa tožena stranka v dopolnitvi odgovora na tožbo (prvi pripravljalni vlogi) ni nasprotovala, temveč je navedla zgolj to, da so razdelilniki stroškov tako nestrokovni in nespecificirani, da jih niti ne razume (list. št. 40). Pavšalnemu ugovoru navkljub je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2013 na to odgovorila, da iz vsakega izmed obračunov stroškov za posamezni mesec natančno in jasno izhaja, katere stroške, na podlagi katerega računa dobavitelja in v kakšnem deležu oziroma znesku je bila tožena stranka dolžna plačati. Ponovno in podrobneje je opisala ključ delitve za elektriko in vodo ter pojasnila ključ delitve za „elektrika - priključna moč“ in „poraba vode - okoljska dajatev“ (za kateri velja, da se med etažne lastnike posameznega poslovnega prostora razdeli upoštevaje delež površine posameznega poslovnega prostora glede na površino celotne stavbe). Pri tem je pojasnila tudi, koliko znaša površina celotne stavbe in koliko površina poslovnega prostora št. 89. katerega stroške vtožuje v tem postopku.

18Tožena stranka je nato v drugi pripravljalni vlogi navedla, da tožeča stranka npr. sploh ni pojasnila, kako je prišla do zneska 4,71 EUR za elektriko za mesec februar 2008, da so obračuni stroškov za priključno moč preveč različni, nedosledni in nelogični (list. št. 49), da je tožeča stranka v svojih vlogah način obračunavanja stroškov pojasnila povsem neprepričljivo in abstraktno, da tožena stranka nikakor ni uspela povezati izdanih računov, pregleda prometa, postavk iz prve pripravljalne vloge ter obračuna stroškov za posamezne mesece ter da se tožeča stranka sklicuje na popise števcev porabe vode in elektrike, ne pove pa, koliko števcev je v stavbi in kateri prostori ga imajo.

19Takšna dinamika obravnavanega spora pa pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da so pritožbeni ugovori tožeče stranke utemeljeni. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe namreč konkretno navedla, kateri stroški in v kakšnem znesku so bili toženki obračunani v vsakem posameznem mesecu (tabela, list. št. 33), ter opisala ključ delitve za obračun (vseh oziroma vsakega od) teh stroškov, pri tem pa izpostavila tudi, da je ključ delitve stroškov natančno razviden iz vsakega posameznega obračuna. Obračune stroškov za vtoževane mesece (priloga A 4 - A 60 spisa), iz katerih izhaja opredelitev posameznega stroška, navedba dobavitelja, višina stroška za celotno stavbo, navedba ključa delitve (enota/površina/solastniški delež), znesek, ki glede na uporabljen ključ delitve odpade na toženko, končni znesek posameznega stroška in končni znesek vseh stroškov za posamezni mesec za toženko, je dopolnitvi tožbe priložila. To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je imela tožena stranka že z vročitvijo dopolnitve tožbe možnost, da konkretizirano prereka ključ delitve vsakega posameznega stroška ter navede, da brez navedbe števila enot s števci postavk oziroma višine teh stroškov ni mogoče preveriti, da postavk ni mogoče preveriti, ker tožeča stranka tudi ni podala navedb v zvezi s površino celotne stavbe, površino konkretnega poslovnega prostora ter površino prostorov, ki imajo števce, da površina celotne stavbe, navedena v obračunih stroškov, ne ustreza dejanski površini itd. ter hkrati ponudi svoje nasprotne trditve s tem v zvezi in dokaze, iz katerih bi izhajalo, da so dejstva drugačna od tistih, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Navsezadnje je to tudi njena dolžnost po 451. členu ZPP. Ni pa po drugi strani dolžnost tožeče stranke, da na nekonkretizirane ugovore tožene stranke podrobneje odgovarja, saj niti ne ve, kaj med njima je sploh sporno. Povedano drugače, na navedbe o nepecificiranosti stroškov iz dopolnitve odgovora na tožbo tožeči stranki ni bilo potrebno odgovoriti nujno, kot to v obravnavanem primeru velja za predložitev dokazil o plačilih (kot že pojasnjeno zgoraj), pa je to vseeno storila. Ni namreč na tožeči stranki, da namesto tožene stranke (že vnaprej) navaja dejstva in v zvezi s temi dejstvi predlaga dokaze, na katerih bo tožena stranka kasneje gradila svoje ugovore. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje od tožeče stranke neutemeljeno zahtevalo, da mora navesti, kolikšna je bila površina enot s števci. Poleg tega je treba pripomniti, da so ti podatki potrebni zgolj za preverjanje pravilnosti razdelilnikov stroškov, ki pa jim tožena stranka niti ni obrazloženo nasprotovala.

20Sodišče prve stopnje, ki je torej v zvezi z navedbami tožeče stranke o parametrih za določitev višine vtoževane terjatve zavzelo stališče, da so prepozne (a jih kljub temu upoštevalo) oziroma nezadostno specificirane, pri tem pa nekritično sledilo vsem ugovorom tožene stranke v zvezi z neizkazanostjo ključa delitve, je po oceni pritožbenega sodišča s tem zmotno uporabilo tako določila od 451. do 453. člena ZPP kot tudi določilo 214. člena ZPP. Pritožnica namreč pravilno pripominja, da je tožena stranka šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (oziroma pripravljalni vlogi, ki je sledila odgovoru na tožbo) izpostavila ugovore glede ključa delitve stroškov (čeprav ga je tožnica pojasnila že v dopolnitvi tožbe), te pa je sodišče prve stopnje upoštevalo ne glede na to, da tožena stranka teh ni podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma v dopolnitvi odgovora na tožbo. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s pomislekom tožeče strank, da takšno postopanje končno pomeni tudi kršitev načela kontradiktornosti. Določilo 451. člena ZPP v postopku v sporih majhne vrednosti omogoča, da se tožeča stranka z vsebino procesnega gradiva (tj. s trditvami, s katerimi izpodbija navedbe tožeče stranke, zanje pa predloži tudi dokaze) tožene stranke seznani. Če torej sodišče prve stopnje v celoti upošteva ugovore, ki jih tožena stranka prvič konkretizirano izpostavi šele v svoji zadnji vlogi, po presoji pritožbenega sodišča tožničino pravico do izjavljanja v postopku krši. Tožeča stranka bi namreč v obravnavani situaciji ob toženkinem upoštevanju določbe 451. člena ZPP v pripravljalni vlogi (še) lahko odgovorila na trditve iz dopolnitve odgovora na tožbo in s tem zadostila trditvenemu bremenu, v katerega jo je tožena stranka „silila“, glede na omejitve iz 452. in 453. člena ZPP pa tega ni mogla več storiti po vložitvi pripravljalne vloge tožene stranke. Dejstvo, da se tožena stranka ni pravočasno branila, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne more iti v škodo tožeče stranke.

21Nadalje pa pritožbeno sodišče v zvezi z višino obravnavanega zahtevka ugotavlja še, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe preseglo okvir trditvene podlage tožene stranke, saj ta v zvezi s pravilnostjo obračuna navedenih stroškov ni podala nobenih trditev. V pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2013 (tj. zadnji pripravljalni vlogi) je namreč navajala le, da toženi stranki ni znano, kaj imajo etažni lastniki iz Z. (ki so navedeni kot izdajatelji računov za bančne stroške) opraviti s konkretnim postopkom oziroma zahtevkom tožeče stranke do tožene stranke, da ti računi ničesar ne dokazujejo in da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi bili ti stroški tudi plačani oziroma da so sploh nastali. Da tožeča stranka teh stroškov ni izračunala pravilno, pa tožena stranka ni navajala.

22Zmotno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi, da tožeča stranka ni pojasnila, na kakšni podlagi etažni lastniki na Z. zaračunavajo bančne stroške etažnim lastnikom na T. V drugi pripravljalni vlogi je namreč pojasnila, da prilaga račune, ki jih je sama izdala za plačilo obratovalnih stroškov 2 (bančnih stroškov), in ki jih je tudi priložila (priloga A 63). Pri tem so sicer resda kot izdajatelj računov za bančne stroške navedeni etažni lastniki, vendar je kljub temu mogoče razbrati, da jih je izdala tožeča stranka, saj vsebujejo njen naslov (Z.), žig in podpis. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo sledili neprepričljivim in neargumentiranim trditvam tožene stranke v 8. točki druge pripravljalne vloge, da ni jasno, kaj imajo etažni lastniki na Z. opraviti z njimi.

23Ob vsem povedanem se torej izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožeča stranka v zvezi z obravnavanim zahtevkom ni izpolnila trditvenega bremena, hkrati pa preseglo trditveno podlago tožene stranke, ki je zgolj pavšalno nasprotovala vtoževani terjatvi ter k pravdi ni prispevala ničesar vsebinskega (omejevala se je le na kritiko trditev in dokazov tožeče stranke, pa še to šele v svoji drugi pripravljalni vlogi - tj. zadnji vlogi z dne 3. 12. 2013, zaradi česar je potrebno opisane ključe delitve šteti za priznana dejstva). Prav tako je zmotno presodilo, da so bila dokazila o plačilih dobaviteljem prepozno predložena.

24Iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka predložila le del teh dokazil, ne pa vseh, pa pritožbeno sodišče ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more odpraviti samo. V izpodbijani sodbi so namreč izostali razlogi, za katere mesece je tožeča stranka izkazala, da je račune dobaviteljev, na podlagi katerih je nato obračunavala stroške obratovanja toženi stranki za poslovni prostor št. 89, tudi plačala. Kot rečeno, terjatev iz naslova obratovalnih stroškov na upravnika preide v trenutku izpolnitve dobaviteljem.

25Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev zato v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj poleg že navedenega upošteva tudi, da terjatve tožeče stranke zastarajo v treh in ne petih letih (kot je zmotno presodilo prvostopenjsko sodišče). Za terjatve upravnikov poslovnih stavb iz naslova založenih stroškov obratovanja je namreč treba uporabiti isto določbo o zastaralnem roku, ki velja za terjatve, ki jih etažni lastniki izpolnjujejo (neposredno) dobaviteljem teh storitev. Gre za zaokrožene izpolnitve, ki imajo naravo občasnih terjatev v smislu 347. člena OZ. Njihov značaj pa se ne spremeni, četudi dobavitelju storitev ali blago plača upravnik (iz svojih sredstev), nato pa povračilo terja od etažnih lastnikov.

26Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (3): Po splošnih pravilih obligacijskega prava lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik (tretji odstavek 271. člena OZ). Upnik pa izpolnitev od tretjega tudi lahko sprejme. In sicer brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost. Vendar upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost (četrti in peti odstavek 271. člena OZ).

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13.

Op. št. (5): N. Betteto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 716.