12. člen ZIZ

Neutemeljene so dolžničine pritožbene navedbe o nedopustnosti sodnih penalov zaradi narave nedenarne dolžničine obveznosti (dolžnica navaja, da je ta obveznost nadomestna in ne nadomestna). Sodne penale po 269. členu OZ je namreč mogoče določiti v primeru nadomestnih in nenadomestnih nedenarnih obveznosti. Zato dolžnica nima prav, da bi upnica lahko, ker je dolžničina obveznost nadomestna, vložila le predlog za izvršbo. Dolžnica je bila glede na 212. člen ZIZ upravičena, da se lahko odloči, ali bo predlagala naložitev sodnih penalov ali pa bo vložila predlog za izvršbo za izpolnitev nedenarne obveznosti.

Pravica do taksnih ugodnosti izhaja iz Zakona o sodnih taksah in sodišče ni dolžno opozarjati stranke na pravice materialnega prava.

Določba 12. člena ZIZ o vrstnem redu poplačila več upnikov zavezuje sodišče v primeru prodaje nepremičnine v sodnem izvršilnem postopku. V konkretnem primeru pa je šlo za pravno poslovno razpolaganje z nepremičnino in je notarka lahko oziroma celo morala ravnati skladno z naročilom, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi.

Napako, do katere je prišlo, bi bilo potrebno odpraviti v zemljiškoknjižnem postopku, z zakonom dopuščenimi pravnimi sredstvi. V izvršilnem postopku, v katerem je izvršilno sodišče glede na prirejeno razmerje izvršilnega in zemljiškoknjižnega postopka vezano na stanje v zemljiški knjigi, omenjene napake ni mogoče sanirati.

Zmotno je tožničino stališče, da je toženka z izročitvijo zastavljene stvari na podlagi (regulacijske) začasne odredbe, ki je ni izpodbijala, izgubila svojo zastavno pravico. Omenjena začasna odredba temelji le na verjetnosti (270. člen ZIZ), da toženkina posest oziroma zastavna pravica ni utemeljena (in da zato verjetno obstaja terjatev tožnice za vrnitev stvari). Na tovrstnih okoliščinah temelječa ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank je poleg tega lahko le začasna (267. in 277. člen ZIZ) in ne zmore nadomestiti dokončne odločitve o tožbenem zahtevku. Časovna veljavnost začasne odredbe je bila v konkretnem primeru omejena do pravnomočne odločitve o (identičnem) tožbenem zahtevku, ki mu je toženka ves čas nasprotovala. O njeni prostovoljni in dokončni prepustitvi posesti stvari, ki bi povzročila prenehanje zastavne pravice na njej (647. člen OZ), tako ni mogoče govoriti.

Ker ZIZ v poglavju o predhodnih odredbah izrecno ne ureja načina pridobitve predznambe zastavne pravice na nevpisani nepremičnini, je torej v konkretnem primeru utemeljena smiselna uporaba določb ZIZ o izvršbi za izterjavo denarne terjatve na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo (211. člen v zvezi z 239. členom ZIZ). Smiselna uporaba citirane določbe predvsem pomeni, da ima zapisnik o rubežu nevpisane nepremičnine, ki se opravi na podlagi predhodne odredbe, zgolj pomen pogojne zastavne pravice oziroma predznambe zastavne pravice (ne pa tudi zaznambe izvršbe, ki jo upnik lahko doseže šele v postopku izvršbe). Smiselno so uporabljivi tudi ostali deli določbe 211. člena ZIZ (vsebina predloga, oprava rubeža, objava in razglasitev zapisnika).

Upravna izplačilna prepoved nastane z dolžnikovo prostovoljno odobritvijo, zaradi česar pravna narava terjatve, ki se poplačuje z izvrševanjem upravne izplačilne prepovedi, ni pravno pomembna. Dolžnikov delodajalec je prišel v zavezo za izvrševanje upravne izplačilne prepovedi šele tedaj, ko je prejel v realizacijo obrazec „odstopna izjava in upravno-izplačilna prepoved“, ki je bil popolnoma izpolnjen.

Za preživninske terjatve velja predpisan vrstni red kot za druge terjatve. Preživninska terjatev ima prednost le pred terjatvijo iz upravne izplačilne prepovedi. Pri nepremičninski izvršbi je preživninska terjatev na tretjem mestu izplačila.

Preživninska terjatev je privilegirana samo v primeru izvršbe na podlagi izplačilne prepovedi, v ostalih primerih pa velja vrstni red pridobitve pravice do poplačila.

Vpis obligacijske pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ni predviden. Dogovor o prepovedi odsvojitve in obremenitve tudi ni del postopka za zavarovanje z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank.