133. člen ZPP

Ni bistveno, da vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku toženke oziroma osebi, ki je pri toženki pooblaščena za sprejem pisanj. ZPP namreč ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Tako ne drži pritožbena navedba, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe na naslovu, ki je vpisan v register (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP in tretjim odstavkom 139. člena ZPP).

Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.

Dolžnik je po prvem pritožbenem postopku vedel, da zoper njega teče predhodni postopek za začetek stečajnega postopka in bi zato moral sam poskrbeti za prejem pošte na danem naslovu.

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so do

Vročitev je bila opravljena v skladu z zakonom, razlog za to, da mu pisanje ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, pa je na strani dolžnika, s čimer si je sam odvzel možnosti izjave o predlogu za začetek stečajnega postopka. Dolžnik je pravna oseba, ki mora poslovanje organizirati tako, da poslovanje teče tudi takrat, ko je zakoniti zastopnik odsoten. Razlog, zakaj dolžnik na predlog za začetek stečajnega postopka ni odgovoril, je izključno na dolžnikovi strani. Dolžnik je dolžan zagotoviti opravljanje dejavnosti tako, da sprejema sodna pisma, ki so naslovljena na naslov iz sodnega registra in so pravilno vročena, oziroma mora imeti organizirano poslovanje tako, da bo lahko na prejeta sodna pisanja pravočasno reagiral. Dejstvo hospitalizacije dolžnikovega zakonitega zastopnika samo po sebi ne vpliva na pravilnost postopanja sodišča prve stopnje.

Vročilnica je javna listina in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno, dovoljeno pa je dokazovati, da so v njej navedena dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokazno pravilo torej ni absolutno. Za dokazni zaključek je pogoj sklepčnost podatkov, navedenih v vročilnici.

Za vročanje tožencu velja 133. člen ZPP, na podlagi katerega se pisanje lahko izroči tudi osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. S to določbo skladna je bila vročitev tožbe B. B., ki je prav tako delal v pekarni in s katerim se je toženec izrecno dogovoril, da mu bo predajal prevzeto sodno pošto. Morebitni zapleti s sodno pošiljko po pravilno opravljeni vročitvi, ki se zgodijo v sferi naslovnika (sem spada tudi primer, če pošiljke B. B. ni izročil tožencu), nimajo vpliva na presojo pravilnosti vročitve.

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) ne določa posebnih zahtev glede velikosti hišnega predalčnika; v smislu tretjega odstavka 43. člena ZPSto-2 ni bila toženka nikoli obveščena o njegovi neustreznosti. V 43. členu ZPSto-2 predpisane zahteve glede hišnega predalčnika (označitev, vzdrževanje, namestitev, dostop) niso pomembne za presojo fikcije vročitve sodne pošiljke.

Plačilni nalog se je tožnici pravilno vročal osebno na naslovu, vpisanem v sodni register. Ker ji pisanja na način, določen v 133. členu ZPP, ni bilo mogoče vročiti, je bilo tožnici v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Tožnica pisanja v tem roku ni prevzela, zato se skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da ji je bilo pisanje vročeno s fikcijo petnajsti dan po puščenem obvestilu. Tak način vročanja je pravilen in zakonit. Razlog odsotnosti iz pisarne, s katerim pritožnica posplošeno pojasnjuje nepravočasen prejem poštne pošiljke, se načeloma presoja v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje.

Tožba je pisanje, ki se toženi stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). V primeru, če se naslovnik s pošto pisno dogovori o vročanju v poštni predal, se morajo poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Pisanje se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Drugačna vročitev (vročitev mimo določbe 139.b člena ZPP) ni pravilna. Uporabnik in izvajalec poštnih storitev se v primeru osebnega vročanja po ZPP niti ne moreta veljavno dogovoriti o drugačnem načinu vročanja. Sodišče prve stopnje (oziroma pošta kot njegov izpolnitveni pomočnik) bi moralo tožbo toženki vročati osebno, torej po pravilih 142. člena ZPP. To v skladu z drugim odstavkom 139.b člena ZPP pomeni, da se vročitev pisanja iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP v poštni predal opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.

Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico (149. člen ZPP). Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokazno breme, da poziv na odgovor in predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika nista bila vročena, je na dolžniku.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je vročevalec v predalčniku pooblaščenke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (obvestilo o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 173). Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila niti poskušena, vendar v dokaz teh svojih povsem pavšalnih navedb ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. S tem zato ne more izpodbiti verodostojnosti podatkov iz obvestila. Ker vročevalec dne 28. 12. 2023 na naslovu pooblaščenke tožnice ni našel nikogar, je pravilno pustil obvestilo o dospelem sodnem pisanju v predalčniku pooblaščenke na tem naslovu. Pooblaščenka tožnice sodne pošiljke ni dvignila, zato je bila po poteku roka dne 15. 1. 2024 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP puščena v njenem predalčniku, štelo pa se je, da ji je bila vročena dne 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja. Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila dn

Stranka mora, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, o tem takoj obvestiti sodišče in se pravočasno sklicevati na napake pri vročanju ter uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi 139. člena ZPP. Tožnica zatrjevanih napak pri vročanju na podlagi 142. člena ZPP ni uveljavljala v pritožbi zoper prejeto sodbo, čeprav bi to morala in mogla storiti, ampak šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, kar je glede na okoliščine konkretnega primera prepozno. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico kot javno listino, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo le splošne navedbe, da obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so povsem splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri kom je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno prav njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Sprememba podatkov o poslovnem naslovu, ki jo je tožnica sporočila AJPES-u, na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo poslovnega naslova tožeče stranke ob vročanju sklepa ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno.

Iz izpiska Poslovnega registra Slovenije na dan 20. 5. 2020 izhaja, da je bila tožena stranka bar B., A. A. s. p. izbrisana iz poslovnega registra 16. 9. 2022. Na dan 20. 9. 2022, ko je tožba prispela na Okrožno sodišče v Ljubljani, A. A. ni imel več registrirane dejavnosti bar B., A. A. s. p. Navedeno je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je izdalo popravni sklep. Glede na zgoraj navedeno vročanje tožbe toženi stranki, označeni kot bar B., A. A. s. p. po pravilih, ki veljajo za vročanje sodnih pisanj podjetnikom posameznikom po 133. členu ZPP, ni bilo pravilno. Sodišče prve stopnje bi namreč tožbo moralo vročati toženi stranki po pravilih, ki veljajo za vročanje fizičnim osebam po 142. členu ZPP.

Vročitev se lahko opravi vsem osebam, ki delujejo pri pooblaščencu v poslovnem prostoru in ne nujno samo zakonitemu zastopniku.

Okoliščina, da toženka na naslovu A. nima ne poslovnih prostorov ne stanovanja, ni pravno relevantna. Pomembno je le, ali ji je bilo puščeno obvestilo o prejeti pošiljki in nato tožba v hišnem predalčniku na registriranemu naslovu, da je torej obstajala realna možnost, da bi se z njima seznanila in se o navedbah v tožbi izjavila. Toženka ne navede nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost podatkov iz vročilnice, ampak slednje le zanika in predlaga zaslišanje direktorja in priče, ne pa tudi npr. poizvedb na Pošto Slovenije in zaslišanje poštarja. Res gre za negativno dejstvo, kar otežuje dokazovanje, vendar zgolj izpoved direktorja toženke in priče, ki dviguje pošto, da naj v hišnem predalčniku ne bi bilo obvestila o prispeli pošiljki in same pošiljke, čeprav iz vročilnice izhaja ravno to dejstvo, ne more izpodbiti verodostojnosti javne listine, saj v konkretni zadevi ni primeren dokaz.

Po določilu 133. člena ZPP se sodna pisanja pravnim osebam vročajo tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, pri čemer ni razlike v načinu vročanja glede na različno pomembnost pisanja. To velja torej tudi za vročanje pisanj, ki se vročajo pravni osebi osebno (šesti odstavek 142. člena ZPP). Ob navedenem za pravilnost vročitve ni pomembno, ali je pisanje na sedežu toženke prejel zakoniti zastopnik ali drug delavec, ki se je nahajal v poslovnem prostoru. Toženka zato domneve o pravilni vročitvi, izkazani s povratnico, ne more izpodbiti s trditvijo, da te ni podpisal zakoniti zastopnik, kar naj bi sodišče ugotovilo z njegovim zaslišanjem in dokazom z izvedencem grafologom. Tudi če bi izvedena dokaza to dejstvo potrdila, namreč domneva o pravilnosti vročitve ne bi bila ovržena.

Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Stranka ima sicer možnost, da domnevo, da so dejstva v vročilnici neresnično ugotovljena ali da je vročilnica nepravilno sestavljena, izpodbija, vendar pa lahko to stori le s konkretiziranimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost, za katere obenem predlaga tudi ustrezne dokaze.