208. člen KZ-1

Sodišče prve stopnje je, ko je analiziralo določbo prvega odstavka člena 208 KZ-1, utemeljeno poudarilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno z gotovostjo ugotoviti t. i. prilastitveno ravnanje kot tisto, ki je vidno navzven, in je v primeru, ko iz samega prilastitvenega ravnanja ne izhaja tudi storilčev namen protipravne prilastitve v smislu namena trajne odtegnitve določenih premičnih stvari njegovemu lastniku, potrebno, da je izkazanih še več dodatnih okoliščin, ki tak namen dokazujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnikov, taka izvajanja sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je za dokazanost očitanega kaznivega dejanja potrebno izkazati ne le ravnanje, ki je navzven percipirano kot prilastitveno, ampak je tedaj, ko obstaja dvom v zaključek, da takšno ravnanje po svoji naravi absolutno izkazuje tudi namen protipravne prilastitve, dokazati še dodatne okoliščine, ki na stopnji prepričanja utemeljujejo subjektivni element predmetnega kaznivega dejanja.

Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.

Pogojna obsodba stečajnega dolžnika je bila ob poteku preizkusnega obdobja za odpust obveznosti v stečajnem postopku še vedno vpisana v kazenski evidenci. Ker rok za izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence še ni začel teči, do takrat tudi niso bili izpolnjeni pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki jo je zakonodajalec vezal na pravnomočno obsodbo stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje proti premoženju, ni izključena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Ni odločilno, da je bila pritožniku izrečena pogojna obsodba, ne pa kazen. Oboje je kazenska sankcija za storjeno kaznivo dejanje in oboje je ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP tako po zapisu te določbe kot po njenem smislu.

Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učinek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja. Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotrebna in konceptualno zgrešena. Za t. i. dejanje majhnega pomena morata biti kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj.

Šele tedaj, ko je bila oškodovana družba obveščena, da naj bi obdolženec predmet leasinga prepustil tretji osebi, je mogoče govoriti o pogoju, da je upravičenec za vložitev predloga za pregon izvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Stopnje svaštva se določajo analogno krvnemu sorodstvu, saj je zakonec z določenim sorodnikom svojega zakonca v svaštvu tiste vrste in tistega kolena, kot je drugi zakonec s tem svojim sorodnikom v sorodstvu. Bližnje razmerje med oškodovancem in obdolžencem mora obstajati v času izvršitve kaznivega dejanja. Ugotovljeno razmerje med oškodovancem in obdolžencem pomeni, da državna tožilka glede na določbo 224. člena KZ-1, po kateri je upravičen tožilec oškodovanec kot sorodnik v svaštvu do vštetega drugega kolena, ni upravičena tožilka.

Gola navedba, da domnevni storilec ne vrne predmeta, ki ga ima v posesti na podlagi določenega pravnega posla, čeravno ga (domnevni) lastnik k vrnitvi poziva, ne zadosti zahtevi po konkretizaciji znaka prilastitve stvari. Dejstvo, da storilec stvari ne vrne, še ne pomeni protipravnega prilaščanja, temveč kršitev civilnopravne obveznosti. Da bi tako ravnanje prebilo meje kazenskopravne intervencije, bi morale biti v opisu dejanja navedene tiste okoliščine, iz katerih bi določno izhajalo, da naj bi si osumljenka predmet, ki ga ima v posesti, protipravno prilastila oziroma prisvojila.

Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu se, glede posledic dejanja, razlikuje od kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v tem, da bo kaznivo dejanje podano, kadar že pride do neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ni pa to edina razlika, saj se zahteva tudi, da storilec uresniči enega od pogojev, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, med drugim tudi tega, ki se očita obtožencu, da je vozil vozilo, čeprav ga ni imel pravice voziti. Strinjati se je zato treba z razlago sodišča prve stopnje, da kriminalna količina kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 presega kriminalno količino kvalifikatorne izvršitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbene razlage, da je obtoženec z očitano mu vožnjo izpolnil le zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kot že rečeno, je vozil tudi brez dovoljenja z vožnjo, z načinom vožnje pa prebežnikov v vozilu ni izpostavil zgolj nevarnosti za življenje in telo, pač pa jih je že konkretno ogrozil. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen izp

Bistvo kazenskopravnega očitka ni zgolj zatrjevanje okoliščine, da obdolženka vozila Opel Astra, last oškodovane družbe, kljub več pozivom C. C. ni vrnila, temveč tudi okoliščine, da si je vozilo protipravno prilastila ob koncu pogodbenega razmerja, tj. od dne 30. 3. 2018 dalje, in ga imela v posesti vse do prisilnega odvzema s strani policistov dne 13. 6. 2018, kar po presoji sodišča druge stopnje na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve.

Sodišče prve stopnje se je o tem, da je najemno pogodbo podpisal prav obdolženec, prepričalo na podlagi zanesljive izpovedbe najemodajalca Č. Č. Zato ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca grafologa v postopek. Glede pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vrednosti predmetnega avtomobila, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vrednost zatajene stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je podlago za izrek stranske denarne kazni imelo v ugotovitvi o obdolženčevi koristoljubnosti. Pritožnica nima prav, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni moralo upoštevati časovno oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v letu 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta okoliščina nima takega olajševalnega pomena, da bi odločilno vplivala na odmero kazni obdolžencu v korist.

Izvršitveno ravnanje zatajitve je prilastitev, ki mora biti v obdolženčevem naklepu. Za izvršitveno ravnanje zadostuje zunanja manifestacija prilastitvenega naklepa (uporaba, zavrženje predelava, nevrnitev stvari …), pri čemer nadaljnje razpolaganje z zatajeno stvarjo ni znak tega kaznivega dejanja. Zapis pogojnega ravnanja storilca, da "naj bi ..." nekaj storil z zatajeno stvarjo, ne zadošča za zanesljivo sklepanje in zaključek, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Kazenski postopek zoper obtoženca je ves čas tekel zaradi kaznivega dejanja po četrtem odstavku 208. člena KZ-1, v določbi šestega odstavka 208. člena KZ-1 pa je povsem jasno navedeno, da je predlog oškodovanca potreben samo za dejanja zatajitve iz prvega, drugega in petega odstavka 208. člena KZ-1. Povsem je neutemeljena pritožbena navedba, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj je o utemeljenosti suma, po tem, ko je bila sodba izrečena, povsem neutemeljeno razpravljati.

Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, sa

Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana. Storilec si stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar z njo razpolaga na način, ki kaže na storilčevo voljo stvar rabiti kot svojo. Vrhovno sodišče je v preteklosti sicer res judiciralo, da mora opis poleg kršitve civilnopravne obveznosti – nevrnitve stvari – vsebovati še okoliščino prilastitve stvari. Vendar se sodna praksa, na katero se sklicuje vložnik, nanaša na primere, v katerih je bilo v opisu dejanja navedeno zgolj dejstvo, da storilec tuje premične stvari, ki mu je bila zaupana v uporabo, ni vrnil. V obravnavanem primeru pa iz opisa obsojenčevih ravnanj, kot povzeto zgoraj, izhaja ne samo, da obsojenec premičnih stvari, last oškodovane družbe, po pozivu ni vrnil, temveč tudi okoliščina, iz katere izhaja očitek o subjektivnem elementu tega kaznivega dejanja – da je z njimi brez soglasja sam razpolagal. Navedba okoliščine, da je obsojenec s tujimi premičnimi stvarmi, ki so mu bile zaupane in ki jih po pozivu ni vrnil, nato razpolagal, na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vid

Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve je protipravna prilastitev tuje premične stvari, ki je bila zaupana storilcu. Pri tem ni potrebno, da bi bil temelj obdolženčeve uporabe stvari natančneje civilnopravno opisan, bistveno je zgolj to, da je bila obdolžencu tuja premična stvar zaupana, kar z opisom "v uporabo" ustrezno opiše zakonski znak zaupanja. Civilnopravni temelj zaupanja stvari je raznovrsten (obligacijskopravno npr. posojilo, posodba, zakup, skladiščenje, idr., stvarnopravno pa npr. raba stvari), pri tem so v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava udeleženci obligacijskih razmerij prosti v urejanju medsebojnih razmerij. Za dogovor o uporabi stvari zakon ne predpisuje obličnosti, pogodba je lahko ustna. Kazenskopravno je odločilno zgolj to, da je bila storilcu stvar izvorno zaupana, t.j. da je pridobil nad stvarjo zakonito posest, kar pa je v nadaljevanju zlorabil, t.j. da si je zaupano stvar protipravno prilastil.

Uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto obsodbe obdolženca za dve ali več kaznivih dejanj, ki so zajeta v nadaljevano kaznivo dejanje, je obdolžencu v korist. S prepovedjo spremembe sodbe v škodo obdolženca glede pravne presoje dejanja je mišljena prepoved pravne opredelitve kaznivega dejanja po zakonu, ki je za obdolženca strožji. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni z izrecnimi besedami navedlo, da je obdolženec storil očitani dejanji iz koristoljubnosti, ni mogoče zaključiti, da subjektivni pogoj nadaljevanega kaznivega dejanja ni izpolnjen. Enotni psihični odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja se namreč ugotavlja in pripisuje na podlagi objektivnih okoliščin, katere pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo. Prilastitev mora biti v pravem pomenu te besede podana zgolj v storilčevem naklepu, medtem ko za izvršitveno ravnanje zadostuje zunanja manifestacija prilastitvenega naklepa. Prilastitev pomeni, da storilec s stvarjo ravna, kakor da bi bil njen lastnik. Gre za ravnanje, ki kaže na obstoj storilčevega naklepa. Po ustaljeni sodni praksi si storilec stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar stvar pr

V vseh primerih, ko storilec stori ali poskusi storiti tatvino stvari, za katere ne ve, kakšne vrednosti so, za kar gre v obravnavani zadevi, ne moremo govoriti o storilčevem naklepu glede prilastitve stvari majhne vrednosti, ki je zakonski znak majhne tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, zato bo v teh primerih vedno podano kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma poskus tega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za navidezni stek zaradi inkluzije. Za razmerje inkluzije gre, če presoja konkretnih okoliščin kaznivih dejanj v steku (ne pa primerjava abstraktnih zakonskih znakov kot pri navideznem steku zaradi razmerja konsumpcije, specialnosti ali subsidiarnosti), pokaže, da bi bilo dvojno kaznovanje nesmiselno, ker je kriminalna količina enega kaznivega dejanja v primerjavi z drugim zanemarljiva, postranska ali malo pomembna posebna okoliščina hujšega kaznivega dejanja. Odločba o kazenski sankciji sodbe I K 16201/2019 z dne 9. 3. 2020 je izgubila samostojnost in je sodišče ne bi smelo ponovno upoštevati ob izreku enotne kazni v izpodbijani sodbi. Ker jo je upoštevalo, je prekršilo kazenski zakon, saj je bil

Predpogodba (v zvezi z namero nakupa nepremičnin) ni primerljiva z leasing pogodbo. Ara pogodbeniku ni bila izročena kot zaupana mu tuja stvar v pričakovanju, da bo le-ta morebiti vrnjena, temveč se je štela kot del kupnine, s čimer je šlo za tipično denarno protivrednost. Obtoženi glede na svojo vlogo pooblaščenca prodajalca pri tem pravnem poslu ne more biti tisti, k bi v razmerju do oškodovanke zatajil ta denarna sredstva. Četudi so bila izročena neposredno njemu, je treba šteti, da je bil njihov prejemnik prodajalec. Poleg vloge pooblaščenca prodajalca, obtoženca prepogodba zavezuje kot solidarnega poroka. Bistvena lastnost instituta poroštva (tudi solidarnega) je njegova akcesorna narava. Tako porok ne odgovarja za lastno obveznost, temveč za tujo. Solidarno poroštvo poroka ne povzdigne na položaj stranke posla. Pritožnica pravni položaj obtoženega zmotno enači z institutom pristopa k dolgu (432. člen OZ), kjer pristopnik stopi v zavezo poleg dolžnika, pri čemer pristopnik posledično odgovarja za lasten dolg in ne za tujega, kakor to velja pri poroštvu. Četudi naj bi obtoženi s predmetnimi nepremičninami kot premoženjem iz njegove družinske sfere dejansko