VSRS sodba II Ips 50/2012

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se njen izrek v celoti glasi:

„Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.“

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 337,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek za vrnitev njenega osebnega avtomobila (I. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženka isti avtomobil v času med 27. 11. 2008 in 16. 4. 2009 protipravno pridržala (II. točka izreka), ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženke za plačilo 912,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 dalje do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica pri toženki naročila popravilo avtomobila, ki je bilo izvršeno, zato ji mora plačati storitev, obenem pa od nje neutemeljeno zahteva vrnitev avtomobila, na katerem ima toženka zakonito zastavno pravico (647. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je primarnemu tožbenemu zahtevku za vrnitev avtomobila ugodilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Menilo je, da lahko podjemnik v primeru naročnikovega neplačila izbira med tožbo zaradi prodaje zastavljene stvari in tožbo za plačilo svoje storitve. Možnost izbire je toženka izčrpala z vložitvijo nasprotne tožbe zaradi plačila oziroma s pridobitvijo izvršilnega naslova, zato se ne more več sklicevati na zastavno pravico na tožničinem avtomobilu, ki ga je popravila.

3Zoper del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bila prvostopenjska sodba spremenjena, je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, v katerih primerih preneha podjemnikova zastavna pravica na naročnikovih stvareh.(1)

4Zoper isti del sodbe pritožbenega sodišča toženka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve (pri)tožbe, sicer pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v istem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Opozarja, da podjemnikova zastavna pravica na naročnikovih stvareh obstaja zaradi zavarovanja plačila in traja, vse dokler jih ima v posesti in jih prostovoljno ne neha imeti (647. člen OZ). Ne OZ ne Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne vsebujeta določbe, na podlagi katere bi zastavna pravica prenehala že zato, ker zastavni upnik zoper dolžnika vloži tožbo za plačilo terjatve. Da zastavljeno stvar lahko proda, potrebuje upnik izvršilni naslov – pravnomočno sodno odločbo, s katero je dolžniku naloženo plačilo dolga. Na temelju te odločbe lahko zastavni upnik zahteva, da sodišče izda odločbo o prodaji zastavljene stvari zaradi poplačila terjatve.(2) Ker pritožbeno sodišče ni navedlo pravne podlage za izpodbijano odločitev, je tudi ni mogoče preizkusiti. Revidentka se sklicuje še na sodno prakso in poudarja pomen pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena.

5Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Prav tako priglaša stroške. Meni, da toženka za revizijo nima pravnega interesa, saj je posest avtomobila (in z njo zastavno pravico) izgubila med pravdo, ko je na podlagi regulacijske začasne odredbe, zoper katero se ni pritožila, avtomobil vrnila tožnici, zato ga ne more več zahtevati nazaj. Ugoditev reviziji (zavrnitev tožničinega zahtevka za vrnitev avtomobila) tako ne bi mogla ničesar spremeniti. Sicer pa revizija tudi ni utemeljena. Podlage za toženkino zastavno pravico ni bilo, kar je tožnica pojasnila v pritožbi, pravnomočne odločitve v tem delu pa glede na prenizko vrednost spornega predmeta ni mogla izpodbijati z revizijo oziroma s predlogom za njeno dopustitev. Toženka se je z izdajo prvega računa sprijaznila z zaključkom popravila, zato si pozneje ni mogla premisliti in izdati dodatnega nezakonitega računa. Tožnica je samovoljno spremenila dogovor med strankama. Zmotno so bila uporabljena določila o pogoju (78. in 80. člen OZ) in potrošniška zakonodaja. Gre za ročno zastavo, glede katere pravna teorija in sodna praksa zastavnemu upniku priznavata le posesorno varstvo, ne pa tudi petitornega. Tudi če bi toženka lahko od tožnice zahtevala vrnitev avtomobila, tega ni storila, zato se je retencijski pravici odrekla. Z izgubo posesti na podlagi začasne odredbe, zoper katero se ni pritožila, je njena zastavna pravica prenehala (členi 261-264 in 647 OZ). Določbe SPZ in sodne odločbe, ki jih navaja revidentka, za konkretni primer niso uporabljive.

6Revizija je utemeljena.

7Revidentka utemeljeno opozarja, da sklepanje pritožbenega sodišča o prenehanju njene zakonite zastavne pravice nima pravne podlage. Obstoj zastavne pravice ni pogojen z vložitvijo zastavne tožbe. Odločitev o uveljavitvi zastave (s prodajo zastavljene stvari) je v sferi zastavnega upnika, ta njegova pravica pa od dospelosti terjatve obstaja poleg pravice do plačila, katere učinkovitost varuje.(3) Namen zastavne pravice se izčrpa šele s plačilom zavarovane terjatve (kar se v konkretnem primeru ni zgodilo), in ne morda že z vložitvijo tožbe ali z obsodbo na njeno izpolnitev. Pri tem ni zanemarljiva možnost konkurence več (zastavnih) upnikov. Vrstni red njihovega poplačila se namreč določa po trenutku nastanka zastavne pravice (6. in 136. člen SPZ ter 12. in 98. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

8Zastavna pravica (kot akcesorna pravica) načeloma preneha, če preneha zavarovana terjatev ali predmet zastave (137. člen SPZ). Nastanek in obstanek zakonske zastavne pravice podjemnika na (popravljenih) naročnikovih stvareh je odvisen tudi od dejanske oblasti zastavnega upnika nad predmetom zastave.(4) Če podjemnik prostovoljno opusti posest nad naročnikovimi stvarmi, izgubi tudi zastavno pravico na njih (647. člen OZ).

9Zmotno je tožničino stališče, da je toženka z izročitvijo zastavljene stvari na podlagi (regulacijske) začasne odredbe, ki je ni izpodbijala, izgubila svojo zastavno pravico. Omenjena začasna odredba temelji le na verjetnosti (270. člen ZIZ), da toženkina posest oziroma zastavna pravica ni utemeljena (in da zato verjetno obstaja terjatev tožnice za vrnitev stvari). Njen bistveni temelj je tudi težko nadomestljiva škoda, ki bi tožnici nastala, če avtomobila ne bi mogla uporabljati.(5) Na tovrstnih okoliščinah temelječa ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank je poleg tega lahko le začasna (267. in 277. člen ZIZ) in ne zmore nadomestiti dokončne odločitve o tožbenem zahtevku (z enako vsebino), ki temelji na z gotovostjo ugotovljenih dejstvih. Časovna veljavnost začasne odredbe je bila v konkretnem primeru omejena do pravnomočne odločitve o (identičnem) tožbenem zahtevku, ki mu je toženka ves čas nasprotovala. O njeni prostovoljni in dokončni prepustitvi posesti stvari, ki bi povzročila prenehanje zastavne pravice na njej (647. člen OZ), tako ni mogoče govoriti.

10Tožničino stališče, da je ročna zastava varovana le posesorno, je očitno napačno, njeno sklicevanje na pravno teorijo in sodno prakso (ki je ne citira) pa nekorektno in zavajajoče. Ker zastavna pravica ni prenehala, ima toženka še vedno vsa iz nje izhajajoča upravičenja, predvsem vrnitveni zahtevek (vindicatio pignoris; 164. člen SPZ), ki ga lahko uveljavi tudi zoper lastnika.(6) Tožnica je posest svojega avtomobila pridobila na podlagi začasne odredbe, ki ne velja več, njen vsebinsko enak tožbeni zahtevek pa ni utemeljen. Tožnica neuspešno nasprotuje obstoju toženkine zavarovane terjatve, ki ji je pravnomočno naložena v plačilo. Njeni očitki, ki jih izraža v odgovoru na revizijo, so pavšalni in temeljijo na drugačnem dejanskem stanju od ugotovljenega (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo tako, da je pritožbo zavrnilo tudi v preostalem delu (zoper prvostopenjsko odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in pravdnih stroških), sodbo sodišča prve stopnje pa v istem obsegu potrdilo. Ob upoštevanju neizpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča je torej tožničina pritožba v celoti neutemeljena, zato je revizijsko sodišče izrek sodbe pritožbenega sodišča strnilo v jasnejšo obliko, kot izhaja iz I. točke izreka (zavrnitev pritožbe in v njej vsebovane stroškovne zahteve ter potrditev prvostopenjske sodbe v celoti).

12Ker je toženka v sporu uspela, ji mora tožnica povrniti tudi zahtevane in potrebne stroške postopka s pravnimi sredstvi (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Ker je bila tožba v konkretnem primeru vložena pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), je treba stroške teh odvetniških storitev določiti po doslej veljavni Odvetniški tarifi (41. člen ZOdvT in 179. člen ZPP). Toženka stroškov s pritožbenim postopkom ni priglasila, njeni revizijski stroški pa v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo znašajo 337,09 EUR (600 točk za sestavo revizije, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV). Tožnica je od stroškov zahtevala še zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

---.---

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 16/2011 z dne 20. 10. 2011.

Op. št. (2): A. Berden v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 729.

Op. št. (3): Gavella, Založno pravo, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1992, str. 180.

Op. št. (4): Gavella, Založno pravo, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1992, str. 123 in 221.

Op. št. (5): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.

Op. št. (6): Glej Berden v Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 726. Primerjaj tudi Gavella, Založno pravo, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1992, str. 173 in 177.