80. člen OZ

Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila najemna pogodba sklenjena, to dejstvo pa med postopkom ni bilo sporno. Šele v pritožbi toženka zatrjuje, da soglasja volj ni bilo oziroma, da je bil podpis dosežen, ne da bi pogodbo kdo prebral, kar predstavlja nova dejstva. V skladu s 337. členom ZPP novih dejstev in dokazov v pritožbi ni dovoljeno navajati, razen če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, česar pa pritožnica ni zatrjevala. Zato gre za pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Poleg tega pa v teoriji in sodni praksi velja, da je ugotavljanje volje pogodbenikov dejansko vprašanje, pravna presoja pa je, ali je sodišče to voljo pravilno upoštevalo. To pomeni, da pritožnica v resnici graja ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (443. člen ZPP).

Pritožničina navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti vse predlagane dokaze, ne utemeljuje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica, ki zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze, bi morala konkretno navesti, katerih predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo in zakaj meni, da bi bila izvedba teh dokazov potrebna. Kadar sodišče prve stopnje navede vsebinske razloge, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, lahko to odločitev pritožba uspešno izpodbije le z vsebinsko kritiko tozadevnih razlogov izpodbijane prvostopenjske odločitve. Obravnavana pritožba tem kriterijem ne zadosti, saj le posplošeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti vse predlagane dokaze.

Namen instituta pooblaščenca po zaposlitvi je v varstvu pravic tretjih, zato bo omejitev pooblastila do tretje osebe veljavna le, če jo je pooblastitelj o tem posebej obvestil ali če je to navzven razvidno v njegovih poslovnih prostorih. Sicer je omejitev interne narave in se s sklicevanjem nanjo delodajalec odgovornosti za ravnanja svojih zaposlenih ne more razbremeniti. Zgolj dejstvo, da je prodajalec pri posameznih dokumentih potreboval podpis zakonitega zastopnika in tega tudi pridobil, ne pomeni, da je bila stranka seznanjena z neobstojem pooblastila za sprejem izpolnitve.

Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja zahtevo po evidentiranju delovnega časa oziroma v tem okviru prihoda na delo in odhoda z dela ter izrabe odmora med delom in se sklicuje na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), saj, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, prvi očitek ni v tem, da tožnik 4. 10. 2023 ne bi evidentiral prihoda na delo ali odhoda z delo. Toženka sama je že v odpovedi in nato pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožnik evidentiral prihod na delo ob 8.04 uri in odhod z dela ob 15.56 uri. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve, da zanj na delovnem mestu voznik poslovodstva pravilo, da je treba evidentirati izhode med delovnim časom, glede na naravo dela ni veljalo, ugotavljalo, ali to drži. Utemeljeno je verjelo skladnim izpovedim tožnika in prič E. E., A. A., F. F. ter G. G., potrjenim z dejstvom, ki ga je ugotovilo iz predložene listine (izpis iz evidence delovnega časa), da odmori (izhodi) med delovnim časom nikoli niso bili evidentirani, ne pa drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke, ki je ostala osamljena; priča B. B. je le na splošno izpovedal o evidentiranju delovnega časa. Priča E. E. j

Trditvena podlaga tožeče stranke glede opravljenih del in njihovih cen, podana v njenih vlogah in dodatno substancirana s predloženimi listinami, je bila dovolj konkretizirana, da je omogočala toženi stranki, da nanjo konkretizirano odgovori. Obstoj in obseg pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi sta odvisna od tega, kakšno delo je opravljal za toženo stranko oziroma katero delovno mesto je zasedal. Ker so navedena dejstva v zaznavnem območju tožene stranke, spadajo tudi v njeno trditveno breme, ki pa mu tožena stranka s svojim pavšalnim ugovorom ni zadostila.

V skladu z 80. členom Obligacijskega zakonika (OZ) osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zavezano sklepanje in izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Podlaga za podpis kreditnih pogodb s strani uslužbencev banke, ki so bili za to s strani banke posebej pooblaščeni, je tako 80. člen OZ in so torej lahko veljavno zavezali banko kot dajalca kredita nasproti kreditojemalcu.

Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke dalo priložnost, da ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke ni izkoristil. Zato pritožbena trditev, da je sodišče kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ne vzdrži pritožbene presoje. Tožnik je svoje obveznosti po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v celoti izpolnil, zato je svojo obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in tožniku plačati kupnino v višini, ki sledi iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ZVPot ni sprejemljivo razlagati tako, da zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13, in da morebitna višja raven varstva, zagotovljena s tem zakonom, ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU. Prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/138 tako ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, po kateri je pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, nepošten, ne da bi bilo treba preveriti dobro vero ponudnika storitve. Alternativno našteti pogoji v prvem odstavku 24. člena ZVPot in namen zakonodajalca, ki je bil v zagotovitvi čim bolj učinkovitega varstva potrošnikov, dajeta dovolj opore za sklepanje, da je bil obseg varstva v ZVPot širši kot po Direktivi 13/93. Banka je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic za tožnika. Ni odločilno, ali se jih je tudi dejansko zavedala in ali si jih je želela. <

Sodišče je toženko obvestilo, da naj sporoči naslov za vabljenje priče v 8 dneh, sicer dokaza ne bo izvedlo. Ker toženka podatkov in naslova priče ni sporočila, sodišče ni bilo dolžno izvesti takšnega dokaza. Prošnja za preložitev naroka, poslana dva dni pred narokom, čeprav je pooblaščenec za razloge vedel že dva meseca pred tem, predstavlja ravnanje v nasprotju z načeli ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe pravic, zato sodišče naroka ni bilo dolžno preložiti.

Zdravnica in zdravstveni tehnik nista pooblaščenca po zaposlitvi in brez posebnega pooblastila ne moreta veljavno zavezati zavoda, v katerem sta zaposlena. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala le na pogodbenem temelju, za katerega pa je sodišče ugotovilo, da ne obstaja. Če je zahtevek presojalo še po temelju neupravičene pridobitve, pri čemer pa se nobena stranka na to podlago ni sklicevala, bi moralo stranki v skladu z materialnim procesnim vodstvom pozvati na to, da dopolnita navedbe v tej smeri, če je štelo, da so sicer podane trditve nezadostne za presojo zahtevka po višini.

Po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži logične presoje stališče tožene stranke, da ni bila naročnica spornih del, upoštevajoč naslednja dejstva: - da je tožeča stranka na pobudo komercialista tožene stranke na toženko naslovila ponudbo, potem pa še delovne naloge in račune, - da je tožena stranka račune delno plačala, za preostanek pa vložila tožbo zoper investitorja, pri čemer je iz v spis predloženih listin razvidno, da v sporu z investitorjem tožena stranka sama navaja, da je ona tista, ki je dela opravila, - da v spis ni vložila pogodbe z investitorjem, s katero bi enostavno lahko dokazala, da je upravičena račune izstavljati tudi v imenu družbe S. Ni običajno, da bi gospodarski subjekt v okviru opravljanja svoje dejavnosti, katere poglavitni cilj je pridobivanje dobička, (delno) plačal račune zaradi ohranitve dobrih poslovnih odnosov s poslovnim partnerjem oziroma zaradi (nekonkretiziranega) varstva poslovnih odnosov z investitorjem, kot zatrjuje tožena stranka.

Ker sta oba upnika zahtevala en znesek, ki jima je bil tudi prisojen, pomeni, da je bila vsakemu od njiju prisojena polovica zneska in ne vsakemu od njiju celoten znesek. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno prisoditi celoten znesek, do katerega bi bila upnika upravičena solidarno le, če bi dokazala, da je bila solidarnost med njima dogovorjena ali določena z zakonom. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kako se je prva tožnica pravdala v upravnem postopku oziroma kako bi se tam pravdala tožena stranka; v konkretnem primeru so pomembne le trditve in dokazi, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma predložili v tem sporu. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, saj se je tam presojalo (upravno) razmerje med Agencijo in prvo tožnico, v tem sporu pa je relevantno (pogodbeno) razmerje med prvo tožnico in končnim upravičencem. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sta dokončanje projekta potrdila prva in druga tožnica, saj sta slednji preverjali le skladnost projekta s pisno dokumentacijo (predloženimi računi in drugimi dokazili).

Gospodarska družba nima opravilne sposobnosti. Zato sama, kot taka ne more ničesar opraviti niti izraziti nobene volje. To lahko zanjo storijo le fizične osebe. Prav iz tega razloga je v 80. členu OZ določeno, da imajo osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo opravljajo delo tako, da je z njo zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kamor spadajo tudi osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Pogodba o sodelovanju, ki sta jo sklenila tožnica in Č. B. pa v ničemer ne odstopa od vsebine 80. člena OZ. Iz tega sledi, da je presoja sodišča prve stopnje, da ravnanja Č. B. ni mogoče šteti za ravnanja tožnice (ki je gospodarska družba), materialno pravno zgrešena.

Pogodba je sklenjena, ko je med strankama doseženo soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ). Pri tem za nastanek pogodbenega razmerja ne zadošča intimna volja, ampak morata pogodbeni stranki voljo izraziti navzven. Delavke, s katerimi je tožnik sodeloval, niso bile t. i. pooblaščenke po zaposlitvi (80. člen OZ), saj niso opravljale takega dela, da bi bilo v zvezi z njim običajno oziroma pričakovano, da imajo pri izvrševanju svojega dela tudi upravičenje za sklepanje pogodb o delu oziroma avtorskih pogodb.

Zakon za sklenitev konkretne pogodbe (o priznanju dolga in povrnitvi izplačanega zneska) posebne oblike ne zahteva, zato bi za odstop od pogodbe zadoščala tudi ustna izjava, pisno elektronsko sporočilo, s katerim je bila nasprotna pogodbena stranka seznanjena, pa po oblikovni plati ustreza še toliko bolj.

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz podatkov AJPES-a izhaja, da v oktobru 2015, ko naj bi prišlo do sklenitve spornega ustnega dogovora, J. H. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, in njegov zaključek, da je bil slednji pooblaščen za sklepanje poslov, se medsebojno ne izključujeta. Navedena oseba bi namreč pooblastilo za sklepanje tovrstnih poslov lahko imela npr. tudi po zaposlitvi. Če je zakonita zastopnica tožene stranke B. J. dopuščala, da se je ustni dogovor izvajal, je posel, za katerega se je dogovoril J. H., vsaj odobrila. Četudi H. ni imel upravičenosti za zastopanje tožene stranke, je sporna pogodba toženo stranko zavezovala zaradi odobritve. Tožena stranka pod pretvezo protispisnosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje se ni dolžno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo, pač pa je pravilno navedlo razloge le o tistih dokazih, na katere je oprlo svojo sodbo. Navedeno ne pomeni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva. S temi očitki tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti. Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa (napačen prepis oziroma povzemanje), pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje, pač pa trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s temi dokazi, kar je rezultat sodnikovega sklepanja. To pa ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč nasprotovanje oceni dokazov oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je, v sporu majhne vrednosti nedopusten

Dokazno pobudo je tožeča stranka podala v odzivu na izvedensko mnenje izvedenca grafološke stroke, ki je opozoril, da bi lahko bil podpis na sporni pogodbi od omenjene osebe, kar bi terjalo dopolnitev mnenja. V konkretnem primeru je tako šlo za situacijo, ko se v dokaznem postopku odkrijejo določene okoliščine, ki jih je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja razjasniti. Zato je izpolnjen pogoj nekrivde iz četrtega v zvezi s petim odstavkom 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi kasneje navajajo dejstva in predlagajo dokaze, če tega brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Določilo 80. člena OZ v primerjavi s prvim odstavkom 32. člena ZGD-1 razširja krog oseb, ki lahko veljavno izjavljajo voljo v imenu gospodarske družbe ali samostojnega podjetnika posameznika. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da sta bila P. S. in A. P. zaposlena pri toženi stranki in da je bilo naročanje blaga za obravnavana gostinska lokala povezano z njunim delom, pravilno štelo, da sta za toženo stranko pravno veljavno naročala blago. Za uporabo 80. člena OZ ni pomembno, ali je zaposlitev formalna ali neformalna ("na napotnico"), temveč okoliščina, da za pravno osebo ali samostojnega podjetnika posameznika nekdo opravlja tako delo, kot ga predvideva 80. člen OZ. Pravdni stranki sta poslovali tudi tako, da dobavnic nista podpisovali in/ali žigosali. To pa, ob upoštevanju 12. člena OZ, po katerem se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upošteva tudi praksa, vzpostavljena med strankama, in okoliščine, da je bilo blago dejansko dobavljeno, na presojo utemeljenosti zahtevka ne more vplivati.

Dejanje iz četrte alineje tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 stori podjetje, ki poseže v pogodbeno razmerje, v katerem je samo udeleženo. Vendar pa tako dejanje samo po sebi še ni nelojalno. Potreben je dodatni element, in sicer namen skleniti enako ali podobno pogodbo z drugim podjetjem. Do takih situacij v gospodarskem življenju pogosto prihaja. Kadar gre za kršitev načela pacta sunt servanda, pravo nudi pošteni stranki številne institute za varstvo njenih pravic. Zato je uvrstitev tega dejanja med dejanja nelojalne konkurence nekoliko sporna. Glede na navedeno mora biti pri teh kršitvah sodišče posebej pozorno na to, ali gre za kršitev dobrih poslovnih običajev.