84. člen ZPP

Povsem razumno je, da je tožeča stranka zato, ker toženec na vlogo kar 2 leti ni odgovoril, (upoštevaje 214. člen ZPP) razumela, da toženec njene navedbe priznava in zato ni bilo potrebe, da predloži cesijsko pogodbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem logično, da je zatem, ko je toženec na prvem naroku ugovarjal, da zato, ker tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, ni jasno, od kje izvira vtoževana terjatev, sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke za rok, v katerem bi predložila ustrezna dokazila. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da bi zavrnitev takega predloga pomenila formalistično sojenje, v katerem bi bilo pretirano poseženo načelo kontradiktornosti postopka oziroma pravico stranke do izjave.

Predlagatelj vlaga vlogo sam, pri tem pa ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Njegov predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Predlog za dopustitev revizije v obravnavani zadevi zakonskih zahtev iz 367a člena in četrtega odstavka 367, b člena ZPP ne izpolnjuje, saj v njem ni navedeno sporno pravno vprašanje, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče. Ker tožnica le izpostavlja drugo določbo Vrhovnega sodišča, ne pojasni pa,v čem sta si obravnavani in ponujeni primer podobna, je izostal tudi natančen in konkreten opis sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odstopala izpodbijana odločitev. Dopustitev revizije s sklepom je procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena. O zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrglo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje vročitve nasprotni stranki sploh ni poskusilo opraviti. Pri tem ne gre spregledati, da je predlagateljica razpolagala s kontaktnimi podatki nasprotnega udeleženca, tako z naslovom, kot z elektronskim naslovom, saj je zaslišana na naroku pojasnila, da z nasprotnim udeležencem komunicira po elektronski pošti, vendar ga o postopku ni obvestila.

Po določilu 5. točke drugega odstavka 82. člena ZPP sodišče tožencu, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, pa živi v tujini in se vročitev ni mogla opraviti, postavi začasnega zastopnika, če se med postopkom pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal in bi zato za stranke lahko nastale škodljive posledice.

V primerih, ko se preživninski zavezanec postopka ne udeležuje, njegove pridobitne zmožnosti ni mogoče konkretno ugotoviti. Treba je izhajati iz pravnega izhodišča glede določanja preživninske obveznosti; izpodbojne domneve, da sta oba starša dolžna prispevati za preživljanje otroka v enaki meri. Napačna je dedukcijska logika prvostopenjskega sodišča, ki je toženčeve preživninske zmožnosti ugotavljalo na podlagi podatkov o splošni politični in gospodarski krizi v Venezueli, saj njen vpliv na pridobitno zmožnost toženca ni izkazan. Na obstoj otrokove potrebe ne vpliva dejstvo brezposelnosti, ki je na strani preživninske zavezanke (tožnice). Lahko pa vpliva na (ne)zmožnost njenega zadovoljevanja. Kritje nadstandardnih potreb je odvisno zmožnosti preživninskih zavezancev. Če slednje to omogočajo, naj preživnina pokriva tudi potrebe, ki niso življenjskega pomena. Tožnica dejansko sama krije vse stroške postopka, glede na to, da je doslej s predujmi krila tudi stroške vročanja sodnih pisanj v tujino, prevajanja listin, toženčevega začasnega zastopnika in objave v uradnem listu. Ker se je obravnavani postopek vodil v korist otroka, na obeh pravdnih strankah pa

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s to argumentacijo in stališčem, da je za opredelitev spora kot spora o stvarnih pravicah bistven zahtevek, ne pa tožbene trditve. V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe gre, glede na tožbeni zahtevek, za obligacijskopravni spor (in ne za stvarnopravnega), zato je, kadar sta pravdni stranki gospodarski družbi, za sojenje pristojno okrožno sodišče po pravilih gospodarskega spora. Takšno je tudi stališče višjih sodišč v novejši sodni praksi (tako sklep VSK I Cp 325/2015 z dne 22. 5. 2016 in sklep VSL R 1/2017 z dne 1. 3. 2017).

Razlog za postavitev začasnega zastopnika ni bila toženčeva ne-seznanjenost z obstojem predmetnega postopka, ampak dejstvo, da nima znanega bivališča, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne more ne vabiti niti mu pošiljati kakršnihkoli pisanj. Posledično pa je onemogočeno tudi njegovo nastopanje v postopku. Za odločitev o stroških priglašenih v pritožbi, ki so v celoti stroški začasnega zastopnika (in ki jih je, ne glede na svoj uspeh v pravdi, v razmerju do začasnega zastopnika dolžna nositi tožeča stranka), je pristojno sodišče prve stopnje.

Sodišče si mora prizadevati za dejansko obveščenost stranke o izdanem sklepu o postavitvi začasnega zastopnika. Pri tem lahko in mora izkoristiti vse razpoložljive možnosti, da obvestilo o izdanem sklepu stranko tudi dejansko doseže.

Ker lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primeru, ko ima sama ali njen zastopnik opravljen pravniški državni izpit, kot v obravnavanem primeru, ni dvoma, da vložitve revizije pri nepristojnem sodišču ne moremo pripisati (pravni) nevednosti vložnika. Hkrati tudi ni dvoma, da očitne pomote vložnika po sodni praksi ni, kadar je revizija vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Strokovno zastopanje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je v interesu strank, ki morajo izpodbiti odločbo sodišča in ne le argumente nasprotne stranke, zlasti pa v interesu celotnega pravnega reda. Strokovna revizija pripomore k večji hitrosti in kakovosti sojenja pred vrhovnim sodiščem, ki se ne ukvarja več z dejanskim stanjem. Razumljiva pa je izjema v četrtem odstavku 86.člena ZPP, ki dovoljuje vložitev revizije strankam ali njihovim zakonitim zastopnikom, ki imajo opravljan pravniški državni izpit. Ker toženec tega ne izkazuje, revizija, ki jo je vložil 6.11.2004 proti sodbi sodišča druge stopnje, ni dovoljena.

Pravda in njej sledeča izvršba predstavljata v materialnem smislu celoto, v kateri upnik uveljavlja svojo določeno pravico (izvršba je le prisilna realizacija sodbe). Zato po določilu 95. člena ZPP velja strankino pooblastilo odvetniku tudi za postopanje v izvršilnem postopku (2. točka prvega odstavka navedenega člena). Ob smiselni uporabi 100. člena ZPP (na podlagi 15. člena ZIZ) ima zato pooblaščenec pravico še naprej opravljati procesna dejanja in v takih primerih nadaljuje delo za pooblastiteljeve naslednike. Torej v njihovem imenu, pri čemer oni nastopajo dalje kot stranka (in ne umrli pooblastitelj). To pomeni, če je pooblastitelj naveden kot stranka (kar po smrti ne more biti več) in ne njegovi nasledniki, gre v postopku za procesnopravno pomanjkljivost, ki je odpravljiva (po postopku iz prvega in tretjega odstavka 81. člena ZPP).

Če težave z vročanjem tožbe niso povezane z nepravilno navedbo toženčevega naslova, temveč toženec na naslovu, ki je naveden v tožbi, tam dejansko ne prebiva ali pa se vročanju sodnih pisanj uspešno izmika, tožba ni nepopolna in zavrženje tožbe na podlagi četrtega odstavka 109. člena ZPP/77 ni pravilno.

Začasni zastopnik zastopa stranko vse dotlej, dokler toženec ali njegov pooblaščenec sama ne prideta na sodišče. Začasno zastopstvo pa preneha, kakor hitro se toženec pojavi in to sporoči sodišču. Ko sodišče izve za tožencev naslov postopka ne prekine ampak ga nadaljuje z začasnim zastopnikom, dokler se stranka sama ne pojavi.

Začasni zastopnik mora v prevzem zastopanja privoliti razen, če poseben zakon določa, da mora prevzeti zastopanje.

Tožbe za ugotovitev lastninske pravice ni mogoče vložiti zoper "neznane dediče" zemljiškoknjižnega lastnika. Tako označeni toženi stranki tudi ni mogoče postaviti začasnega zastopnika v smislu 84. člena ZPP.

Začasni zastopnik mora soglašati z zastopstvom in ga zato ni mogoče postaviti proti njegovi volji, kot je storilo sodišče prve stopnje. Začasni zastopnik ima namreč v odnosu do stranke določeno mandatno razmerje.

Sklep o postavitvi začasnega zastopnika stranki v postopku po določbi 84. člena ZPP/77 je incidenčna odločba, ki ima značaj pravdnega vodstva, zato zoper tak sklep ni pritožbe.

Kadar je podana pravna kontinuiteta v pravni osebnosti stranke, sprememba firme zaradi preoblikovanja iz ene v drugo pravno obliko organiziranosti ni ovira za nadaljevanje postopka s stranko, kot je bila poimenovana ob vložitvi tožbe. Če je sprememba firme po vložitvi tožbe posledica spremembe v pravni osebnosti stranke (pripojitev, stečaj, likvidacija), se postopek v individualnih delovnih sporih že ex lege prekine.

Začasni zastopnik po 84.členu ZPP se lahko postavi le fizični osebi, ne pa tudi pravni osebi - gospodarski družbi.