146.a člen ZPP

Tožnik je bil s pozivnim sklepom pozvan, da predloži ustrezne prevode in v sklepu izrecno opozorjen na posledice njihove nepredložitve. Sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno tožnika ponovno pozivati na dopolnitev manjkajočih prevodov. Za takšno postopanje ni zakonske podlage v določbah ZPP.

Tožnik predlaga zaslišanje prevajalca, ki bi znal izpovedati katere listine je prevajal v arabski jezik. Gre za neprimeren dokaz. Število prevedenih listin prevajalca ne potrjuje tudi števila predloženih prevodov listin sodišču prve stopnje. Tožnik je bil pozvan, da predloži potrebne listine in v sklepu izrecno opozorjen na posledice zamude. Podaljšan mu je bil rok za dostavo listin ter s strani sodišča poslane manjkajoče listine. Ves čas od poziva za dostavo listin je bil zastopan preko pooblaščencev. Četudi bi listine dostavil sodišču zakoniti zastopnik tožnika sam in ne preko pooblaščencev, sodišče prve stopnje ni dolžno tožnika ponovno pozivati na dopolnitev manjkajočih prevodov ali mu dati nove možnosti za plačilo predujma. Za takšno postopanje ni zakonske podlage v določbah ZPP.

Tožniki so za vsa pisanja, ki so bila vročena tožencu po zaprošenem organu v Republiki Hrvaški, zagotovili prevod v jezik, ki ga toženec razume. Dokler so mu bila pisanja vročana po pooblaščenki za sprejemanje pisanj v Sloveniji pa dolžnost zagotovitve prevodov skladno s 146. in 146.a členom ZPP ni obstajala.

Evropski poslovni register (European Business Register oziroma EBR) je informacijski sistem, preko katerega nacionalni registrski organi oziroma upravljavci nacionalnih registrov zagotavljajo podatke iz svojih nacionalnih registrov o poslovnih subjektih. EBR torej ni podatkovna baza, temveč omogoča le neposreden dostop do podatkov o poslovnih subjektih, ki jih člani EBR zagotavljajo iz svojih nacionalnih registrov. V okviru prvega odstavka 135. člena ZPP je sicer za vročanje potrebno uporabiti določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, vendar to ob izrecnem napotilu na uporabo določb 146. člena ZPP velja le za prvo vročitev s pozivom na postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, za nadaljnje vročitve pa se torej uporabljajo določbe 146. člena ZPP, katerih namen je pospešitev in poenostavitev vročanja. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da navedena mednarodna pogodba ne prepoveduje, da državi pogodbenici v notranjih pravnih ureditvah uporabljata za spore z mednarodnim elementom glede vročitve pisanj, ki sledijo prvi vročitvi, rešitve, kakršna je npr. določena v 146. členu ZPP.

V postopku s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe se smiselno uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo. Če je treba vlogo (pritožbo) vročiti v tujino v tujem jeziku, mora stranka, katere vloga se vroča, založiti stroške za prevod ali sama predložiti overjen prevod vloge v jezik, v katerem bo vloga lahko vročena. Šteje se, da je pritožnik zaradi nezagotovljenega prevoda oziroma plačila stroškov za prevod umaknil pritožbo. Pritožbe, ki šteje za umaknjeno, ni več mogoče obravnavati.

Skladno z določilom tretjega odstavka 146a. člena ZPP se šteje, da je vloga umaknjena, če stranka ne ravna v skladu s pozivom iz prejšnjih odstavkov istega člena. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko (ponovno) pozvati na popravo oziroma dopolnitev prevodov v skladu s 108. členom ZPP. To je sodišče prve stopnje storilo že z izdajo Pozivnega sklepa, saj je tožba v slovenskem jeziku za toženo stranko s sedežem v tujini, nerazumljiva vloga. Skladno z določbo prvega odstavka 108. člena ZPP sodišče od vložnika zahteva, da vlogo popravi ali dopolni, če je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Če stranka ne ravna skladno s tem pozivom, pa sodišče stranke ne poziva še enkrat k popravi, pač pa skladno s četrtim odstavkom 108. člena ZPP vlogo zavrže. Določilo 146a. člena ZPP je v razmerju z določili o nepopolnih vlogah le specialnejše določilo v tem smislu, da se to določilo nanaša na prevode listin v tuj jezik.

V primerih, ko se preživninski zavezanec postopka ne udeležuje, njegove pridobitne zmožnosti ni mogoče konkretno ugotoviti. Treba je izhajati iz pravnega izhodišča glede določanja preživninske obveznosti; izpodbojne domneve, da sta oba starša dolžna prispevati za preživljanje otroka v enaki meri. Napačna je dedukcijska logika prvostopenjskega sodišča, ki je toženčeve preživninske zmožnosti ugotavljalo na podlagi podatkov o splošni politični in gospodarski krizi v Venezueli, saj njen vpliv na pridobitno zmožnost toženca ni izkazan. Na obstoj otrokove potrebe ne vpliva dejstvo brezposelnosti, ki je na strani preživninske zavezanke (tožnice). Lahko pa vpliva na (ne)zmožnost njenega zadovoljevanja. Kritje nadstandardnih potreb je odvisno zmožnosti preživninskih zavezancev. Če slednje to omogočajo, naj preživnina pokriva tudi potrebe, ki niso življenjskega pomena. Tožnica dejansko sama krije vse stroške postopka, glede na to, da je doslej s predujmi krila tudi stroške vročanja sodnih pisanj v tujino, prevajanja listin, toženčevega začasnega zastopnika in objave v uradnem listu. Ker se je obravnavani postopek vodil v korist otroka, na obeh pravdnih strankah pa

Razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Posledico, če stranka ne ravna skladno s pozivom sodišča na predložitev prevoda vloge v tujem jeziku, določa 2. odstavek 146a. člena ZPP, ki je v razmerju s 108. členom ZPP specialnejša določba.