136. člen SPZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne. Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti

(Neposestna) zastavna pravica na premičnini ne predstavlja pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in to ne glede na čas nastanka te pravice. Obstoj neposestne zastavne pravice na premičnini že po sami naravi stvari ne more biti odvisen od lokacije, na kateri se premičnina nahaja. Ali je bila zarubljena premičnina, na kateri ima zastavni upnik prednostno poplačilno pravico, in kje se v tem postopku zarubljena premičnina sedaj dejansko nahaja, bo postalo pravno pomembno šele v primeru dejanske prodaje zarubljene premičnine oziroma ob razdelitvi kupnine od prodane premičnine.

Sklenitev dolgoročnega posojila in njegovo zavarovanje sta dva različna pravna posla. Zmotno pa je razlogovanje, da gre za pravna posla, ki sta neodvisna drug od drugega. Namen zastavne pravice je v zavarovanju terjatve. Iz tega izhaja, da ni samostojna, temveč stranska (akcesorna) pravica, ki je v svojem obstoju vezana na obstoj zavarovane terjatve. Družba ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz citirane pogodbe o dolgoročnem posojilu. Zato je pravilna presoja prvega sodišča, da zavarovanje z nepremičninami v k. o. X predstavlja dodatno zavarovanje in ne zamenjavo, kar je bil prvotni dogovor.

Dopustna je ustanovitev dveh ali več maksimalnih hipotek na istih nepremičninah v korist istemu zastavnemu upniku. Maksimalna hipoteka je pač takšna hipoteka, s katero so zavarovane terjatve določene vrste. Ker pa ni nujno, da je že ob ustanovitvi hipoteke določeno, katera konkretna terjatev je zavarovana s hipoteko , mora to biti določeno vsaj v zahtevi, s katero hipotekarni upnik uveljavlja svojo pravico. Ker je tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico, to je maksimalno hipoteko, bi morala določno opredeliti terjatve, ki se naj bi poplačale iz zastavljenih nepremičnin.

Namen zastavne pravice je zavarovanje upnikove terjatve za primer, da ta ob zapadlosti ne bo plačana, ker pa je šlo za večkratno zastavo denarnih sredstev na varčevalni knjižici tožene stranke, je imela tožeča stranka na podlagi 136. člena SPZ pravico, da se poplača z denarnimi sredstvi na varčevalni knjižici tožene stranke najprej iz naslova neplačanega kredita D. B. s.p., šele nato po iz naslova neplačanega kredita tožene stranke.

Zmotno je tožničino stališče, da je toženka z izročitvijo zastavljene stvari na podlagi (regulacijske) začasne odredbe, ki je ni izpodbijala, izgubila svojo zastavno pravico. Omenjena začasna odredba temelji le na verjetnosti (270. člen ZIZ), da toženkina posest oziroma zastavna pravica ni utemeljena (in da zato verjetno obstaja terjatev tožnice za vrnitev stvari). Na tovrstnih okoliščinah temelječa ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank je poleg tega lahko le začasna (267. in 277. člen ZIZ) in ne zmore nadomestiti dokončne odločitve o tožbenem zahtevku. Časovna veljavnost začasne odredbe je bila v konkretnem primeru omejena do pravnomočne odločitve o (identičnem) tožbenem zahtevku, ki mu je toženka ves čas nasprotovala. O njeni prostovoljni in dokončni prepustitvi posesti stvari, ki bi povzročila prenehanje zastavne pravice na njej (647. člen OZ), tako ni mogoče govoriti.

Sodišče prve stopnje mora pri razdelitvi kupnine upoštevati vrstni red terjatev, kot izhaja iz zemljiške knjige in iz spisov (tretji odstavek 207. člena ZIZ). Na razdelitvenem naroku lahko upniki takemu vrstnemu redu terjatev ugovarjajo oziroma ga izpodbijajo (navajajo in dokazujejo lahko, da imajo sami prednost pri poplačilu, čeprav iz zemljiške knjige in iz spisov izhaja drugače). Sodišče prve stopnje ne sme samo določiti drugačnega vrstnega reda poplačila terjatev, kot izhaja iz zemljiške knjige in iz spisov. Če sodišče prve stopnje ne spoštuje vrstnega reda, ki izhaja iz zemljiške knjige in iz spisov, lahko upnik, ki je zaradi tega v slabšem položaju, tak vrstni red izpodbija ne glede na to, ali se je razdelitvenega naroka udeležil ali ne. Prednost pri poplačilu terjatve ima tisti zastavni upnik, katerega zastavna pravica je bila pridobljena prej (136. člen SPZ). Pri tem ni pomembno, ali je bila njegova zastavna pravica pridobljena s pogodbo ali pa gre za zastavno pravico, pridobljeno v izvršilnem postopku. Relevanten je le trenutek (in ne način) pridobitve.