376. člen ZPP

Sstranke lahko revizijo vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča, ne pa tudi zoper njegov pravnomočni sklep.

Zahtevek po četrtem odstavku 133. člena OZ je utemeljen le, če se ugotovi preseganje običajnih meja imisij in če je preventivni ukrep, ki ga predlaga prizadeti tožnik, upravičen. Ker preseganje običajnih meja imisij v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, tožnica z revizijo ne more uspeti, pa čeprav bi bila revizija glede presoje o (ne)primernosti predlaganih ukrepov utemeljena.

Pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sme opravljati stranka sama (oz. njen zakoniti zastopnik) samo v primeru, če ima opravljen pravniški državni izpit.

O reviziji revizijsko sodišče odloča brez obravnave (376. člen ZPP), gre za odločbo brez obravnavanja in mora zato stranka zahtevati povrnitev stroškov že v reviziji oziroma v odgovoru na revizijo. O revizijskih stroških lahko v primeru, ko se postopek konča pred Vrhovnim sodiščem, odloča le revizijsko sodišče in ne prvostopenjsko sodišče.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Uveljavljanje plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti predstavlja premoženjsko terjatev iz 1. točke 31. člena ZDSS-1. Glede na določbo prve točke 31. člena ZDSS-1 bi bila zato revizija dovoljena le, če bi bila ta dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek.

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se namreč odmerja glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje. Vprašanje odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je s tem povezano tudi s časom čakanja na njeno odmero, vendar pa bi morala imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali celo v zlorabi procesnih pravic.

Tožnici sta formalni sospornici, ki sta v tožbi navedli skupno oceno vrednosti spora (dveh nedenarnih tožbenih zahtevkov). Taka skupna opredelitev pomeni nediferencirano vrednost, ker ni določena za vsak posamezen in samostojen tožbeni zahtevek. Ustaljeno stališče sodne prakse tega sodišča je, da ima navedba take nediferencirane vrednosti spornega predmeta enako posledico kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, torej nedovoljenost revizije.

Po drugem odstavku 376. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, kot jo določa 39. člen ZPP, ne presega 1.000.000,00 SIT. Ker v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta ne presega v zakonu določenega zneska, ni izpolnjen zahtevan pogoj glede dovoljenosti oziroma za vsebinsko obravnavo revizije in je sodišče zato revizijo moralo zavreči.

Postopka za prenehanje delovnega razmerja tožniku, ker ni izpolnjeval pogojev po določbah zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92 in nadalj.), tožena stranka ni pričela do 3.7.2003, zato ga po ZZT ni mogla več voditi, ker je ta zakon z uveljavitvijo zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT - Uradni list RS, št. 66/2003), ki je pričel veljati 10.8.2000, prenehal veljati (določba 51. člena ZZDT). Seveda pa v letu 2003 tožena stranka tudi ni več mogla sprejeti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ampak bi, če bi za to obstojali razlogi, lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar je seveda nekaj drugega. Zato je revizijsko sodišče ugotovilo, da je ta dela sklepa tožene stranke z dne 3.7.2003 nezakonit.

Za presojo dovoljenosti revizije v tej zadevi je odločilno, da odškodninska terjatev obeh tožnic za plačilo 1.200.000 SIT za njuno nepremoženjsko škodo ni solidarna, ampak deljiva. Ker ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njiju na dva enaka dela po 600.000 SIT. Tudi vrednost spornega predmeta se določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zato revizija ni dovoljena.

Revizija ni dovoljena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

Določba tretjega odstavka 12. člena ZPP (1977) ne izključuje vselej, da ne bi moglo pravdno sodišče samo ugotavljati, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren. Gre za primere, ko je taka ugotovitev nujna za pravilno uporabo materialnega prava v civilno pravnem razmerju. Med take izjeme sodi tudi primer, ko je bil kazenski postopek ustavljen zaradi smrti obdolženca. V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na temelj zahtevka, torej tudi ne ugovora zastaranja. Odškodninski zahtevki vsakega od tožnikov za nepremoženjsko škodo imajo različno dejansko podlago. Dejanska in pravna podlaga nepremoženjske škode prvih dveh tožnikov in njune premoženjske škode pa se tudi razlikujeta (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker izpodbijane prisoje tretji tožnici prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter prvemu tožniku in drugi tožnici prisojene odškodnine za premoženjsko škodo ne presegajo mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 398. člena ZPP je revizijsko sodišče sklep poslalo sodišču druge stopnje, ki bi moralo opraviti vročitev. Da je potrebno tudi odločbo revizijskega sodišča vročiti strankam, izhaja iz 337. člena ZPP, zlasti pa že navedene določbo 398. člena ZPP in določbe 376. člena ZPP, ki se tudi v revizijskem postopku smiselno uporablja (399. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je sklep revizijskega sodišča strankam vročilo, vendar pa ne takoj po prejemu sklepa, ampak šele potem, ko je že izdalo novo pravnomočno sodbo. Po mnenju revizijskega sodišča je s tem sicer ravnalo v nasprotju s citiranimi določili ZPP, vendar pa tako ravnanje pritožbenega sodišča ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 7. točke 2. odstavka 354. člena, kot smiselno v reviziji zatrjuje tožena stranka, ampak gre le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ki pa v obravnavanem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.