VSRS Sodba I Ips 12175/2013-486

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbah o krivdi in enotni kazni tako, da

I. se obsojeni S. R., za dejanje opisano v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje

oprosti obtožbe,

da je z D. G., D. Đ. in J. P., poskusil na način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakriti izvor denarja, za katerega so D. Đ. vedeli, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, s tem, ko so po predhodnem dogovoru z namenom, da zakrijejo izvor denarja, ki je bil nakazan na transakcijski račun J. P., najprej D. Đ. po navodilih S. R. in D. G. nagovoril P., da je za obljubljeno nagrado dne 25. 7. 2012 odprl račun v banki NLB, d. d., na Trgu republike v Ljubljani št. ... in tam dne 1. 8. 2012 napovedal dvig večje vsote gotovine, zatem pa je dne 2. 8. 2012, ko je v dopoldanskem času s poskusom dviga na banki in na bankomatu ugotovil, da sredstva še niso bila nakazana, D. Đ. izročil svojo bančno kartico in PIN kodo, kar vse je ta izročil G. in R., da je slednji lahko sam preverjal stanje na bančnem računu, ko pa je Đ. istega dne v popoldanskem času od R. izvedel, da so bila nakazana, je P. po navodilih D. Đ. ponovno odšel v poslovalnico na Trgu republike, kjer je z namenom, da ga izroči D. Đ., ta pa naprej R., poskušal dvigniti 20.000,00 EUR gotovine, za katero so vsi vedeli, da izvira iz kaznivega dejanja, saj je denar pred tem S. M. protipravno prenesel z računa družbe D., d. o. o., na P. transakcijski račun, s čimer so poskusili zakriti izvor tega denarja in omogočiti njegov legalen gotovinski prenos v promet ter zakriti nadaljnjo sledljivost tega denarja, kar po 2. členu Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPFT; Uradni list RS št. 60/2007, 19/2010 in 77/2011) predstavlja pranje denarja, vendar jim to ni uspelo, ker so bila sredstva na računu pravočasno blokirana s strani Urada Republike Slovenije za preprečevanje denarja,

s čimer naj bi storil poskus kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom Kazenskega zakonika, in

II. obsojenemu S. R. se na podlagi 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 2 (dve) leti zapora.

1Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma citirano sodbo obsojene S. R., D. G., D. Đ. in J. P. spoznalo za krive, in sicer prve tri pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 38. členom KZ-1; obsojena S. R. in D. Đ. kaznivega dejanja pomoči pri poskusu kaznivega dejanja velike tatvine po prvem in tretjem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, 34. členom KZ-1 in 38. členom KZ-1; vse štiri obsojene za poskus kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1; obsojena S. R. in D. Đ. kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in obsojenega S. R. kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Obsojenemu S. R. so bile določene po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazni enega leta zapora in osem mesecev zapora, po prvem odstavku 245. člena KZ-1 kazen enega leta in štirih mesecev zapora ter po drugem odstavku 45. člena KZ-1 in 47. členu KZ-1 stranska denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, po prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 kazen dveh mesecev zapora, po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 kazen dveh mesecev zapora in po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 kazen dveh mesecev zapora, nakar mu je bila na podlagi 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen treh let zapora in 6.000,00 EUR denarne kazni, ki jo je obsojeni dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločeno je bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Obsojenemu D. Đ. so bile v sodbi določene posamične kazni za vsako od navedenih kaznivih dejanj, za katere je bil spoznan za krivega, nakar mu je bila po 53. členu KZ-1 izrečena enotna kazen dveh let zapora (v katero je bil vštet čas prestan v pridržanju) in za katero je bilo odločeno, da se bo izvršila tako, da bo obsojenec opravil 1.456 ur dela v splošno korist; izrečena pa mu je bila tudi denarna kazen v višini 2.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v dvajsetih obrokih. Odločeno je bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Obsojenemu D. G. je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri so mu bile najprej določene posamične kazni za kazniva dejanja za katere je bil spoznan za krivega, nakar mu je bila po 53. členu KZ-1 določena enotna kazen dveh let zapora s preizkusno dobo treh let, na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 pa mu je bila izrečena tudi stranska denarna kazen v višini 2.040,00 EUR, za katero je bilo določeno, da jo je dolžan plačati v dvanajstih obrokih. Odločeno je bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Obsojenemu J. P. je bila tudi izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora po prvem odstavku 245. člena KZ-1 ter s preizkusno dobo treh let. Poleg tega je bila obsojenemu P. izrečena še denarna kazen, na podlagi drugega odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1, v višini 840,00 EUR, ki jo je obsojeni dolžan plačati v štiriindvajsetih obrokih. Odločeno je bilo, da se obsojeni J. P. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; potrebni stroški in nagrada njegovega zagovornika pa bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenega S. R. vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer na 500,00 EUR odmerjeno sodno takso.

3Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S. R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga „proti III. točki sodbe (poskus pranja denarja), proti IV točki (zatajitev) in proti V. točki (pomoč pri ponarejanju listin)“ in sicer iz „pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.“ Predlagal je, da se izpodbijano sodbo spremeni ter obtožbo za navedena kazniva dejanja zavrne; obsojencu zniža kazen zapora, tako da se „odšteje zaporne kazni, na katere je bil obsojeni obsojen za vsako od omenjenih kaznivih dejanj,“ denarno kazen v višini 6.000,00 EUR pa naj se razveljavi.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec podal mnenje, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, pač pa je zahteva v bistvenem vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je zato predlagal njeno zavrnitev.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik obsojenca je v tej zvezi podal pisno izjavo, v kateri je poudaril, da izpodbija le pravno kvalifikacijo oziroma obstoj kaznivega dejanja pranja denarja, saj je dejansko stanje v zadevi povsem nesporno in z nadaljnjim ponavljanjem ter širjenjem obrazložitve iz zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko izraža nestrinjanje z odgovorom vrhovnega državnega tožilca.

6Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja, da kaznivo dejanje pranja denarja v obravnavanem primeru ni podano, ker 1) gre za navidezen stek med predhodnim kaznivim dejanjem pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine in poskusom pranja denarja, 2) aktivnosti storilcev v zvezi z odpiranjem računa na ime obsojenega J. P. v NLB pomenijo izvrševanje predhodnega kaznivega dejanja velike tatvine in ne hkrati še kaznivega dejanja pranja denarja in 3) ker denar, ki je bil nakazan na račun J. P., sploh ni bil pridobljen; zato storilci velike tatvine niso mogli niti začeti s pranjem denarja. Po mnenju vložnika zahteve, bi se morala „otvoritev bančnega računa“ obsojenemu S. R. očitati le v okviru predhodnega kaznivega dejanja velike tatvine, saj aktivnosti, ki se mu konkretno očitajo – odpiranje bančnega računa J. P., preverjanje stanja na tem bančnem računu s P. bančno kartico in obvestitev soobsojenega Đ. o prenakazilu denarja na račun J. P., ne pomenijo izvršitev kaznivega dejanja pranja denarja. Poleg tega vložnik zahteve navaja, da z „ukradenim denarjem“, ki je prispel na račun soobsojenega J. P. storilci niso mogli razpolagati in ga zato tudi niso mogli prati. Pranje denarja bi pomenile le nadaljnje transakcije (gotovinske ali negotovinske) z računa obsojenega P., kar pa ni bilo mogoče, saj denar na ta račun ni prišel ali pa je bil na njem blokiran. V obsojencem očitanih ravnanjih glede kaznivega dejanja pranja denarja, gre zato le za nekazniva pripravljalna dejanja.

7Vložnik zahteve nima prav, ko navaja, da denar nakazan na račun obsojenega J. P., še ni bil pridobljen in da zato z njim ni bilo mogoče niti začeti izvrševati kaznivo dejanje pranja denarja. Kot je pravilno zaključilo že sodišče druge stopnje (točka 8 obrazložitve), je bilo z izvršenim nakazilom 20.000,00 EUR na račun obsojenega P. (točka I izreka sodbe sodišča prve stopnje), kaznivo dejanje velike tatvine dokončano, ne glede na to, da s tem zneskom v nadaljevanju ni mogel razpolagati (zaradi blokade teh sredstev po odločitvi Urada za preprečevanje pranja denarja). Glede na to, da je bila ta transakcija izvršena v okviru izvršitve zakonskih znakov kaznivega dejanja velike tatvine, je sicer napačno stališče zavzeto v izpodbijani sodbi, da bi naj bila to hkrati prva faza izvršitve kaznivega dejanja pranja denarja (tim. plasma – točka 12. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), kar tudi sodišče prve stopnje opredeljuje z ugotovitvijo, da to izhaja iz delovanja obsojencev “v zvezi s prenosom odtujenega denarja na račun P.“ (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pri tem je treba opozoriti, da je poskus kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 inkriminiran kot dokončano kaznivo dejanje (in je pravna opredelitev obsojencem očitanega kaznivega dejanja v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje, s sklicevanjem na prvi odstavek 34. člena KZ-1, nepravilna), zato bi že izvršitev prve faze pranja denarja pomenila izvršitev tega kaznivega dejanja. Vložnik zahteve ima v tem delu prav, ko izpostavlja, da izvršitev zakonskega znaka kaznivega dejanja velike tatvine ne more hkrati pomeniti že izvršitev zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja. Ob navedenem pa je treba pritrditi vložniku zahteve tudi v delu, ko izpostavlja, da dejanja, očitana obsojenemu S. R. v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ne predstavljajo izvrševanje zakonskih znakov tega kaznivega dejanja (nagovarjanje obsojenega P. k odprtju računa v banki NLB – kar je sicer vsebinsko zajeto že v točki I. izreka, torej pri izvršitveni obliki pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju velike tatvine; preverjanje stanja na bančnem računu obsojenega P.; ko je izvedel, da so bila sredstva na P. bančni račun nakazana, je to sporočil obsojenemu Đ.), temveč gre po njihovi vsebini za tipična pripravljalna dejanja. Četudi je poskus kaznivega dejanja pranja denarja inkriminiran kot dokončano kaznivo dejanje, velja tudi v tem primeru določba prvega odstavka 34. člena KZ-1, ki določa, da gre za poskus šele z začetkom izvrševanja naklepnega kaznivega dejanja. To pomeni, da mora storilec z objektivnim, navzven vidnim ravnanjem (vsaj) začeti izvrševati znake kaznivega dejanja in ne zadošča njegova odločitev, da bo storil določeno kaznivo dejanje. Čeprav je v obsojenemu S. R. očitanih ravnanjih mogoče sklepati na naklep, da bi skupaj z ostalimi obsojenci storil kaznivo dejanje pranje denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1, je opis dejanja v tako začrtanem okviru nezadosten, da bi omogočal zaključek, da je na ta način že začel izvrševati posamezne znake tega kaznivega dejanja oziroma njegovega poskusa.

8Zaradi navedenih razlogov je bilo odločeno, da se obsojenega S. R. za poskus kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 (kot je dejanje pravno opredeljeno v izpodbijani sodbi), iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe. Zaradi tako spremenjene odločitve v krivdoreku izpodbijane sodbe, je bila ta sodba spremenjena tudi v delu glede izrečene enotne kazni, saj je odpadla določitev kazni zapora po prvem odstavku 245. členu KZ-1 in določitev denarne kazni po drugem odstavku 45. člena in 47. členu KZ-1 ter je bila na novo, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izrečena enotna kazen dveh let zapora (upoštevaje pri tem po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določeni kazni enega leta zapora in osem mesecev zapora, po prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določeno kazen dveh mesecev zapora, po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 določeno kazen dveh mesecev zapora in po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 določeno kazen dveh mesecev zapora).

9Uvodoma je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeno, da se ta vlaga tudi „proti IV točki (zatajitev) in proti V. točki (pomoč pri ponarejanju listin)“, vendar obrazložitev v zvezi s tema kaznivima dejanjema v zahtevi ne poda nobene utemeljitve in se zato Vrhovno sodišče do teh navedb ni moglo niti opredeljevati.

10Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, skladno z določbo 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP sodna taksa za postopek s tem izrednim pravnim sredstvom ni bila določena; glede na oprostilno sodbo za poskus kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom Kazenskega zakonika, pa upoštevaje drugi odstavek 95. člena ZKP, ker se stroški kazenskega postopka v zvezi s tem kaznivim dejanjem ne dajo izločiti iz skupnih stroškov, Vrhovno sodišče v odločitev v izpodbijani sodbi v tem delu ni posegalo.