13. člen ZUPJS

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina. Glede na namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek, in ki ob enem ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek.

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med premoženjem in dohodki po tretjem odstavku 14. člena ZBPP, čeprav v tem odstavku zakon izrecno ne navaja pojma dohodek, pač pa le pojem premoženje, medtem ko v drugih odstavkih navedenega člena izrecno razlikuje med tema dvema pojmoma?

Pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev se ne upoštevajo obveznosti (iz naslova neplačane sodne takse), ki so predmet odprtih izvršilnih postopkov (prva točka prvega odstavka 13. člena ZUPJS). Ker tožniku za obravnavani postopek (še) ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, odločitev o njegovem predlogu za taksno oprostitev ne more biti oprta na določbo tretjega odstavka 10. člena ZST-1.

Med spremembami, ki vplivajo na upravičenost do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca po tretjem odstavku 42. člena ZUPJS je navedena tudi sprememba vrste periodičnega dohodka. Opustitev tožnika glede sporočanja spremembe v njegovi pravni sferi se lahko odrazi le na že priznane pravice, ki so potekle s februarjem 2024. Le zgolj zaradi tožnikove opustitve pa avtomatično ne nastopi dolžnost CSD iz 42. člena ZUPJS, da bi o že priznanih pravicah odločil na novo z upoštevanjem spremembe periodičnega dohodka s prvim naslednjim mesecem po nastopu spremembe.

Pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca se ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina ne morejo razpolagati, če izkažejo, da te nezmožnosti niso zakrivili po lastni volji, kar pa se lahko uporabi tudi za primere nezmožnosti razpolaganja z določenim delom dohodka. Tožnik ni pravočasno, torej že tekom upravnega postopka prerekal višino izračuna, prav tako ni navajal, da je v postopku osebnega stečaja zaradi prezadolženosti in ni zatrjeval razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da stečaja in s tem nezmožnosti razpolaganja z delom dohodka ni zakrivil po lastni volji, zato tudi po presoji sodišča okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, niso izkazane.

Tožnik ne prereka ugotovitev toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. Na navedeni nesporni dejanski podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, in se zato v nadaljevanju pravilno ni spuščala v presojo višine drugega tožnikovega premoženja in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

Prostovoljno prevzete finančne obveznosti ne vplivajo na presojo pogojev za taksno oprostitev. Takšno je splošno sprejeto stališče v sodni praksi.

Sodišče prve stopnje je sicer lahko ocenilo, da v predsodnem postopku 12. in 13. člen ZUPJS-a nista bila uporabljena v skladu z jezikovno razlago. Vendar pa to ni povzročilo napačne ugotovitve lastnega dohodka, upoštevnega za upravičenost do subvencije tržne najemnine, kot pravilno poudarja pritožba.

Pritožbenim izvajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati dolžnikovo vsestransko prezadolženost, zaradi katere na TRR dejansko prejme le okoli 1.000,00 EUR plače mesečno, ni mogoče slediti. Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim predlagatelj in njegovi družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva le pod pogojem, da predlagatelj izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih predlagatelj ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Navedbe in dokaze, s katerimi glede določenega premoženja izkazuje obstoj pogojev iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, mora predlagatelj podati že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse in sodišče teh podatkov ne pridobiva po uradni dolžnosti (šesti odstavek 12.a člena ZST-1). Prav tako pa vloge, v kateri predlagatelj ne navede podatkov o premoženju, s katerim dejansko ne more razpolagati, ni mogoče šteti kot nepopolne vloge, zaradi česar ga sodišče tudi ni dolžno pozvati k dopolnitvi

V davčno osnovo gre le regres za letni dopust, ki presega 100 % povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji. Nižji znesek od 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji se tako v davčno osnovo ne upošteva in od tega zneska se tudi ne odmeri dohodnina. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje ter štelo, da je brez pravne podlage stališče tožene stranke, da je regres obdavčljiv dohodek in v celoti všteven pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v dveh drugih identičnih zadevah Psp 169/2022 in Psp 97/2022.

Regres predstavlja občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri upoštevanju teh dohodkov je relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), pri izračunu pa se upošteva le višina razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožnik v postopku ni zatrjeval, niti dokazal, da je dejansko plačal določeno mu preživninsko obveznost v spornem obdobju. Zato ni upravičen do zmanjšanja dohodka za plačilo preživnine, na podlagi 1. točke 13. člena ZUPJS.

V premoženje se ne šteje osebni avtomobil do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Glede na predhodno ugotovitev, da je razlika v stanju med obema transakcijskima računoma pozitivna in znaša več kot 8.000 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica razpolaga z več kot 8.000 EUR prihrankov, s katerimi lahko poravna sodno takso v enkratnem znesku.

V skladu s 1. točko 1. odstavka 12. člena ZUPJS se med dohodke in prejemke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Pri regresu za letni dopust v višini 971,12 EUR zagotovo ne gre za obdavčljiv dohodek, ki ne bi bil oproščen plačila dohodnine. Čeprav ZDoh-2 v 37. členu določa, da je regres za letni dopust dohodek iz delovnega razmerja, se ta denarni prejemek v skladu s 13. točko 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji ne všteva v davčno osnovo. Regres za letni dopust do višine 100 % povprečne mesečne plače v RS ali vsebinsko primerljiv denarni prejemek iz tujine ni obdavčljiv dohodek, in ga zato ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do otroškega dodatka.

Pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca se ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina ne morejo razpolagati, če izkažejo, da te nezmožnosti niso zakrivili po lastni volji, kar se lahko uporabi tudi za primere nezmožnosti razpolaganja z določenim delom dohodka. Ker tožnik ugotovitvi tožene stranke, da je v postopku osebnega stečaja zaradi prezadolženosti ne oporeka, torej ne zatrjuje razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da stečaja in s tem nezmožnosti razpolaganja z delom dohodka ni zakrivil po lastni volji, tudi po presoji sodišča okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo opisane izjeme, niso izkazane.

Izjemna brezplačna pravna pomoč je urejena v 22. členu ZBPP; ta določa, da se lahko brezplačna pravna pomoč dodeli tudi, ne glede na določbe ZBPP o materialnem položaju prosilca in njegove družine, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona, in če njegov lastni dohodek oziroma lastni dohodek njegove družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb je bistven odgovor na vprašanje, ali so bili pri odločanju o upravičenosti do otroškega dodatka in znižanem plačilu vrtca po 1. 5. 2019 pravilno upoštevani dohodki iz predpreteklega leta (2017) ter fiktivni dohodek iz tekočega leta. Zaradi prenehanja prejemanja periodičnega dohodka in uporabe podatkov iz predpreteklega leta ni podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a, da se kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače, če je oseba dejavnost šele začela opravljati (1. odst.), ta pa lahko izpodbija zakonsko domnevo tako da dokazuje, da je dohodek iz dejavnosti različen od 75 % bruto minimalne plače (2. odst.). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega, da toženka ni imela podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a (17. točka obrazložitve). Ni logično niti ni z ničemer izkazano, da bi tožnica kmetijsko dejavnost, na podlagi katere je bila obvezno socialno zavarovana od 1. februarja 2016 dalje, pričela opravljati šele leta 2019. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo pravil o spremembi vrst

Trditveno in dokazno breme o obstoju upravičenih razlogov iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1 je na predlagatelju. Sodišče prve stopnje predlagatelja ni dolžno pozivati na kakršnakoli pojasnila v zvezi njegovim materialnim položajem. Skladno z določilom 212. člena ZPP, ki se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks smiselno uporabljajo na podlagi 1. člena ZST-1, je namreč predlagatelj tisti, ki mora zatrjevati in dokazati vsa pravno odločilna dejstva. Torej mora navesti vsa pravno odločilna dejstva iz katerih izhaja, da sodne takse glede na njegov materialni položaj in materialni položaj njegovih družinskih članov ne more plačati oziroma da je ne more plačati takoj ali plačati takoj v celotnem znesku brez občutnega zmanjšanja sredstev s katerimi se preživlja oziroma se preživljajo njegovi družinski člani. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi. Ker je v tem primeru predlagatelj prostovoljno prevzel obveznosti, ki se sedaj prisilno izterjujejo na podlagi sklepa o izvrši, pri odločitvi o taksnih ugodnostih ni dopustno upoštevati, da