VSL Sodba IV Cp 2379/2017

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

"A. A., rojen ..., je dolžan za preživljanje mladoletne hčerke B. B., rojene ..., v roku 15 dni plačati na osebni račun matere C. B., odprt pri D. d.d. Ljubljana, št. SI ..., preživnino:

- za čas od 17. 12. 2013 do 31. 12. 2013 v znesku 119,00 EUR;

- za čas od januarja 2014 do vključno septembra 2014 v znesku 250,00 EUR mesečno;

- za čas od oktobra 2014 do vključno decembra 2014 v znesku 340,5 EUR mesečno;

- za čas od januarja 2015 do vključno decembra 2015 v znesku 334,00 EUR mesečno;

- za januar 2016 v znesku 335,75 EUR;

- za februar 2016 v znesku 314,00 EUR;

- za čas od marca 2016 do vključno junija 2016 v znesku 319,00 EUR mesečno;

- za julij in avgust 2016 v znesku 302,5 EUR mesečno;

- za čas od septembra 2016 do 23. 5. 2017 v znesku 350,00 EUR mesečno.

A. A., rojen ... je dolžan za preživljanje mladoletne hčerke B. B., rojene ..., od 23. 5. 2017 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 350,00 EUR, in sicer od vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun tožnice C. B., odprt pri D. d.d. Ljubljana, št. ...

V primeru zamude je A. A. dolžan preživninske obroke plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila.

Tako določeno preživnino je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih na podlagi sklepa o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestila pristojnega centra za socialno delo."

in V. točki izreka glede odločitve o pravdnih stroških tako, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 727,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 427,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega otroka zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (I. točka izreka) in določilo stike mld. hčere pravdnih strank s tožencem prek elektronskih komunikacij, telefona, MMS, elektronske pošte in po sprotnem dogovoru (II. točka izreka). V III. točki izreka je določilo višino preživnine, in sicer za čas od 17. 12. 2013 do 31. 12. 2013 v znesku 79,50 EUR, za čas od januarja 2014 do vključno septembra 2014 v znesku 167,00 EUR mesečno, za čas od oktobra 2014 do vključno decembra 2014 v znesku 227,00 EUR mesečno, za leto 2015 v znesku 223,00 EUR mesečno, za mesec januar 2016 v znesku 199,00 EUR, za čas od februarja 2016 do vključno marca 2016 v znesku 184,50 EUR mesečno, za čas od aprila 2016 do vključno junija 2016 v znesku 212,00 EUR mesečno, za julij in avgust 2016 v znesku 192,00 EUR mesečno, za september 2016 v znesku 185,00 EUR, za čas od oktobra 2016 do 23. 5. 2017 v znesku 232,00 EUR mesečno, od 23. 5. 2017 dalje pa 232,00 EUR mesečno do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2Zoper odločbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper III., IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe. Primarno predlaga spremembo sodbe, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženec naj ji povrne tudi priglašene stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napravilo zgolj matematičen izračun otrokovih potreb po posameznih mesecih, ni pa preživnine določilo vrednostno, ob upoštevanju tako denarnih kot nedenarnih dejavnikov. V času tožničine brezposelnosti ni upoštevalo upravičenih stroškov za prosti čas, počitnice in rekreacijo v višini 10,00 EUR. Neutemeljeno je zavrnilo strošek hčerinih inštrukcij, ki jih potrebuje v šoli, kar je razvidno iz poročila Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami z dne 15. 6. 2016. Napačna je ocena stroškov oblačil in obutve, ki je priznana zgolj v višini 25,00 EUR (ob vložitvi tožbe) oziroma sedaj 40,00 EUR na mesec, saj je prvostopenjsko sodišče nepravilno upoštevalo, da tožnici pri preskrbi z oblačili pomagajo prijateljice, s čimer je prevalilo preživninsko obveznost na tretje osebe. Prenizko je ocenjen strošek za higieno, ki na mesečni ravni z upoštevanjem zdravil, obližev, povojev in frizerja znaša občutno več. Sodišče pa se ni opredelilo do navedb in dokazov tožnice. Nepopolno in nepravilno je bila ugotovljena preživninska zmožnost toženca, saj dejstvo, da je Venezuela v krizi, ne pomeni, da so tudi vsi njeni državljani ostali brez premoženja, podatki s svetovnega spleta o politični in gospodarski krizi v Venezueli pa ne zadostujejo za oceno, da je življenjski standard toženca slabši oziroma obratno, da je preživninska zmožnost tožnice boljša. Toženec je sodišču poslal svoj dopis z dne 24. 8. 2016, v katerem je navedel, naj sodišče določi primerno preživnino, brez navedb, ki bi kazale na to, da mu premoženjsko stanje ne bi omogočalo plačevanja primerne preživnine. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča glede porazdelitve preživninskega bremena. Tožnica je tista, ki že celo življenje skrbi za otroka, toženec je hčer videl zgolj enkrat v življenju, ko je bil na obisku v Sloveniji. Ob dejstvu, da je tožnica trenutno brezposelna, ni dopustno zgolj zato, ker preživninska zmožnost toženca ni bila ugotovljena, prevaliti večjega preživninskega bremena nanjo (do aprila 2016 v obsegu 2/3 hčerinih potreb, nato v času izgube zaposlitve v obsegu 3/5 in sedaj v enakem, polovičnem obsegu). Nepravilno je bil pri presoji hčerinih potreb in zmožnosti zavezancev upoštevan otroški dodatek. Glede na sodno prakso (VSL IV Cp 787/2013) otroški dodatek ni namenjen razbremenitvi dolžnosti staršev glede preživljanja svojih otrok. Posledično je bila preživnina določena v prenizkem znesku, saj so hčerine potrebe večje, tožena stranka pa bi bila dolžna kriti vsaj polovico teh potreb. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče odločilo, da sta stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka, je dejansko vse stroške postopka naprtilo tožnici, saj je toženca zastopal začasni zastopnik, katerega stroške je prav tako krila tožnica. Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožničino finančno stanje slabo, slednja ni sposobna, niti dolžna kriti vseh stroškov postopka.

4Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe. Predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico glede na priglašene stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je za določitev preživnine treba ugotoviti potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezancev. Medtem ko so bile hčerine potrebe obširno ugotovljene, enako pridobitne zmožnosti tožnice, za toženca pridobitne sposobnosti sploh niso bile ugotovljene, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Ugotovitev sodišča temelji na tožničinih trditvah o premoženjskem stanju toženčevih staršev v letih 2008 - 2010 oziroma temeljijo na oceni, da je v Venezueli slaba gospodarska situacija. Zmotno je bila ugotovljena tudi pridobitna zmožnost tožnice, saj ni razvidno, kako so njene nepremičnine in prejemki na TRR vplivali na njeno pridobitno sposobnost. V zvezi s porazdelitvijo kritja hčerinih potreb med pravdni stranki izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, kako so na razdelitev bremena vplivale pridobitne zmožnosti pravdnih strank. Dejstva, da je tožnica v letu 2016 skupno prejela na TRR 14.947,07 EUR in ima v lasti več zemljišč, ki jih je podedovala po očetu, hkrati pa je lastnica praznega stanovanja, kažejo, da je pridobitno zelo sposobna. V previsokem znesku so ugotovljene tudi hčerine potrebe, saj so bivanjski stroški za stanovanje v višini 200,00 EUR na mesec previsoki, 250,00 EUR visok strošek plesa v plesni šoli E. pa je vsaj v presežku nad 55,00 EUR nadstandard, ki si ga starša ne zmoreta privoščiti.

5Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

6Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa je neutemeljena.

7Stranki se pritožujeta zgolj zoper odločitev o odmeri preživnine in stroškovno odločitev, ne nasprotujeta pa odločitvi o zaupanju mld. otrok v varstvo, vzgojo tožnici ter odločitvi o stikih, zato je sodba glede teh zahtevkov pravnomočna (I. in II. točka izreka).

8Pravdni stranki sta starša šestnajstletne B. B. Toženec je Venezuelec in živi v Venezueli, kjer se je po navedbah tožnice poročil in ima dva otroka. Tožnica, slovenska državljanka, skupaj s hčerjo biva v Sloveniji. Prvostopenjsko sodišče je tožencu dalj časa skušalo vročiti tožbo v Venezuelo, a neuspešno. Zato mu je postavilo začasnega zastopnika, ki je zanj opravljal procesna dejanja. Edini neposredni odziv toženca v postopku je bilo sodišču poslano sporočilo, v katerem je med drugim navedel, naj se določi "primerna preživnina."

9Materialnopravna podlaga za preživninsko obveznost staršev v razmerju do mladoletnih otrok je v 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), za določitev preživnine pa v 129. členu. Preživnina se določi glede na potrebe preživninskega upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezancev, pri čemer mora biti dosojena preživnina v ravnovesju med navedenimi pravnoodločilnimi dejavniki. Izhodišče za odmero preživnine je otrokova korist, saj mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka (1. odst. 129.a člena ZZZDR). Zajemati mora stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (2. odst. 129.a člena ZZZDR).

Otrokove potrebe

10Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo potrebe mladoletne hčere pravdnih strank v dveh obdobjih. Prvo obdobje je od vložitve tožbe decembra 2013 do septembra 2016, drugo od septembra 2016 dalje. S septembrom 2016 je hči pravdnih strank začela obiskovati srednjo šolo, tožnica pa je prenehala prejemati nadomestilo plače zaradi brezposelnosti, saj je marca 2016 izgubila zaposlitev. V prvem obdobju je sodišče ocenilo mesečne otrokove potrebe za prehrano/obleko/obutev v znesku 120,00 EUR (prehrana 75,00 EUR, obleka in obutev 35,00 EUR, higiena 10,00 EUR), 94,00 EUR za plesno šolo (od septembra 2014 dalje, ko je hči začela plesati v plesni šoli E., 275,00 EUR), 200,00 EUR stanovanjskih stroškov, 10,00 EUR za prosti čas/rekreacijo/počitnice (razen v času brezposelnosti v prvem obdobju) in stroške za šolo v različnih zneskih od 33,00 EUR do 76,00 EUR. Tudi v drugem obdobju so bile ugotovljene enake hčerine potrebe. Glede na višino je bil strošek za prehrano/obleko/obutev odmerjen višje, in sicer v znesku 175,00 EUR (prehrana 120,00 EUR, obleke/obutev 40,00 EUR, higiena/zdravila 15,00 EUR) in strošek šole v znesku 63,00 EUR. Preostale potrebe so bile ugotovljene v enaki višini kot v prvem obdobju. Stroškov inštrukcij prvostopenjsko sodišče ni priznalo. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo mesečne potrebe za december 2013 v znesku 476,00 EUR,¹ za obdobje med januarjem in septembrom 2014 v znesku 500,00 EUR, med oktobrom 2014 in decembrom 2014 v znesku 681,00 EUR, v letu 2015 v znesku 668,00 EUR, januarja 2016 v znesku 671,5 EUR, med februarjem in junijem 2016 v znesku 628,00 EUR, za meseca julij in avgust 2016 v znesku 595,00 EUR na mesec in od septembra 2016 dalje v znesku 723,00 EUR. Od navedenih potreb je prvostopenjsko sodišče v letu 2016 odštelo še otroški dodatek v zneskih od 74,48 EUR do 114,31 EUR in državno štipendijo v znesku 145,00 EUR in ugotovilo končne otrokove potrebe, ki jih je porazdelilo med preživninska zavezanca (sprva v razmerju: tožnica 2/3 - toženec 1/3, nato v razmerju tožnica 3/5 - toženec 2/5, od oktobra 2016 dalje pa vsak do polovice).

11Prvostopenjsko sodišče je pri oceni potreb preživninske upravičenke izhajalo iz izkazanih stroškov v posameznih obdobjih. Pri tem je upoštevalo stroškovno spremenljivost in splošno znana dejstva o potrebah otrok v tej starosti.

12Utemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno upoštevalo znesek otroškega dodatka. Sredstev socialne države, ki jih rezidenčni starš in otrok prejmeta iz javnih sredstev, namreč ni mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša ali morda otrokovih lastnih dohodkov.² Pravica do socialnih prejemkov je namreč odvisna od ugotovljenega materialnega položaja upravičencev. Pri ugotavljanju tega pa se, kot sestavni del dohodka "z zakonom določenih oseb" (4. točka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev; ZUPJS), upošteva tudi preživnina, hkrati pa se ta odšteva od dohodka preživninskega zavezanca (1. točka prvega odstavka 13. člena ZUPJS). Otroškega dodatka tako v nobenem primeru ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo slednja upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka. Enako velja za državno štipendijo, ki jo preživninska upravičenka prejema od septembra 2016 dalje v znesku 145,00 EUR. Državna štipendija je namenjena dijakom in študentom, ki se izobražujejo in izhajajo iz socialno šibkejših družin (15. člen Zakona o štipendiranju; ZŠtip-1). Glede načinov ugotavljanja materialnega položaja štipendista se uporabljajo določbe zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (16. člen ZŠtip-1). Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je omenjena socialna prejemka upoštevalo pri določitvi višine preživnine.

13Utemeljena je tudi navedba tožnice, da bi moral biti tudi za čas njene brezposelnosti priznan otrokov strošek za prosti čas/rekreacijo/počitnice v znesku 10,00 EUR, ki je sicer bil priznan v vseh drugih obdobjih.³ Na obstoj otrokove potrebe ne vpliva dejstvo brezposelnosti, ki je na strani preživninske zavezanke (tožnice). Lahko pa vpliva na (ne)zmožnost njenega zadovoljevanja, čemur je namenjena ta pravda. Aktivno preživljanje prostega časa je nedvomno v korist otrok, s tem pa so povezani tudi nekateri stroški. Glede na 2. odst. 129.a člena ZZZDR ni dvoma, da je oddih v otrokovo korist in je ena izmed otrokovih potreb, do katere je otrok upravičen tudi v obdobju materine brezposelnosti in vsaj v znesku 10,00 EUR mesečno, ki ga je sicer ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ga uveljavlja tudi pritožba. Pritožbeno sodišče je v tem obsegu sledilo pritožbi in mesečne potrebe upravičenke za čas brezposelnosti od vključno marca do avgusta 2016 zvišalo za 10,00 EUR.

14Ne drži pritožbeni očitek tožnice, da so bili stroški za oblačila in obutev odmerjeni napačno. Tožnica zmotno navaja, da je bil ocenjen strošek obutve in oblačil v prvem obdobju zgolj v znesku 25,00 EUR, saj iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v prvem obdobju priznalo 35,00 EUR. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede višine ugotovljenih zneskov, tako za oblačila in obutev, kot tudi za higieno, je po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva, četudi gre za minimalne zneske. Prispevek tožničinih prijateljic z oblačili in obutvijo je bil upoštevan zgolj kot dopolnilni kriterij pri ustrezni vrednostni oceni končnega mesečnega zneska, zato ne drži pritožbena navedba, da je bilo preživninsko breme prevaljeno na tretje osebe. Očitek tožnice, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do "navedb in dokazov tožeče stranke", je pavšalen in ga ni bilo mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi povzelo tožničine navedbe, ki so se tekom postopka spreminjale, in navedlo, da je stroške pri končni oceni zaradi pretiranosti, tudi ob upoštevanju splošno znanih dejstev o potrebah otrok, znižalo.

15Prepričljiva je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, zakaj ni priznalo stroška plačljivih inštrukcij. Otroku so bile že v okviru izvajanja šolskih dejavnosti omogočene prilagoditve z dodatno pedagoško pomočjo, kar dokazujejo predložena strokovna mnenja, tožnica pa ni dokazala, da bi se izvajale še plačljive inštrukcije, niti, da bi bile potrebne. Iz podanih predlogov Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (poročilo z dne 15. 6. 2016) ne izhaja, da bi otrok potreboval plačljive inštrukcije, temveč zgolj pomoč in prilagoditve v okviru rednega šolskega procesa.

16Toženec izpodbija previsoko odmerjene stanovanjske stroške v znesku 200,00 EUR na mesec. Prvostopenjsko sodišče je (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) napravilo prepričljivo dokazno oceno o mesečnih bivanjskih stroških, ki zajemajo najemnino, elektriko, vodo, RTV prispevek, telefon itd. V oceno teh stroškov pritožbeno sodišče ne dvomi, saj temelji na plačilih, ki so razvidna iz prometa na TRR računu tožnice v letih od 2013 do 2016 in je končni znesek tudi glede na splošno znana dejstva ustrezen.

17Toženec izpodbija tudi strošek plesne dejavnosti mld. hčere v višini 275,00 EUR in je prepričan, da vsaj v obsegu 220,00 EUR ni nujen in predstavlja "nadstandard", ki si ga starša ne moreta privoščiti, stroški prevoza na treninge pa niso upravičeni, saj bi hči lahko uporabljala javni prevoz. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je hči začela s plesom pri štirih letih (najprej balet, nato moderni plesi). Za čas do septembra 2014, ko je plesala v plesni šoli F., ji je sodišče priznalo 94,00 EUR mesečnih stroškov, ki so zajemali mesečno vadnino, strošek prevoza in nakupa plesne opreme. Od septembra 2014 dalje hči pleše v plesni šoli E., kjer dosega vrhunske rezultate. Treninge ima 4 do 6 × tedensko, priznan ima A status perspektivnega športnika, tekmuje pa na domačih in mednarodnih tekmovanjih, s čimer so povezani še dodatni, višji stroški. Slednji so bili priznani v skupni višini 275,00 EUR na mesec. Med strankama plesno udejstvovanje njune hčere ni sporno, niti, da je pri tem zelo uspešna. Sporno pa je, ali so ti stroški v celoti potrebni (toženec se strinja s priznanjem največ 55,00 EUR iz tega naslova) in ali sta jih starša glede na svoje pridobitne zmožnosti dolžna kriti. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča in toženca, da ti stroški (v celoti) niso življenjsko nujni. Prav tako ne dvomi v oceno višine teh stroškov, saj je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča prepričljiva tudi glede stroškov prevoza. Kritje tovrstnih nadstandardnih potreb je tako odvisno zmožnosti preživninskih zavezancev. Če slednje to omogočajo, naj preživnina pokriva tudi potrebe, ki niso življenjskega pomena. Ob upoštevanju razumnega razmerja med hčerinimi potrebami za uspešen telesni in duševni razvoj ter preživninskimi zmožnostmi staršev, kot so predstavljene v nadaljevanju, je v konkretnem primeru odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, starša sta tudi hčerine plesne potrebe zmožna in dolžna kriti, pritožbeni očitek toženca pa je neutemeljen.

Preživninska zmožnost staršev in porazdelitev bremena

18Toženec se pravdnega postopka osebno ni udeleževal, s tožnico je bil v občasnih in neformalnih stikih, sodišču pa je poslal svoje sporočilo, ki mu je priložil kopijo svojega potnega lista. Toženec se s poslanim sporočilom, da se strinja, da sodišče za preživljanje določi "primerno preživnino", ni strinjal z določitvijo kakršne koli preživnine. Kot je razvidno iz vsebine njegove izjave, je bil s strani tožnice naprošen, naj se odzove zato, ker bo šele tako hči upravičena do državnih subvencij, ki jih država daje otrokom za šolanje in preživljanje.

19V primerih, ko se preživninski zavezanec postopka ne udeležuje, njegove pridobitne zmožnosti ni mogoče konkretno ugotoviti.⁴ Treba je izhajati iz pravnega izhodišča pri določanja preživninske obveznosti; izpodbojne domneve, da sta oba starša dolžna prispevati za preživljanje otroka v enaki meri,⁵ pri čemer je dokazno breme glede izpodbijanja te domneve na preživninskem zavezancu. Toženec ni dokazal, da bi bile njegove pridobitne zmožnosti manjše. Tudi ne držijo njegove navedbe, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tožničine pridobitne zmožnosti in različne porazdelitev kritja preživninskega bremena med oba starša.⁶

20Napačna je dedukcijska logika⁷ prvostopenjskega sodišča, ki je toženčeve preživninske zmožnosti ugotavljalo na podlagi podatkov o splošni politični in gospodarski krizi v Venezueli, saj njen vpliv na pridobitno zmožnost toženca ni izkazan. Enako velja glede navedb tožnice o premoženjskem stanja toženca oziroma njegovih staršev še iz obdobja, ko sta s tožnico imela stike (ob obisku tožnice v Venezueli leta 2000, ko se je toženec še šolal) oziroma iz obdobij več let pred začetkom obravnavanega pravdnega postopka.

21Kljub temu, da je tožnica od marca 2016 dalje brezposelna, ni podatkov, da bi bila delovno nezmožna, niti, da bi bila težje zaposljiva. V letu 2016 je v obdobju do septembra 2016 poleg prejemkov iz naslova plače oziroma nadomestila za brezposelnost v skupnem znesku 3.870,05 EUR prejela še 9.350,00 EUR in odpravnino v znesku 983,41 EUR. Pred izgubo zaposlitve je v letu 2014 prejemala 765,83 EUR oziroma v letu 2015 713,55 EUR na mesec, pri čemer je bila zaposlena za polovični delovni čas. Skupaj s hčerjo prebiva v stanovanju neto površine 105 m. Tožnica ima v lasti stanovanje v Ljubljani, kjer ne biva, ki je prazno in ga ne oddaja, zanj pa še vedno plačuje obratovalne stroške v višini 150,00 EUR. Po preminulem očetu je podedovala več zemljiških parcel. Tako je pri sedmih parcelah izključna lastnica, pri dvajsetih pa v solastniškem deležu 1/10. Tožnica je dolžna storiti vse, da izkoristi vsakršno možnost za pridobitev dodatnega dohodka, tako v okviru iskanja zaposlitve, kot tudi glede oddaje ali prodaje svojih nepremičnin.

22Glede na navedeno sta pravdni stranki dolžni kriti ugotovljene hčerine potrebe v enaki meri. Pritožbeno sodišče je glede porazdelitve preživninskega bremena delno ugodilo pritožbi tožnice in strankama naložilo polovično kritje hčerinih potreb, ki so navedene v 10. točki obrazložitve te sodbe (ob upoštevanju dodatnih 10,00 EUR za prosti čas/rekreacijo/počitnice v času tožničine brezposelnosti med marcem 2016 in avgustom 2016). Za obdobje od vključno septembra 2016 dalje je pritožbeno sodišče določilo preživninsko obveznost toženca v višini 350,00 EUR na mesec, saj niti sama tožnica toženčevega preživninskega bremena ne ocenjuje na več, temu pa sledi tudi pritožbeno sodišče, ne glede na to, da na tožbeni zahtevek sicer ni vezano (1. odst. 2. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, v zvezi z 2. odst. 408. člena ZPP).⁸

23Iz navedenih razlogov napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del sodbe (III., V.) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Drugi pritožbeni očitki se izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca pa je v tem delu zavrnilo (353. čl. ZPP).

24Drži pritožbeni očitek, da s stroškovno odločitvijo (V. točka izreka) tožnica dejansko sama krije vse stroške postopka, glede na to, da je doslej s predujmi krila tudi stroške vročanja sodnih pisanj v tujino, prevajanja listin, toženčevega začasnega zastopnika in objave v uradnem listu (146.a, 5. odst. 82. in 84. člen ZPP). Ker se je obravnavani postopek vodil v korist otroka, na obeh pravdnih strankah pa je enako, polovično preživninsko breme, je toženec dolžan tožnici povrniti polovico njenih stroškov. Odvetniške stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (tar. št. 3100 - nagrada za postopek, 253,5 EUR; tar. št. 3102 - nagrada za narok, 234,00 EUR, tar. št. 6002 - pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znese 619,15 EUR). Temu je prištelo še strošek sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1212 Zakona o sodnih taksah v znesku 45,00 EUR in v skladu s sklepi sodišča naložene predujme za plačilo stroškov, ki so nastali z vročanjem sodnih pisanj v tujino, prevajanjem listin, toženčevim začasnim zastopnikom in javno objavo v uradnem listu RS v znesku 791,57 EUR. Navedeno skupaj znese 1.455,72 EUR. Pritožbeno sodišče je tako spremenilo V. točko izreka izpodbijane sodbe na način, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 727,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 313. in 413. členom ZPP).

25Ob upoštevanju okoliščin postopka, dejstvu, da je tožnica s pritožbo v pretežnem delu uspela, toženec pa ne, je toženec tožnici dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP in 413. členom ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT. Toženec je dolžan tožnici povrniti 312,00 EUR nagrade za postopek s pravnim sredstvom (tar. št. 3210) in pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar ob povečanju za 22 % DVV znese 405,04 EUR, s prišteto sodno takso za pritožbo v znesku 22,5 EUR pa končnih 427,54 EUR.

¹ Pri čemer je treba upoštevati polovico meseca decembra, glede na to, da je bila tožba vložena 17. 12. 2013.
² Odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2014 in II Ips 264/2016.
³ Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjsko sodišče 10,00 EUR za počitnice v drugih obdobjih, tudi od septembra 2016 dalje, ko je bila tožnica še vedno brezposelna, upoštevalo. Primerjaj 20. in 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Predvsem v primerih z mednarodnim elementom, ko tudi sodišče po uradni dolžnosti ne uspe pridobiti relevantnih podatkov.
⁵ Primerjaj s sodbo in sklepom Višjega sodišče v Ljubljani, IV Cp 2749/2017.
⁶ To izhaja iz 41. in 42. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ V smislu logičnega sklepanje iz splošnega na individualno.
⁸ Tožbeni zahtevek se glasi na 350,00 EUR mesečno, razlika od polovičnega zneska od 723,00 EUR ugotovljenih mesečnih potreb (361,5 EUR) je tako zgolj 11,5 EUR.