104. člen ZPrCP

Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali. Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.

Pri oprostilnih razlogih gre za izjeme, zato se nepričakovanost tožnikovega dejanja presoja po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti, to je, ali je bilo tožnikovo ravnanje nepričakovano za posebej skrbnega voznika. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ali celo nerazumna ravnanja oškodovancev. Zavarovanec je kršil ZprCP že s tem, ko je upravljal motorno vozilo pod vplivom alkohola. Splošno znano je, da voznikova alkoholiziranost negativno vpliva na njegove zaznavne, spoznavne in reakcijske sposobnosti (podaljšuje reakcijski čas) v prometu, ter na zmožnost predvidevanja poteka dogodkov in ocenjevanje tveganja oziroma zmanjšuje sposobnost voznikove presoje nastale nevarne situacije in hitre reakcije. Zavarovanec ni vozil s prilagojeno hitrostjo in na dano prometno situacijo ni bil pozoren. Takratne prometne okoliščine so od zavarovanca terjale, da bi moral voziti še posebej pozorno in previdno, ne pa zgolj v mejah dovoljene hitrosti.

Na osnovi izvedenkinega izvida je mogoče ugotoviti vzročno zvezo med tožnikovo alkoholiziranostjo in njegovo vožnjo, zaradi katere je prišlo do nesreče. Zadošča ugotovitev spremenjenih sposobnosti, načinov reagiranja, ki se pokažejo pri določeni stopnji alkoholiziranosti, v primerljivih primerih. Vožnja v alkoholiziranem stanju, kakršno je bilo pri tožniku ugotovljeno, znatno povečuje verjetnost nesreče, do kakršne je prišlo. Ugotovljeni vplivi na fizične in psihične sposobnosti voznika so pri ugotovljeni alkoholiziranosti tako intenzivni, da ni dvoma v pravilnost zaključka o vzročni zvezi med tožnikovo alkoholiziranostjo in nesrečo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so psihofizične sposobnosti odvisne od številnih okoliščin in da identičnih v času testiranja ni mogoče vzpostaviti. S primerljivim konzumiranjem alkohola in vožnjo po poligonu ne bi bilo mogoče vzpostaviti okoliščin, identičnih tistim, ki so obstajale v času prometne nesreče.

Dejstvo je, da je obtoženec vozil pod vplivom alkohola. aradi česar je bil manj pozoren na dogajanje pred seboj in je bil v svojih reakcijah tudi počasnejši. Preko desnega roba cestišča pa ni zapeljal zato, ker bi bil zaradi alkohola absolutno nesposoben za vožnjo, pač pa zaradi tega, ker si je, tudi zaradi zaužitega alkohola, dal opravka z mobitelom in je zato prepozno reagiral. Čeprav je takšno ravnanje povsem nesprejemljivo, pa njegova vožnja vendar ni bila brezobzirna zaradi česar tudi ni moč utemeljeno sklepati, da je obtoženec najmanj privolil v takšno prometno nesrečo, kot se je nato dejansko dogodila.

Sodišče prve stopnje ni moglo z zadostno stopnjo prepričanja ali verjetnosti na podlagi dokazov ugotoviti, da je bila zavarovanka tožeče stranke v trenutku prometne nesreče vinjena nad dovoljeno mejo. Vprašanje merilne negotovosti oziroma možnega odmika izmerjene vrednosti odprave, je vprašanje stroke in zato dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo na podlagi podanega izvedeniškega mnenja.

Iz obdolžilnega predloga jasno izhaja, da predlagatelj obdolžencu očita vožnjo v cestnem prometu; da je obdolženec vozil v cestnem prometu, pa se je nedvomno zavedal tudi sam, ko je obvestil policijo na interventno številko 113 in naznanil prometno nesrečo ter je želel prisotnost policistov na kraju prometne nesreče. Sodišče z izrekom sodbe (v katerem je navedlo, da je obdolženec vozil v cestnem prometu po parkirišču pri poslopju Občine ... pod vplivom alkohola z vrednostjo najmanj 0,98 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka; mg/l)) ni prekoračilo navedb obdolžilnega predloga ter je glede na podani opis v obdolžilnem predlogu in sodbi med njima podana objektivna in subjektivna identiteta. Sodišče ni seznanilo obdolženca oziroma njegovega zagovornika z opravljenimi poizvedbami pri Občini ..., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo za nepomembno poizvedbo glede na to, da iz opisa prometne nesreče v obdolžilnem predlogu izhaja, da se je nesreča pripetila, ko sta A. A. in B. B. vozila po parkirnem prostoru pri poslopju Občine ... ter je iz opisa tako nedvomno razvidno, da gre za vožnjo v cestnem prometu v smislu pomena izraza "cestni promet", kot je opredeljen v t

Neprištevnost in krivda. Pojasnilo je, da je uporabilo četrti odstavek 29. člena KZ-1, ker je šlo za dejanje, ki je svobodno v odločitvi, ne pa v izvršitvi, torej da je bil obdolženec v trenutku storitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z zaužitjem alkohola, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, pa je bila podana njegova malomarnost glede dejanja, ki ga je nato v neprištevnosti storil.

Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah presojalo pomen zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza in ni izrazilo pomislekov, da bi zapisnik morda predstavljal nezakonit dokaz zgolj zaradi dejstva, da preizkušanec pred opravo preizkusa alkoholiziranosti ni bil opozorjen na svoje pravice („Miranda“).

Preizkušanec lahko izrazi nestrinjanje z rezultatom elektronskega alkotesta z besedami ali tako, da odkloni podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Preizkušanec krije stroške strokovnega pregleda le, če ima v organizmu višjo vsebnost alkohola od dovoljene.