45. člen ZPP

V primeru navedbe vrednosti spornega predmeta je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih. Če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko; tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari. Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.

V kolikor tožeča stranka v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih neto zneskov. Če pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Sodna taksa za pravno sredstvo je odvisna od vrednosti tistega dela odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija (peti odstavek 18. člena ZST-1). Sodne takse se plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena ZST-1), za njeno ugotavljanje pa se, če ni v tem zakonu določeno drugače, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (drugi odstavek 19. člena ZST-1). ZST-1 za v tožbi postavljene zahtevke, z izjemo zahtevka za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ne vsebuje specialnih določb. V konkretnem primeru se zato pri denarnem zahtevku kot vrednost spornega predmeta upošteva vrednost glavnega denarnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena in 45. člena ZPP), torej zneska 26.255,18 EUR in 8.523,29 EUR. Pri nedenarnih zahtevkih pa se za zahtevek za izpraznitev in izročitev upošteva vrednost enoletnega nadomestila (22. člen ZST-1), za ostale nedenarne zahtevke pa vrednost navedena v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Dejstvo, da so toženci navadni materialni sosporniki, ima vpliv na odmero in plačilo takse za (skupaj) vloženo pri

Iz dikcije četrtega odstavka 481. člena ZGD-1 izhaja, da imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo predkupno upravičenje samo v razmerju do drugih oseb, ki niso družbeniki, če z družbeno pogodbo ni drugače določeno. Da z Družbeno pogodbo, ki je del materialnega prava, ni drugače določeno, izhaja iz njenega 18. člena. Ker predkupna pravica pri prenosih znotraj družbe ne velja, preostali družbeniki (med njimi tudi upnica) ne morejo uveljavljati predkupnega upravičenja, če eden od družbenikov proda delež drugemu družbeniku v družbi. To pa pomeni, da upnica v obravnavani zadevi (ko je šlo za prenose med družbeniki) ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev njene predkupne pravice iz 481. člena ZGD-1 (po četrtem odstavku citiranega člena imajo družbeniki prednost le pri prodaji drugim osebam) in 18. člena Družbene pogodbe. Da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek citiranega člena, pa izhaja tako iz stališč sodne prakse (odločbi VSL I Cpg 385/2001 z dne 28. 3. 2001 in VSK 124/2000 z dne 28. 9. 2000), kot tudi stališč pravnih teoretikov (B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 105). Niso pa družbeniki

Ker sta toženi stranki v konkretnem primeru „zgolj“ solidarni zavezanki (solidarna sospornika) in se zahtevka zoper njiju lahko obravnavata ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020, ki jasno predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenijo (drugo toženo stranko), ne predstavlja razloga za prekinitev postopka tudi zoper prvo toženo stranko.

Upoštevaje preteklo delo in pomoč toženca pokojnemu očetu ter vsebino pogodbenih obveznosti glede nadaljnje oskrbe preužitkarja, pri konkretni pogodbi o preužitku ne gre za navidezno pogodbo, ki prikriva darilno pogodbo. Sicer pa bi bilo treba tožbeni zahtevek v zvezi s prikrajšanjem nujnega dednega deleža zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti tožbe. Tožnica bi morala glede na svoje trditve poleg ugotovitve, da je pogodba o preužitku dejansko darilna pogodba, postaviti tudi zahtevek, da darilna pogodba nima pravnega učinka proti njej do 1/x določenega premoženja, ter zahtevek, da se 1/x določenega premoženja vrne v zapuščino (ker zapuščinski postopek po pokojnem še ni zaključen). Da bi bila njena tožba sklepčna, bi tožnica morala v njej tudi navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti, vrednost darila in vrednost razpoložljivega dela zapuščine, saj bi bilo šele potem mogoče presojati, ali je bil njen nujni delež res prikrajšan in za koliko.

Tožnik v postavljenem roku nepopolne in nerazumljive tožbe ni dopolnil z zahtevanimi podatki, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.

Vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih ni mogoče razbrati iz tožbenega zahtevka, zato jo je treba določiti. Iz predloga in priloženih sodb sodišča druge in prve stopnje ni razvidno, da bi tožeča stranka že sama v tožbi navedla vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka za sodni izstop iz družbe ali da bi to storila na poziv sodišča ali tožene stranke. Ker torej vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka ni bila označena, si pravdni stranki v zvezi z zahtevkom za sodni izstop iz družbe nista zagotovili revizije in je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.

Po določbi 36. člena ZDSS-1 mora sodišče delavca, ki nima pooblaščenca, v primeru naložene poprave ali dopolnitve poučiti o pravici, pogojih in postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik je tožbo vložil sam, brez pooblaščenca, zato bi ga sodišče prve stopnje ob naloženi popravi oziroma dopolnitvi tožbe moralo poučiti o možnosti brezplačne pravne pomoči. Ker tega ni storilo, je posledično tožbo zaradi nezadostne poprave s strani tožnika napačno zavrglo.

Sodišče mora vloge strank presojati po vsebini in ne naslovu. Dolžnika sta v vlogi z dne 16. 6. 2017 opisala potek predmetnega postopka in opravljena izvršilna dejanja ter predlagala, da se odpravi nezakonito početje tako, da se izda ugotovitvene sklepe. Pri vlogi z dne 15. 5. 2017 v zvezi z njeno dopolnitvijo z dne 16. 6. 2017 tako ni šlo za pritožbo proti sklepu z dne 22. 10. 2015, ampak za zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe. Glede na to, da pri navedbi spornega predmeta v omenjenih sklepih ni prišlo do napake, pisne pomote ali neskladnosti prepisa sklepa z izvirnikom, ampak gre zgolj za zapis vrednosti spornega predmeta kot ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo, niso podani pogoji za izdajo popravnega sklepa. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je vrednost spornega predmeta pomembna samo zaradi ugotovitve stvarne pristojnosti in pravice do revizije (primerjaj 39. in 45. člen ZPP) ter v drugih primerih, ki so določeni z ZPP.

ZNP posebnih določil glede določitve vrednosti spornega predmeta ne vsebuje. Zato se ta ugotavlja ob smiselni uporabi drugega odstavka 44. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki kot kriterij določa vrednost spornega predmeta, kot jo je tožeča stranka oz. predlagatelj navedel v tožbi oz. predlogu. V obravnavanem primeru predlagatelji vrednosti spornega predmeta v predlogu niso označili. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na predlog zahteval, da o tem skladno s 45. členom ZPP odloči sodišče in upošteva, da se s predlogom zahteva prenos hipotek (drugi odstavek 110. člena SPZ) v vrednosti 92.965,38 EUR. Ker predlagatelji niso ugovarjali tako opredeljeni vrednosti (to prvič izpostavljajo v pritožbi), je sodišče prve stopnje navedeno vrednost vzelo za osnovo za obračun stroškov.

Ker v skladu z določbo drugega odstavka 384. člena ZPP revizije zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek končan, ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo, revizija v konkretnem primeru ni dovoljena.

Dogovorjeni honorar je, kot že ime pove, tolikšen, kot ga dogovorita pogodbeni stranki. Običajni honorar pa je tisti honorar, ki bi bil običajen na trgu. Za presojo običajnega honorarja zato ne morejo biti merilo želje ene ali druge stranke, pač objektivno vprašanje, za kolikšen denar bi bil v danih razmerah zainteresirani kupec pripravljen kupiti kršeči primer. Nemška literatura zagovarja stališče, da ni pomembno, ali bi imetnik kršene pravice ali kršitelj bila pripravljena skleniti licenčno pogodbo, ali bi bil imetnik pravice sposoben, pridobiti primerno licenčnino. Kot primerna velja licenčnina, ki bi jo razumna pogodbena stranka razumno dogovorila Izhodišče za izračun višine podatkovne baze z vidika ponudnika baze prodajalca je sicer lahko višina stroškov, vloženih v izdelavo baze. Vendar pa tista metoda za izračun odškodnine, ki povsem ignorira honorar, ki bi bil na trgu običajen, oziroma pričakovan ali vsaj sprejemljiv za obe pogodbeni stranki, ni skladna z zakonom. Sočasno ponujanje istih produktov (ponudnikov) na internetnih straneh dveh ponudnikov je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumen razlog za 50% nižje nadomestilo od tistega, do katerega bi b

Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Le če bi tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), kar pomeni da se stranka zoper takšen procesni sklep lahko pritoži le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker ne gre za primere iz 39. člena ZPP, ko bi moralo sodišče določati vrednost spornega predmeta, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadeve v tem delu ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ZPP namreč ni podlage za izdajo posebnih sklepov o predlogih strank za določitev nižje ali višje vrednosti spora. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi opustitve vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu ni začel teči rok za ugovor. Ključno vprašan

Glede na to, da celotna ocenjena vrednost spora znaša 270.000,00 EUR in da nobena od strank ni vložila pritožbe zoper zavrnitev zahtevka za plačilo 260.000,00 EUR, je revizijsko sporna lahko le še odločitev sodišča o zavrnitvi nedenarnega zahtevka, katerega vrednost je ostala ocenjena na 10.000,00 EUR.

V tožbi je vrednost spornega predmeta treba navesti le v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od te vrednosti (45. člen ZPP). Ker gre v konkretni zadevi za spor zaradi motenja posesti, kjer revizije ni (428. člen ZPP), za sojenje pa je ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče (drugi odstavek 30. člena ZPP), podlage, da bi sodišče tožnico pozivalo na popravo, nato pa tožbo iz tega razloga zavrglo, ni.

Ker tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se ne nanašajo na denarni znesek in se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, tožena stranka pa kljub pozivu sodišča, naj navede vrednost spora za vsak posamezen zahtevek, tako ni postopala, saj ni navedla vrednosti spora v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa s 15. 4. 2003, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke v tem delu zavrglo.

Zahtevek po četrtem odstavku 133. člena OZ je utemeljen le, če se ugotovi preseganje običajnih meja imisij in če je preventivni ukrep, ki ga predlaga prizadeti tožnik, upravičen. Ker preseganje običajnih meja imisij v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, tožnica z revizijo ne more uspeti, pa čeprav bi bila revizija glede presoje o (ne)primernosti predlaganih ukrepov utemeljena.

Procesna posledica nenavedbe spornega predmeta je nedovoljenost revizije, saj ni izkazano, da je presežen revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Toženci te pomanjkljivosti niso mogli sanirati z navedbo v reviziji, da vrednost z revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša 262.500,00 EUR.

Po določbi 45. člena ZPP mora prvostopno sodišče pri ugotavljanju sporne vrednosti postopati le, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta.