78. člen OZ

Toženca sta se zahtevku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine upirala z ugovorom neizpolnitve (ugovorom sočasne izpolnitve) - tožniku nista dolžna izročiti zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Gre za materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravna posledica ugovora je upravičenost stranke, ki ugovarja, da zadrži svojo izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni oziroma ni pripravljena izpolniti tudi nasprotna stranka. Ugovor neizpolnjene pogodbe se lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Sodišče v takšnem primeru ugodi zahtevku ter ob tem določi pogoj, pod katerim je toženec dolžan izpolniti obveznost.

Prokurist je izgubil upravičenje za zastopanje že z izjavo zakonitega zastopnika o preklicu, v razmerju do dobrovernih tretjih pa je preklic začel učinkovati z vpisom tega pravnega dejstva v sodni register (prvi odstavek 78. člena OZ v zvezi s 36. členom ZGD-1), ne glede na to, kdaj je bil in ali je bil preklic prokure prokuristu vročen. Pogoj za veljavnost preklica prokure ni vročitev preklica prokuristu, kot to trdi pritožnik. Prokurist upravičenje za zastopanje družbe črpa iz podelitve prokure kot posebne oblike pooblastila, poslovno voljo pravne osebe pa oblikuje poslovodja kot zakoniti zastopnik dolžnika, in ne prokurist. Zato je v primeru, kadar si procesna dejanja prokurista in zakonitega zastopnika nasprotujejo, potrebno upoštevati procesna dejanja zakonitega zastopnika.

S kanonskim pravom določene omejitve zastopnika so bistvene za presojo obstoja pravnega razmerja med tožnico in tožencem, saj pomenijo temelj veljavnega zastopanja in so za zastopnika tožnice zavezujoče. Veljavnost pogodbe se zato presoja po določbah OZ, kanonsko pravo pa je treba upoštevati v okviru presoje upravičenja za zastopanje, ki pomeni nujno predpostavko za to, da bi izjave volje, ki jih v imenu zastopanega daje oziroma sprejema zastopnik, neposredno učinkovale za zastopanega. Ravnanje, s katerim tožnica zahteva plačilo obveznosti na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v bistveno enakih okoliščinah kot cesijska pogodba, ki ji je v škodo, zato njene veljavnosti ne priznava, pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ter zlorabo pravic, ki je prepovedana (7. člen OZ).

A. A. je pri tožeči stranki pogosto naročal blago za toženo stranko, tožena stranka pa je na podlagi njegovih naročil prejeto blago tožeči stranki redno plačevala. S takšnim postopanjem je tožena stranka jasno pokazala, da je A. A. bil pooblaščen za oddajo naročil tožeči stranki v imenu in za račun tožene stranke (sicer teh računov logično ne bi plačala). Z vpogledom v sodni register bi tožeča stranka izvedela le, da A. A. v spornem obdobju ni bil zakoniti zastopnik ali prokurist tožene stranke, kar pa (zlasti ob zgoraj pojasnjeni dolgoletni praksi) še ne negira dejstva, da slednji ni bil upravičen oddati naročila v imenu in za račun tožene stranke. Če bi tožena stranka tožečo stranko obvestila, da A. A. ni več pooblaščen naročati blaga za toženo stranko, pa se tožeča stranka na nevedenost ne bi mogla sklicevati.

Odvetnik mora pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih Odvetniške poklicne etike. Ta mu nalaga, da stranko o svojem delu in postopanju redno obvešča, ji omogoči vpogled v stanje zadeve, jo pouči o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter ji sporoči potrebne podatke iz sodnih spisov. Samostojno mora oceniti ter po najboljši vesti odločiti, kako naj ravna v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč vse konkretne okoliščine posameznega primera. Zavarovanka tožene stranka bi morala v ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera kljub preklicu pooblastila poskrbeti za interese tožnice in vročeno sodbo (vsaj) vrniti sodišču z obvestilom o preklicanem pooblastilu. Ker zavarovanka tožene stranka ni ravnala tako, je s sprejemom tožbe za tožnico, ki je zaradi preklica pooblastila v postopku ni več zastopala, zanjo dejansko opravila posel, za katerega ni bila več upravičena oziroma pooblaščena. S tem je kršila svojo obveznost zastopanja tožnice samo v mejah upravičenj za zastopanje, ki jih je imela na podlagi notranjega razmerja s tožnico.

Dolg, ki naj bi ga prvo toženka zoper tožnika neuspešno vtoževala v pravdnem postopku, kot tudi v njem v njeno korist izdana začasna odredba na prepoved odsvojitve in obremenitve (vpisana v zemljiško knjigo), sta okoliščini, ki izvirata iz obdobja pred podelitvijo pooblastila dne 15. 5. 2013. Zato toženčeva seznanjenost z omenjenimi okoliščinami, ki so obstajale še pred nastankom (kot ugotavlja sodišče prve stopnje veljavnega) pooblastila, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo moč od njega upravičeno zahtevati (pričakovati), da preverja, ali je bilo pooblastilo (kasneje) preklicano (zoženo). Okoliščine, zaradi katerih bi moral drugo toženec v konkretnem primeru vedeti, da naj bi tožnik prvo toženki pred sklenitvijo sporne pogodbe (in dodatka) pooblastilo preklical, niso podane.

Tudi v primeru prodajne pogodbe (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) je treba kupcu priznati pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam.

Če se tožeča stranka trditvi o obstoju pooblastila za izdajo dovoljenja ne upre z navajanjem konkretnih okoliščin, ki omogočajo uporabo 72., 73. in 78. člena OZ, je treba ugotoviti, da dejanje pooblaščenca zavezuje pooblastitelja v razmerju do tretjih. Obstoj dovoljenja tožeče stranke za poseg v njeno lastninsko pravico izključuje protipravnost takšnega ravnanja tožene stranke.

Ker tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da je o morebitnih omejitvah pooblastila Š. S. za izvedbo naročila, obvestila toženo stranko, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Naročilo po zastopnici je bilo dano tožeči stranki pravno veljavno, tožeča stranka pa je naročeno storitev tudi opravila, zato je njen zahtevek na plačilo, utemeljen.

Tožeča stranka ne vtožuje vrnitve denarnih sredstev (s katerimi je tožena stranka kot pooblaščenka zapustnika nesporno razpolagala) v zapuščinsko maso, temveč vtožuje terjatev za škodo, ki naj bi pokojnemu nastala zaradi nepooblaščenega razpolaganja s sredstvi oziroma zaradi prekoračitve njegovega pooblastila s strani tožene stranke. Za naveden tožbeni zahtevek je tožeča stranka kot edina oporočna dedinja po zapustniku tudi aktivno legitimirana.

V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja