VSL sodba PRp 287/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 285,00 EUR (dvesto petinosemdeset eurov).

1Okrajno sodišče v Brežicah je z v uvodoma navedeno sodbo obdolženko spoznalo za odgovorno, da je storila prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar ji je izreklo globo 1.400,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter ji je naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka.

2Proti sodbi se pritožuje obdolženka, ki uveljavlja, da je sodba oprta na dokaz, na katerega so po Zakonu o prekrških (ZP-1) in Zakona o meroslovju (ZMer-1) ter predpisih evropske standardizacije ne more opirati in tako sodba ne vzdrži pravne presoje. Meni, da sodba izkazuje, da sodnik ne razume bistva ustavne zahteve po dolžnem pravnem postopanju ali pa ga ženejo vzgibi zunaj prava in je nad zakonitostjo postopka prevladala želja dokazati, da si samovoljni sodnik posameznik upa obsoditi pritožnika, pri katerem je bil ugotovljen le sum verjetnosti (indična vrednost) o zauživanju alkohola in to brez zakonitega dokaza o opravljeni meritvi vsebnosti alkohola ter je tako popolnoma odpovedalo pravo. Predlaga spremembo sodbe in ustavitev postopka o prekršku, ker sodbi manjka dokaz, da je bila izmerjena vsebnost miligrama alkohola v izdihanem zraku z uporabo ustreznega tehničnega sredstva in naprave in dokaz, da je povzročila nevarnost za nastanek hude posledice ter ključni dokaz, da priloženi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti izpolnjuje pouk o uradni pravici posameznice v skladu s pogoji iz 55. člena ZP-1. V zvezi z navedenim opozarja še na vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ter na četrti odstavek 4. člena ZP-1 ter prvi odstavek 22. člena istega zakona v zvezi z izrekom kazenskih točk ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008, da se kazenske točke obdolžencu ne izrečejo, ker voznik s svojim dejanjem ni povzročil nevarnosti za nastanek hude posledice. Tudi vloženi obdolžilni predlog ne izpolnjuje pogoja za redni sodni postopek in bi moral prekrškovni organ izreči polovično globo brez stranske sankcije kazenskih točk. Pripominja, da ustavni predpis 22. člena Ustave RS ne dopušča samovolje sodnika in senatu višjih sodnikov predlaga, da po uradni dolžnosti odloča o utemeljenosti vložene pritožbe zoper sodbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče na podlagi določbe 159. člena ZP-1 pregleda zadevo po uradni dolžnosti v smeri taksativno naštetih bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava in v smeri pritožbenih navedb, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, kaj naj sodišče preizkusi po uradni dolžnosti. Ob navedenem preizkusu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolženki ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava (tako določb ZP-1 kot tudi določb ZPrCP kot materialnega predpisa, ki določa prekršek), pa tudi pritožba obdolženke ni utemeljena. V pretežni meri gre za posplošene pritožbene navedbe z vedno isto vsebino (in poslane v enakih kuvertah z iste pošte), v katerih se kritizira delo sodnikov in v katerih pritožniki le poizkušajo ovreči vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza.

5Pri svojem odločanju pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na navedbe zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, glede na to, da je obdolženka navedeni zapisnik podpisala, s čimer je potrdila strinjanje z zapisanim in torej tudi s tem, da je bila preizkušena z elektronskim alkotestom kot indikatorjem in s pokazanim rezultatom 0,75 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Tako tudi ni dvoma, da je zapisnik sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter gre torej za dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, ki dokazuje, da se je obdolženka strinjala s potekom preizkusa in s pokazanim rezultatom. Tudi Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah (med drugim Up 621/03 in pred tem Up 33/01) presojalo pomen zapisnika kot dokaza, pa ni nikoli izrazilo pomislekov, da bi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti morda predstavljal nezakonit dokaz zgolj zaradi dejstva, da preizkušanec pred opravo preizkusa alkoholiziranosti ni bil opozorjen na svoje pravice („Miranda“). Sicer pa je bila obdolženka ob prejemu obdolžilnega predloga (kjer je bil kot priloga naveden zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti št. ..., katerega je po končanem preizkusu alkoholiziranosti tudi prejela iz rok policistov) seznanjena, da se ji dejanje dokazuje z navedenim zapisnikom, vendar se kljub pravilnemu vabljenju ni zglasila na narok in ni podala zagovora niti ni svojega izostanka opravičila ter je glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 tako prekludirana pri uveljavljanju novih dejstev in dokazov v pritožbi. V vabilu na narok je bila obdolženka namreč opozorjena, da mora na podlagi določbe 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati, pri čemer je postopek končan pri sodišču prve stopnje z izdajo sodbe. Sicer pa je imela obdolženka možnost, da ob preizkusu z indikatorjem alkohola rezultatu preizkusa oporeka in bi ji ob upoštevanju določil 107. člena ZPrCP policisti odredili preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Ker obdolženka rezultatu ni oporekala in se je tudi strinjala s pokazanim rezultatom, kar je izrazila s svojim podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, pa policisti niso imeli pravne podlage za izvedbo nadaljnjega postopka ne glede na to, da bi bili s tem obdolženki povzročeni nepotrebni stroški. Tako niti z izvedbo postopka niti s sodbo sodišče ni prekršilo obdolženkine pravice do poštenega sojenja in so ob možnosti zagovora, ki jo je ignorirala in njenem podpisu zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti neutemeljene pritožbene navedbe o „strahu pred krivico“, ki se pojavlja kot pavšalna navedba v večih tipiziranih pritožbah. Glede na to, da materialni predpis (ZPrCP) določa, da se psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa ugotavlja z ustreznimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom, pri čemer točka 10 prvega odstavka 3. člena ZPrCP navaja, da je „indikator alkohola“ sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku, višje sodišče ugotavlja, da zaradi dejstva, da je bil pri obdolženki opravljen preizkus z indikatorjem alkohola, ni prišlo do kršitve materialnih določb ZPrCP. Tudi tretji odstavek 104. člena ZPrCP določa, da je količina alkohola v organizmu določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku. Ker je bila pri obdolženki koncentracija alkohola v izdihanem zraku (ob upoštevanju tolerance proizvajalca alkotesta) še 0,70 mg/l, pri čemer kot voznica začetnica (njena EMŠO številka izkazuje, da v času storitve prekrška še ni dopolnila 21 let) glede na prvi odstavek 105. člena ZPrCP sploh ne bi smela imeti prisotnosti alkohola v organizmu, je tako sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo pravilno materialnopravno določbo, ko je obdolženko spoznalo za odgovorno, da je storila prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

6Ob preizkusu obdolženki izrečenih sankcij višje sodišče ugotavlja, da ji je bila globa izrečena v predpisanem razponu (1.200,00 do 5.000,00 EUR) in torej malo nad spodnjo predpisano mejo, vendar po pravilnem upoštevanju vseh za odmero pomembnih okoliščin, ki jih navajajo že razlogi sodbe (točka 7 obrazložitve).

7Pravilno je bila obdolženki izrečena poleg globe še stranska sankcija 18 kazenskih točk, saj je ta obvezno predpisana v določilih 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, zaradi česar tudi ni (bilo) potrebno, da predlagatelj obrazloži predlog za izrek stranske sankcije. Neutemeljene so še pritožbene navedbe glede določil 4. člena ZP-1, kajti četrti odstavek 4. člena ZP-1 določa, da lahko sodišče v postopku o prekršku izreče sankcije le, če so z zakonom za posamezni prekršek predpisane, kar pomeni, da morajo biti predpisane v materialnem zakonu. Ker materialni zakon predstavlja ZPrCP, ki predpisuje poleg globe še obvezno stransko sankcijo, je torej sodišče določila ZP-1 pravilno uporabilo in je neutemeljen očitek o samovolji sodnika. Prav tako se določila prvega odstavka 22. člena ZP-1 nanašajo le na omejitev, ki je dana zakonodajalcu, ki za posamezne prekrške predpisuje kazenske točke; nobenega dvoma pa ni, da je vožnja pod vplivom alkohola (in to še voznika začetnika!) tako nevaren prekršek (abstraktno in konkretno nevaren), da so ob globi utemeljeno predpisane tudi kazenske točke. Gre torej za pravilno postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z izrekom stranske sankcije. Na tak zaključek ne more vplivati dejstvo, da je v zadevi PRp 2142/2008 Višje sodišče v Ljubljani odločilo drugače, kajti odločitev v eni zadevi še ne pomeni ustaljene sodne prakse. V drugih zadevah je namreč Višje sodišče v Ljubljani odločilo, da se voznikom izrečejo poleg glavne sankcije tudi kazenske točke, če so le-te predpisane v materialnem zakonu, torej zakonu, ki določa neko dejanje kot prekršek. Sicer pa se je materialnopravni zakon po letu 2008 spremenil, saj se je namesto prejšnjega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) začel 1. 7. 2011 uporabljati Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP).

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Na podlagi določil 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolženki naložilo še plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je sodno takso za sodbo določilo na podlagi tar. št. 8132 ter tar. št. 8111 in 8114. Sodno takso 285,00 EUR mora obdolženka plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe ter poziva (položnice), sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.