647. člen OZ

Zastavni upnik ima sicer v skladu skladu s 164. členom SPZ v času trajanja zastavne pravice enako pravno varstvo kot lastnik in lahko pod istimi pogoji zahteva vrnitev zastavljene stvari (vindicatio pignoris), prenehanje vznemirjanja in posestno varstvo, tudi od njenega lastnika, vendar pa bi moral dolžnik za uveljavljanje zastavne pravice, s tem pa tudi vrnitve, upnika natančno seznaniti s terjatvijo (po temelju in višini) zoper njega, saj upnik v nasprotnem primeru niti ne more v celoti in pravilno izpolniti njegove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem svoje terjatve do upnika, dolžnik ni uspel izpodbiti upnikove terjatve na vrnitev premičnine.

V skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij lahko podjemno pogodbo sklene vsakdo in ne le lastnik stvari. Indične okoliščine, predvsem toženčeva aktivna vloga pri odobritvi in zavrnitvi posameznih popravil, z zadostno mero zanesljivosti kažejo na to, da je bil naročnik popravila toženec. Toženčev samovoljni odvzem vozila iz posesti podjemnika je v kontekstu jamčevanja za napake mogoče razlagati na dva načina: bodisi, da je toženec s tem opravljeno delo prevzel brez kakršnegakoli grajanja napak, bodisi, da je s svojim ravnanjem brez utemeljenega razloga zavrnil pregled in prevzem izvršenega dela.

Toženka je smela vozilo uporabljati kot prokuristka tožeče stranke, kar seveda pomeni tudi do takrat, ko je bila prokuristka tožeče stranke, torej do 30. 3. 2015. Stališče sodišča prve stopnje, da se od dne, ko je bil objavljen vpis podatka v sodni register, ne more nihče sklicevati na to, da, ga ni poznal, je pravilno. Razmerja med pravdnima strankama (po prenehanju prokure) sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredelilo kot podjemne pogodbe. Ker je tako, podlage za zastavno pravico (v smislu 647. člena Obligacijskega zakonika) toženka ni izkazala.

Prometno dovoljenje ni stvar, ki bi bila predmet podjemnikove zastavne pravice. Predmet podjemnikove zastavne pravice so lahko zgolj stvari, ki jih je slednji izdelal ali popravil, oziroma druge stvari, ki mu jih je naročnik izročil v zvezi s poslom, ki je predmet podjema (npr. neporabljeni del materiala, ki ga je naročnik podjemniku izročil za izdelavo stvari, ali delovna orodja, ki jih je zagotovil naročnik). Ker gre („le“) za uradni dokument, prometno dovoljenje (že pojmovno) v ta okvir ne sodi. Stranka ima sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, a mora stroške prihoda odvetnika, ki prihaja iz drugega kraja na sedež sodišča, nositi sama in jih ni mogoče naložiti nasprotni stranki. Gre za stroške, ki jih ni moč šteti za potrebne.

Pristop k napolnjevanju vsebine standarda „sorazmernosti med prevzetimi obveznostmi in lastnim premoženjskim položajem“ terja pravo mero, saj bi v nasprotnem izničili institut odpusta obveznosti. Njegov namen je predvsem zaščititi upnike, ki so bile žrtve dolžnikovega lahkomiselnega, špekulativnega ali neodgovornega ravnanja, ne pa preprečiti dolžniku vsakršnega prevzemanja obveznosti. Pri ugovornem razlogu „da bi dolžnik glede na premoženjski položaj lahko v celoti izpolnil svoje obveznosti“ ni mogoče pričakovati, da bo dolžnik svoje obveznosti servisiral iz dohodkov od nezakonitih dejavnosti oziroma dejavnosti, ki jo opravlja na črno. Načelo uspeha (154. člen ZPP) pri odločanju o stroških ugovornega postopka zoper odpust obveznosti ni smiselno uporabljivo in tudi ne primerno. Takšna razlaga, po kateri so upniki v primeru neuspeha z ugovorom dolžni povrniti dolžniku stroške, svoje pa v primeru uspeha nosijo sami, pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Zakon (354. in 355. člen ZFPPIPP) določa, da stroški stečajnega dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti bremenijo stečajno maso.

Institut neupravičene pridobitve je namenjen saniranju nepravičnosti, ki nastane v primeru neutemeljenega prehoda premoženja. V primeru, ko se imetnik oziroma lastnik stvari sam odloči, da stvari ne bo uporabljal, nepravičnosti ni. Enaka je situacija v primeru, ko sam zakrivi, da premičnine ne more uporabljati. Do uporabnine, ki se po analogiji lahko uporabi tudi v konkretnem primeru, v teh primerih ni upravičen, saj bi nasprotno stališče nasprotovalo temeljnim obligacijskim načelom: načelu vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic. Za izkaz obogatitve namreč ni treba dokazati dejanske koristi, pač pa zadostuje, da ima okoriščeni možnost, da stvar izkoristi.

Zmotno je tožničino stališče, da je toženka z izročitvijo zastavljene stvari na podlagi (regulacijske) začasne odredbe, ki je ni izpodbijala, izgubila svojo zastavno pravico. Omenjena začasna odredba temelji le na verjetnosti (270. člen ZIZ), da toženkina posest oziroma zastavna pravica ni utemeljena (in da zato verjetno obstaja terjatev tožnice za vrnitev stvari). Na tovrstnih okoliščinah temelječa ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank je poleg tega lahko le začasna (267. in 277. člen ZIZ) in ne zmore nadomestiti dokončne odločitve o tožbenem zahtevku. Časovna veljavnost začasne odredbe je bila v konkretnem primeru omejena do pravnomočne odločitve o (identičnem) tožbenem zahtevku, ki mu je toženka ves čas nasprotovala. O njeni prostovoljni in dokončni prepustitvi posesti stvari, ki bi povzročila prenehanje zastavne pravice na njej (647. člen OZ), tako ni mogoče govoriti.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, v katerih primerih preneha podjemnikova zastavna pravica na naročnikovih stvareh.

Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. V konkretnem primeru je tožeča stranka uveljavljala denarno odškodnino za protipravno odtujen stroj, utemeljila pa je tudi okoliščine, ki vrnitve stanja ne opravičujejo.

Ker je tožeča stranka v postopku uveljavljala samo en tožbeni predlog, na podlagi enega historičnega dogodka, spreminjala pa je le pravno kvalifikacijo postavljenega zahtevka, oziroma nanizala več pravnih konstrukcij, na podlagi katerih je uveljavljala isto dolgovano terjatev, do zatrjevane spremembe identitete tožbenega zahtevka ni prišlo.