VSRS sodba in sklep II Ips 55/2014

Revizija zoper odločitev o denarnem zahtevku se zavrže.

Revizija zoper odločitev o nedenarnem zahtevku se zavrne.

Prva tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.820,24 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Tožnici sta po tožbenih trditvah solastnici (prva do 14/16 in druga do 2/16) parcele št. ... k. o. ..., na kateri stoji objekt z naslovom A. Nepremičnina leži ob umetnem akumulacijskem kanalu reke Save v Kranju, ki s svojim vodnim potencialom oskrbuje Hidrocentralo Sava; vodna infrastruktura je v lasti tožene stranke, ki je kot koncesionarka, ki ji je bila podeljena vodna pravica, dolžna poskrbeti za zavarovanje prebivalcev in njihovega premoženja pred škodljivimi posledicami delovanja hidroelektrarne. Tožena stranka naj bi to svojo obveznost do tožnic oziroma njunega premoženja opustila, saj naj bi neustrezno poskrbela za zavarovanje brežin, zato voda poplavlja objekte tožnic.

2Zoper toženo stranko sta tožnici uveljavljali dva zahtevka: (1) denarnega, da jima je dolžna plačati 58.003,76 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in (2) nedenarnega, da je dolžna v letu dni od izdaje prvostopenjske sodbe odpraviti škodno nevarnost z odstranitvijo vira nevarnosti tako, da zgradi ustrezen betonski podporni zid, ki bo preprečil poplavljanje objekta zaradi višinske razlike, nastale zaradi neustrezne vodne infrastrukture in povečane količine vode, ter sanirati kanal tako, da pod podpornim zidom voda ne bo mogla vplivati na dvig podtalnice - po potrebi strugo zabetonirati.

3Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

4Zoper sodbo pritožbenega sodišča je revizijo vložila prva tožnica. Izpodbija odločite o obeh zahtevkih.

5Revizija zoper odločitev o denarnem zahtevku ni dovoljena.

6V obravnavani pravdi sta dve tožnici zoper toženo stranko uveljavljali dva zahtevka; gre torej za primer subjektivne in objektivne kumulacije zahtevkov.

7Po določbi drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija). Sicer je po določbi naslednjega člena istega zakona dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija).

8Z denarnim zahtevkom, ki je bil z izpodbijano sodbo pravnomočno zavrnjen, sta tožnici zahtevali skupaj 58.003,76 EUR. Njuna terjatev ni bila uveljavljana kot solidarna. Skladno z določbo prvega odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je deljiva, saj z delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti. V tretjem odstavku istega člena OZ določa, da se, če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, terjatev deli med njimi na enake dele in mora vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Upoštevaje navedeni pravili terjatev nobene od tožnic ne presega revizijskega praga. Revizija prve tožnice zoper odločitev o denarnem zahtevku je zato nedovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

9Revizija zoper odločitev o nedenarnem zahtevku je dovoljena.

10Vrednosti nedenarnega premoženjskega zahtevka tožnici v tožbi nista navedli (drugi odstavek 180. člena ZPP), pa tudi sodišče ju k temu ni pozvalo (45. člen ZPP). Nenavedba vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe onemogoča preizkus vrednosti, ki odpade na revidentko, kar ima za posledico nedovoljenost revizije(1), če ta ni dovoljena po katerem od v nadaljevanju obravnavanih predpisov.

11Zaradi objektivne kumulacije zahtevkov bi bila revizija zoper odločitev o nedenarnem zahtevku dovoljena, če bi se denarni in nedenarni zahtevek opirala na isto dejansko in pravno podlago. Po določbi prvega odstavka 41. člena ZPP se namreč v primeru, če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Vrednosti spornega predmeta bi bilo treba po določbi prvega odstavka 41. člena ZPP sešteti, kar pomeni, da bi za vsak zahtevek znašala vsoto vrednosti vseh zahtevkov, torej bi za vsakega od obeh konkretnih zahtevkov znašala 58.003,75 EUR. A se dejanska in pravna podlaga zahtevkov razlikujeta. Denarni zahtevek sta tožnici utemeljevali s trditvami, da jima je na solastni nepremičnini nastala škoda, ker je tožena stranka z neustrezno ureditvijo vodne infrastrukture povzročila prelivanje vode iz umetnega kanala na njuno nepremičnino. V zvezi z nedenarnim zahtevkom sta tožnici trdili le, da mora tožena stranka z izgradnjo podpornega zidu in sanacijo kanala „odpraviti škodno nevarnost z odstranitvijo vira nevarnosti“(2) ter (v odgovor na ugovor zastaranja), da „škoda še vedno nastaja in tudi presega običajne mere - tiste okvire, kakršni niso običajni in ki jih mora posameznik sprejeti z življenjem v urbanem okolju“.(3) Izpodbijana sodba je pravno podlago denarnega zahtevka videla v določbi tretjega odstavka 133. člena OZ, pravno podlago nedenarnega zahtevka pa v določbi četrtega odstavka 133. člena OZ.

12Je pa revizija zoper odločitev o nedenarnem zahtevku dovoljena po petem odstavku 376. člena ZPP. Po navedeni določbi se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med sabo tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. V konkretnem primeru bi bilo treba v tej zadevi sešteti vrednost denarnega zahtevka in nedenarnega zahtevka; če bi vsota presegla 40.000,00 EUR, bi bila revizija dovoljena tudi zoper odločitev o nedenarnem zahtevku. Revizijo sicer vlaga le prva tožnica, pri čemer nanjo odpadli del denarnega zahtevka ne presega 40.000,00 EUR, vendar sta tožnici enotni sospornici, kar izključuje zahtevo po diferenciranju vrednosti spornega predmeta.(4) Ker je tako, je treba presoditi še, ali sta denarni in nedenarni zahtevek povezana v smislu določbe petega odstavka 367. člena ZPP. Ker je po presoji izpodbijane sodbe dejavnost tožene stranke, pri opravljanju katere je nastala škoda, splošno koristna (proizvodnja električne energije), je za odločitev o obeh zahtevkih pomembno (skupno) pravno vprašanje, ali je škoda presegla običajne meje (tretji odstavek 133. člena ZPP). Zahtevka sta torej povezana v smislu prej navedene zakonske določbe, zato je revizija zoper odločitev o nedenarnem zahtevku dovoljena.

13Revizija zoper odločitev o nedenarnem zahtevku ni utemeljena.

14Prva tožnica uveljavlja revizijske razloge relativne in absolutne bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje in ugoditev njenima zahtevkoma. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče ne bo obravnavalo tistih revizijskih trditev, ki so naperjene zoper sodbo sodišča druge stopnje. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne bo obravnavalo niti revizijskih trditev, s katerimi revidentka graja, neposredno ali skozi grajo dokazne ocene, dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ali opozarja na njihovo nepopolnost. Ostale revizijske navedbe bo, ker je revizija zoper odločitev o denarnem zahtevku nedovoljena, obravnavalo le v delu, ki se nanašajo na odločitev o nedenarnem zahtevku. Vrhovno sodišče na nobenega od revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke (prvi odstavek 371. člena ZPP), ki mora biti zato izrecna in obrazložena: vsebovati mora pojasnilo, zakaj naj bi bilo materialno pravo uporabljeno zmotno in s katerim ravnanjem ali odpustitvijo naj bi katero od nižjih sodišč kršilo procesne predpise. Revizijske navedbe, glede na navedene kriterije niso nedovoljene,(5) bo Vrhovno sodišče povzelo v naslednji točki obrazložitve ter bo nato v nadaljevanju nanje odgovorilo.

15Prva tožnica uveljavlja, da je sodba o zavrnitvi zahtevka za odstranitev škodne nevarnosti materialnopravno zmotna, ker ne drži, da škoda ne presega običajnih meja; težave se namreč ne pojavljajo le ob poplavah, ampak tudi ob visokem vodostaju vode v kanalu, pri čemer vodo vanj spušča tožena stranka. Vzrok škode torej niso meteorne vode, zato je zmotna presoja, da izgradnja vodotesnega zavarovanja brežine kanala ne bi preprečila dviga gladine vode na parceli tožnic. Ali to obsega zabetoniranje celotne struge, je strokovno vprašanje; izvedenec take rešitve ni predlagal, zato je nerazumljiv zaključek pritožbenega sodišča, da je tak ukrep že prima facie nesorazmeren z dobrino, katere varstvo se zahteva. Sodišče se ni opredelilo do rešitev tovrstnih primerov, ki jih je predstavil izvedenec, in sicer so običajne rešitve preselitev lastnikov in plačilo odškodnine ali izvedba zaves okrog njih. Tožena stranka je to storila le na nasprotni strani struge. Sodba ne vsebuje obrazložitve, zakaj naj bi bil zahtevani ukrep nesorazmeren, razloguje o njegovi družbeni (ne)opravičljivosti, kar je terminologija Zakona o obligacijskih razmerjih, medtem, ko OZ govori o upravičenih ukrepih, poleg tega ni jasno, kaj sodišče razume s „celotno strugo“. Tehtati bi moralo upravičenost ukrepov. Breg kanala ob hiši tožnic je zavarovan le proti rušenju in v nobenem primeru ne zadrži vode, kar izhaja tudi iz izpovedi izvedenca. Breg na nasprotni strani je tožena stranka uredila tako, da vode ne prepušča. Tam je nastajanje škode preprečila, ni pa tega storila na strani tožnic, ki jima zato nastaja znatna škoda. Drugostopenjsko sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da je izvedenec mnenje podal le na podlagi podatkov za leto 2009, čeprav je škoda nastajala že prej in tudi pozneje. Ugotovitev izvedenca, da znaša delež poplav iz kanala 25 do 30 % pa vendar ovira izključitev vzročne zveze (voda iz kanala torej vpliva na poplavljanje nepremičnine tožnic). Obrazložitev, da je poplavljanje kleti osnovnega objekta posledica prodiranja vode iz kanala skozi preboje, ki so bili napravljeni zaradi interesa tožnic (odvajanja odpadnih voda v kanal), je nesprejemljiva. Prebojev nista naredili tožnici in nista strokovnjakinji za gradnjo, zato odgovornosti ni dopustno prevaliti na njiju. Ne drži niti, da je tožba nesklepčna; če bi bila, je sodišče prve stopnje ne bi obravnavalo in izvedlo obširnega dokaznega postopka, tožnici pa bi moralo v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva (286. člen ZPP) pozvati k dopolnitvi. Izpodbijana sodba zato za revidentko predstavlja sodbo presenečenja ter ji je z njo odvzeta pravica do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva.

16Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je primarno predlagala, naj jo zavrže, podredno pa, da naj jo zavrne.

17Odločitev o (nedenarnem) zahtevku, da se odstrani škodna nevarnost, temelji na določbi četrtega odstavka 133. člena OZ, po kateri se lahko v primeru, ko nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje.

18Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov: (i) ker škoda ne presega običajne meje in (ii) ker zahtevani ukrepi niso upravičeni. Drugostopenjsko sodišče je v zvezi s prvim razlogom poudarilo, da škode, ki bi presegala običajno mero, tožnici nista niti zatrjevali in dokazovali, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njiju. V zvezi z drugim razlogom je opozorilo na nedoločenost in nedoločljivost ter na posledično neizvršljivost zahtevka, h katerega popravi bi moralo sodišče prve stopnje pozvati tožnici, sicer pa se je strinjalo s presojo o neupravičenosti (vrste) ukrepov (ki niso bili kvalitativno in kvantitativno opredeljeni), zahtevanih s tožbo in z argumenti sodišča prve stopnje zanjo.

19Revidentka nima prav, da „je pravni standard običajne škode tisto, kar bi moralo sodišče primarno ugotoviti, nato pa se opredeliti, ali je nastala škoda običajno mejo presegla“. Prav nima zato, ker je bilo trditveno in dokazno breme za dejstva, na podlagi katerih bi sodišče presodilo, kakšna škoda bi bila običajna in ali je bila ta meja v konkretnem primeru prekoračena, na tožnicah,(6) ki pa niti trditvenega bremena nista zmogli. Da ga nista zmogli, ker sta menili, da je na strani tožene stranke, pove tudi revizija sama.(7) In le, če bi ga zmogli (skladno z razpravnim načelom sodišče ne more ugotavljati dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali, čeprav sicer izhajajo iz izvedenih dokazov, ko zmotno meni revidentka, ko se sklicuje na primer na posamezne dele mnenja izvedenca), bi nastopila dolžnost sodišča presoditi, ali imisije presegajo običajno mejo.

20Revizijsko sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da imisije ne presegajo običajne meje na podlagi dejanske ugotovitve, da do izlivanja vode iz struge na nepremičnino tožnic prihaja le, ko so poplave (sicer pa se voda tam zaustavlja predvsem zaradi neurejenega odtekanja meteornih voda in zaradi prebitja sedanjega varovalnega zidu zaradi izpeljave odtoka iz hiše tožnic v strugo), drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo tožnic zoper dejansko ugotovitev o vzrokih za „zalivanje“ nepremičnine tožnic zavrnilo iz procesnega razloga (navedenega v prejšnji točki obrazložitve). Procesna odločitev ne more biti materialnopravno zmotna. Zato so nepomembne trditve, s katerimi revizija polemizira s pravilnostjo dejanskih in materialnopravnih pravnih argumentov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo pravni zaključek, da imisije ne presegajo običajne meje, očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih in da je zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pa je neutemeljen.

21Zahtevek po četrtem odstavku 133. člena OZ je utemeljen le, če se ugotovi preseganje običajnih meja imisij in če je preventivni ukrep, ki ga predlaga prizadeti tožnik, upravičen. Ker preseganje običajnih meja imisij v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, tožnica z revizijo ne more uspeti, pa čeprav bi bila revizija glede presoje o (ne)primernosti predlaganih ukrepov utemeljena.

22V dovoljenem delu je revizija neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

23Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP: prva tožnica je z revizijo propadla, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Predstavljajo jih stroški zastopanja, odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

---.---

Op. št. (1): V primeru subjektivne kumulacije bi morala biti vrednost nedenarnega zahtevka ne le navedena, pač pa tudi diferencirana. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP se, če imajo zahtevki različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V konkretnem primeru ta zahteva ne velja, ker sta tožnici glede nedenarnega zahtevka enotni sospornici - odločitev je lahko le za obe enaka.

Op. št. (2): VI. točka na 4. strani tožbe.

Op. št. (3): XIV. točka na 4. strani pripravljalne vloge z dne 17. 4. 2008 (l. št. 39 spisa).

Op. št. (4): Pri uporabi petega odstavka 367. člena ZPP je treba pri nedenarnih zahtevkih pri sosporništvu na aktivni strani vrednost spornega predmeta diferencirati, enotno sosporništvo pa je (enako kot solidarnost terjatve oziroma obveznosti) izjema od tega pravila. Glej Ovčak Kos, M. in Razdrih, Ž., Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spor, Odvetnik 71/poletje 2015, strani 17, 20 in 21.

Op. št. (5): Od drugega odstavka na 6. strani revizije dalje.

Op. št. (6): Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 26/211, II Ips 88/2011, II Ips 204/2012, II Ips 249/2013 in druge.

Op. št. (7): Glej drugi odstavek na 6. strani: „Niti ni tožena stranka navedla, kaj je normalna meja, niti ni sodišče niti z eno besedo pojasnilo, kaj normalna meja škode je in zakaj ni presežena.“.