VSRS Sodba II Ips 268/2011

Revizija se zavrne.

Drugi tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, drugemu tožencu pa je dolžan v 15 dneh povrniti 295,40 EUR stroškov odgovora na revizijo.

1Upravna enota A. je zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka Občini A. kot denacionalizacijski zavezanki z začasno odredbo po 88. členu ZDen prepovedala odtujiti in obremeniti več parcel v k. o. ..., med njimi tudi parceli št. 871/2 in 872/2. Ne glede na prepoved iz začasne odredbe je Občina A. najprej naročila parcelacijo navedenih dveh parcel tako, da so iz njiju nastale parcele št. 872/7, 872/8, 872/10 in 872/11, nato pa je le-te s sodno poravnavo N 73/93, sklenjeno 18. 5. 2006 pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, odtujila tožencu B. B.

2Tožnika C. C. in D. D. sta dediča po denacionalizacijski upravičenki E. E. S tožbo sta zahtevala ugotovitev ničnosti sodne poravnave; trdita, da je nična zato, ker je bila sklenjena v nasprotju z začasno odredbo iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

3Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo. Ključni argument odločitev obeh nižjih sodišč je, da ugotovitev ničnosti sodne poravnave lahko uveljavlja le državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je na predlog tožnikov s sklepom II DoR 542/2010 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja pravilnosti stališča pravnomočne sodbe, da oseba, ki ni stranka sodne poravnave, ne more uveljavljati ugotovitve njene ničnosti s tožbo.

5Drugi tožnik v dopuščeni reviziji stališču sodišč prve in druge stopnje nasprotuje. Meni, da lahko ničnost sodne poravnave iz razlogov iz 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uveljavlja tudi tretji, ki ni bil njen sklenitelj, saj je mogoče ugotovitveno tožbo po 181. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložiti, če je za to podan pravni interes, v konkretnem primeru pa je njun interes nedvomno podan: je v zavarovanju njunih pravic iz denacionalizacijskega postopka – natančneje do vrnitve spornih nepremičnin v naravi. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (določb 86. člena OZ in 88. člena ZDen) in bistvene kršitve procesnih pravil (določb 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank, četrtega odstavka 306. člena ZPP, ker je dopustilo sklenitev sodne poravnave glede zahtevkov, s katerimi stranke ne smejo razpolagati in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo, ker sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so njeni razlogi nejasni, pomanjkljivi in si med seboj nasprotujejo). Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Drugi toženec je na revizijo odgovoril. Pritrjuje stališču izpodbijane sodbe glede spornega pravnega vprašanja, opozarja, da je revizijsko sodišče pri odločanju z njim omejeno in predlaga zavrnitev revizije.

7Revizija ni utemeljena.

8Teoretično je izpodbijanje sodne poravnave odvisno od njene pravne narave, ki je ZPP ne definira. Teorija uči, da je mešana materialnopravna in procesna pogodba.(1) Materialnopravna zato, ker z njo stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja, s katerimi smejo razpolagati, procesna pa zato, ker jo pisno sklenejo v postopku pred sodiščem, ker je kot pogodba materialnega prava hkrati procesno dejanje strank, s katerim se konča že začet ali prepreči bodoč sodni spor o njenem predmetu in ker ima (po večinskem stališču teorije in po stališču sodne prakse) kvalitete pravnomočne sodbe in (nesporno) učinke izvršilnega naslova.

9Od pravne narave sodne poravnave je odvisno vprašanje, ali ima učinke pravnomočne sodne odločbe ali ne (ali so pravne posledice pravnomočne sodbe in sodne poravnave izenačene): če ima učinke pravnomočne sodbe, jo je namreč mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi; če učinkov pravnomočnosti nima, lahko ugotovitev njene ničnosti zahteva vsakdo, ki ima za to pravni interes.

10To vprašanje, ki ga noben dosedanji ZPP, tudi sedaj veljaven ne, direktno ni rešil (pravnomočnosti v zvezi s sodno poravnavo ne omenjajo, o njej govorijo le v zvezi s sodbo), je v teoriji civilnega procesnega prava komajda še sporno. Izrazito je prevladalo stališče, da sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodbe.(2) Utemeljevano je s sklicevanjem na nekatere določbe procesnega zakona o sodni poravnavi, predvsem o tem, da se s poravnavo pravda konča, da je sodišče na to dolžno paziti po uradni dolžnosti in da nove pravde o isti stvari ne sme dovoliti.

11Praktičen pomen so imela ta teoretična izhodišča predvsem v času, ko izpodbijanje sodne poravnave ni bilo zakonsko urejeno. Sedaj veljaven procesni zakon pa take določbe ima: določa, da sodno poravnavo lahko izpodbijajo stranke z oblikovalno tožbo (z zahtevkom za razveljavitev) kot izrednim pravnim sredstvom zaradi napak volje, zaradi sodelovanja sodnika, ki je bil ali bi moral biti izločen ter zaradi kršitve pravil o pravdni spodobnosti in o zastopanju (392. člen ZPP), zaradi razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo pa državno tožilstvo lahko zoper njo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti (četrti odstavek 385. člena ZPP).

12Ker je sankcija za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo po materialnem pravu ničnost takega razpolaganja (prvi odstavek 86. člena OZ), po procesnih pravilih pa sodišče takega razpolaganja s sodno poravnavo ne sme dopustiti (tretji odstavek 3. člena ZPP), sodišče na podlagi utemeljene zahteve za varstvo zakonitosti po mnenju revizijskega sodišča sodno poravnavo z ugotovitveno sodbo izreče za nično(3) (ZPP o tem nima nobene določbe(4)).

13Zakonske določbe, da se s sodno poravnavo pravda konča, da sodišče na to ves čas pazi po uradni dolžnosti, da nova tožba o istem predmetu ni dopustna in jo sodišče zavrže (308. člen ZPP) in da je sodba o zahtevku, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava, obremenjena z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) skupaj z zgoraj povzetimi določbami o izpodbijanju sodne poravnave (samo) z izrednimi pravnimi sredstvi(5) kažejo na sistemsko rešitev, da ima sodna poravnava po veljavnem ZPP učinke (procesne posledice) pravnomočne sodbe.

14Revizijsko sodišče na dopuščeno pravno vprašanje odgovarja, da tretji ne more uveljavljati ničnosti sodne poravnave(6): sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodbe, zato so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva, procesno legitimacijo za izredna pravna sredstva pa imajo stranke – edina izjema je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vloži državni tožilec.

15Revizija po obrazloženem ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), ne da bi obravnavalo revizijske trditve, ki presegajo pravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

16Ker z revizijo ni uspel, mora drugi tožnik drugemu tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako Triva, S. in Dika, M., v Građansko parnično procesno pravo, VII. izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 570 in 573 (kar povzemata tudi Betetto, N. in Galič, A., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 30).

Op. št. (2): Triva, S. in Dika, M., navedeno delo, stran 570 in 574: »Če sodna poravnava ne bi imela značaja pravnomočne sodbe, bi bilo neutemeljeno strankam zanikati pravico zahtevati sodno varstvo o istem zahtevku po sklenitvi poravnave, saj njihova pravica do sodnega varstva s poravnavo, ki nima značaja sodne poravnave, ne bi bila uresničena. Osporavanje strankine pravice do sodnega varstva zaradi obstoja poravnave, ki nima lastnosti pravnomočnosti, bi pomenilo denegatio actionis – odklonitev pravnega varstva, čeprav ga stranka še ni dosegla. Le, če se sodni poravnavi prizna isti značaj kot pravnomočni sodbi, je podan opravičen razlog za zavrženje nove tožbe o isti stvari zaradi pomanjkanja pravnega interesa za sodbo.« Učinek pravnomočnosti poravnavi (brez utemeljitve, kot nedvomnega) pripisujeta tudi Betetto, N. in Galič, A., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 39. Nasprotno glede na tedaj veljaven ZPP, ki izpodbijanja sodne poravnave ni urejal, Zobec, J., O nekaterih vprašanjih sodne poravnave in njenem izpodbijanju, Pravnik 1982, stran 95 in Cigoj, S., Nadzorovanje ničnosti in sodna poravnava, Pravnik 1-2/1986, stran 25 do 30.

Op. št. (3): Ničen je torej materialnopravni del sodne poravnave. Ker pa je ta del s sklenitvijo sodne poravnave dobil obliko procesnega akta, ga je treba izpodbijati po procesnih pravilih, torej po določbi četrtega odstavka 385. člena ZPP in ne 1059. člena OZ, ki ureja razveljavitev poravnave kot pogodbe civilnega prava.

Op. št. (4): Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namenjeno prvenstveno izpodbijanju pravnomočnih sodnih odločb, ki jih ni mogoče izpodbijati z revizijo (prvi in drugi odstavek 385. člena ZPP) in sicer pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek istega člena), torej če gre za vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. V naslednjem (četrtem) odstavku 385. člena ZPP je določeno, da se ne glede na določbe prvih treh odstavkov istega člena zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper sodno poravnavo in sodbe na podlagi dispozitivnih razpolaganj strank tudi, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo. V primeru utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Vrhovno sodišče tako sodbo s sklepom razveljavi ali s sodbo spremeni, ker je tako določeno z zakonom (ker se skladno z drugim odstavkom 391. člena ZPP uporabljajo določbe 372. do 380. člena ZPP). Kako odločiti o utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, ni predpisano. Ker je zahteva lahko utemeljena samo zaradi obremenjenosti sodne poravnave z ničnostnim razlogom, se ponuja zaključek o odločitvi z ugotovitveno (ničnostno) sodbo.

Op. št. (5): Tožba stranke za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP in sledeči) je izredno pravno sredstvo; umeščena je v 26. poglavje ZPP, ki ureja izredna pravna sredstva.

Op. št. (6): Ničnosti sodne poravnave ne morejo uveljavljati niti stranke. O tem je bila sodna praksa poenotena z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 40/2010. V navedenem primeru je bilo pojasnjeno, da je sodišče, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi namreč, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako sodba II Ips 184/2012.