205. člen KZ-1

Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema. V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev. Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.

Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Zagovornica zatrjuje kršitev kazenskega zakona z navajanji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine zaradi višine škode, povzročene z očitanim dejanjem (60 EUR in poškodba aparata), s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Drži, da je višina odtujenega denarja majhna in da je povzročena majhna premoženjska škoda, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se skozi ta pritožbena izvajanja zavzema za milejšo pravno opredelitev. Prezre, da so obdolženci očitano kaznivo dejanje izvršili z vlomom v drug zaprt prostor, kar je zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, pri katerem pa vrednost ukradene stvari ni relevantna, kot tudi ni relevantna višina povzročene premoženjske škode. Relevantno je zgolj to, da so obdolženci kot sostorilci s premagovanjem večjih ovir oziroma z vlomom prišli v drug zaprt prostor, saj so s silo odprli vrata avtomata za tople napitke. Vrednost ukradene stvari je relevantna le pri kaznivem dejanju tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 (t.i. mala tatvina), ki je podano le, če sta kumulativno izpolnjena dva

V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.

Prepisi zvočnih posnetkov se vročajo na utemeljeno zahtevo strank (šesti odstavek 314. člena ZKP), katere pa pritožnik (ki niti ni stranka v postopku) ni podal. Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt).

Pripomniti je, da je naloga sodišča upoštevati razpoložljivo dokazno gradivo (dokaze in dokazne vire), kateremu je dolžno podeliti ustrezen pomen in težo, upoštevaje zlasti logiko in življenjske izkušnje; v tem pogledu je presoja dokaznega gradiva vedno subjektivna, kar pa, če je tudi razumna, ne pomeni, da je pristranska in zato arbitrarna.

Pritožbeno stališče zagovornikov je napačno, saj se sodba sodišča prve stopnje ne opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenke z dne 9. 1. 2024. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ob presoji obtoženkinega zagovornika navedlo, da "sodišče njenemu zagovoru ni sledilo" ter da "sodišče ne more zanemariti, da se zagovor obtoženke, ki ga je podala na glavni obravnavi dne 13. 1. 2025, razlikuje od izjave, ki jo je podala policistu C. C., vendar glede na to, da obtoženka na vprašanja ni odgovarjala, navedenega ni bilo moč preveriti". Glede na navedeno je razvidno, da sodišče prve stopnje ni niti povzelo vsebino izjave, ki jo je obtoženka (takrat osumljenka) podala policistom niti nanjo ni oprlo sodbe. Tudi v nadaljevanju presoje obtoženkinega zagovora sodišče prve stopnje navede, da "nikakor ni slediti zagovoru obtoženke, da je denarnico vzela pomotoma, saj je bilo iz posnetka nazorno razvidno, kako se je njen pogled ustavil na denarnici oškodovanke ter da je v nadaljevanju spremljala vsak gib oškodovanke in izkoristila trenutek njene nepazljivosti". Glede na povedano v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. čl

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se sme v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor, ne pa dveh usmerjevalnih vzgojnih ukrepov, in sicer ukora in navodil. Toda pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 78. člena KZ, po kateri sme sodišče ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva določiti mladoletniku katero izmed navodil iz 77. člena KZ. V takem primeru sodišče navodil ne izreka, temveč jih določi v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, zato tako določena navodila nimajo narave samostojnega ukrepa. Vzgojni ukrep navodila in prepovedi iz 3. točke drugega odstavka 77. člena KZ - redno obiskovati šolo - ponuja široke možnosti napredovanja mladoletnika z vidika šolanja, izobraževanja, pridobivanja spretnosti in sposobnosti za splošen razvoj in ni zgolj omejen na institucionalni, osnovnošolski oziroma srednješolski izobraževalni sistem.

Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da postavitev izvedenca glede na kakovost in jasnost posnetkov ni bila potrebna, saj zadostuje za prepoznavo obrazov in telesnih značilnosti splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, sodišču prve stopnje pa se tudi ni porodil dvom o tem, da je storilec na posnetkih prav obtoženi A. A. Sodišče prve stopnje je oceno o identiteti obtoženca gradilo na ugotovitvah policistov, ki so ob pregledu posnetkov s kraja kaznivih dejanj in s primerjavo tropoznih fotografij obtoženca iz svojih evidenc zaključili, da je na posnetkih eden od storilcev obeh vlomov prav obtoženi A. A. V nadaljevanju pa je tudi samo z lastno zaznavo obtoženca, ki ga je v postopku imelo priložnost večkrat videti, tudi neposredno in ne zgolj preko videokonferenčne povezave, razumno presodilo, da je na jasnih in kakovostnih posnetkih nadzorne kamere, nameščene v recepciji G., prav obtoženec. Ob tako nedvoumnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je na posnetkih kot storil

Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika. Kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta.

Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave

Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učinek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja. Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotrebna in konceptualno zgrešena. Za t. i. dejanje majhnega pomena morata biti kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj.

Sodba je izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih preprek (drugi odstavek 129. člena ZKP). Okoliščine, ki jih navaja vložnik, med takšne zakonske prepreke ne spadajo, so pa lahko podlaga za presojo posledic morebitnih kršitev obveznosti pri opravljanju dela v splošno korist, o katerih bo pristojno sodišče, če bo treba, odločalo na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1, po postopku, ki ga ureja šesti odstavek 129.a člena ZKP.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da gre v obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, da si je obtožena pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti 260,00 EUR, upoštevajoč določbo 99. člena KZ-1, za t.i. majhno tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in da je podano kaznivo dejanje velike tatvine na predrzen način le, če bi se obtoženi očitala protipravna pridobitev premoženjske koristi, ki bi presegala 500,00 EUR. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine oziroma t.i. majhna tatvina je podana samo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in 2. da si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri majhni ne presega 500 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, je podano temeljno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma kolikor so podane konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da običajna tatvina, ki je sicer že sama po sebi predrzna, izrazito odstopa od ostalih kaznivih dejanja, je p

Skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS je v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku (in ne s s strani državnega organa, npr. policije), potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride. Snemanje glasu tretje osebe, udeležene v pogovoru o kaznivem dejanju in storilcih, je z vidika dokazovanja in sredstva zaščite pravic oškodovancev, v katere je bilo poseženo, primeren in glede na dotedanji neuspeh policijske preiskave kaznivega dejanja vloma tudi nujen ukrep. Do kršitve pravice do zasebnosti (konkretneje pravice do glasu) tretje osebe (E. E.) v konkretnem primeru glede na sorazmer

V zvezi s kanistrom, ki ga je tožnik prinašal v svoj avtomobil, v katerem naj ne bi bilo 100 litrov goriva, velja enako kot glede manka goriva v lokomotivi, da natančna količina goriva za odločitev (presojo, ali je podana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitev z znaki kaznivega dejanja) ni bistvena. Tega, ali je bilo goriva manj kot 100 litrov (manko v lokomotivi oziroma v kanistru), sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo oziroma o tem v izpodbijani sodbi ni razlogovalo.

Možnost hišnega pripora je odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Glede obdolženega A. A. to vsekakor ni izkazano in tudi ponovno pritožbeno izpostavljena možnost večkratnega nadzora spoštovanja ukrepa ter obdolženčeva motiviranost spoštovati tak ukrep zaradi slabega zdravstvenega stanja njegove ožje družine, ki potrebuje njegovo pomoč, nista prepričljiva razloga za drugačno sklepanje o možnosti hišnega pripora zoper obdolženega. Ker sam potek časa ne pomeni, da bi bilo možno ali potrebno pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pač pa je pogoj za to utemeljeno sklepanje, da bi bilo mogoče tudi s takim, milejšim ukrepom doseči zasledovani cilj, tj. preprečiti ponovitveno nevarnost, so tudi pritožbene trditve, da je pripor zoper obdolženega Primoža Potokarja nesorazmeren ukrep, ker traja že 10 mesecev in da bi že zato moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, neutemeljene.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ni prav nobene podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, kakor tudi osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencu določilo povsem primerne posamične in izreklo primerno enotno zaporno kazen. Pri odmeri posameznih in enotne kazni so v zadostni meri prišle do izraza tudi vse olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica, tudi obdolženčevo priznanje krivde. Prvostopno sodišče pa pri odmeri kazni utemeljeno ni moglo prezreti obteževalnih okoliščin, ki so prav tako izpostavljene v izpodbijani sodbi. Obdolženec je namreč specialni povratnik, že predkaznovan tudi za istovrstna kazniva deja