16. člen ZŠtip-1

Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo.

Kasnejši predpis v (ZUPJS-C) ZŠtip-1 v delu, ki se nanaša na odpis dolga oziroma vračilo štipendije ni razveljavil. To pomeni, da navedene določbe še vedno veljajo, je pa ZŠtip-1 v 16. členu določil, da se glede vprašanj statusa vlagatelja, postopka uveljavljanja državne štipendije, načina ugotavljanja materialnega položaja, meje dohodkov, ki so pogoj za pridobitev in višino državne štipendije, obdobje prejemanja in izplačila državne štipendije, spremembe okoliščin in pravil o neupravičeno priznani pravici do državne štipendije, nadzora nad delom CSD pri dodeljevanju državne štipendije ter zbirk podatkov uporabljajo določbe ZUPJS. Zaradi zmotnega stališča, da zadošča zgolj presoja glede na premoženjski/dohodkovni kriterij, ni bila opravljena presoja socialne ogroženosti po relevantnih določilih ZŠtip-1. .

Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.

V pritožbeni obravnavi je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti pri presoji predloga za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da je odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije, urejen v 101. do 103. členu ZŠtip-1. V četrtem odstavku 103. člena ZŠtip-1 je določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije8 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona. Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija, ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.

Kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s 4. odstavkom 103. člena ZŠtip-1, je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v 2. alineji 102. člena ZŠtip-1 kot opredelilni pogoj za odpis vračila štipendije določa "ugotovitev socialne ogroženosti". Upoštevajoč določbo 9. odstavka 44. člena ZUPJS in 2. alineje 102. člena ZŠtip-1 je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno pridobiti predhodno mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika.6

Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.

Glede na pritožbene navedbe je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije je urejen v 101. do 103. členu Zštip-1. Iz navedenih določb izhaja, da urejajo tudi vračilo državne štipendije. V četrtem odstavku 103. člena Zštip-1 je tako določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije6 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona.

Glede na zakonsko ureditev je za odločanje v sporih o prejemanju državne štipendije stvarno pristojno socialno sodišče in ne upravno sodišče. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa v tovrstni zadevi ima tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

Upravno sodišče ni pristojno za odločanje v sporu v zvezi s prejemanjem državne štipendije, mirovanjem te pravice in vračilu neupravičeno prejetih zneskov te štipendije.

Sredstev socialne pomoči, ki jih rezidenčni starš in otrok prejmeta iz javnih sredstev, ni mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša ali otrokovih lastnih dohodkov. Pravica do socialnih prejemkov je namreč odvisna od ugotovljenega materialnega položaja upravičencev. Pri ugotavljanju tega pa se, kot sestavni del dohodka z zakonom določenih oseb upošteva tudi preživnina. Otroškega dodatka tako ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo slednja upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka. Enako velja za državno štipendijo.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je dohodek tožnikovega očeta v višini 431,84 EUR, pa čeprav predstavlja razliko v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012, ker je tožnikov oče to razliko v višini 431,84 EUR prejel januarja 2015, pravilno, skladno s prvim v zvezi s petim odstavkom 15. člena ZDoh-2 in 15. členom ZUPJS, vštelo med dohodke, prejete v letu 2015.

V primerih, ko se preživninski zavezanec postopka ne udeležuje, njegove pridobitne zmožnosti ni mogoče konkretno ugotoviti. Treba je izhajati iz pravnega izhodišča glede določanja preživninske obveznosti; izpodbojne domneve, da sta oba starša dolžna prispevati za preživljanje otroka v enaki meri. Napačna je dedukcijska logika prvostopenjskega sodišča, ki je toženčeve preživninske zmožnosti ugotavljalo na podlagi podatkov o splošni politični in gospodarski krizi v Venezueli, saj njen vpliv na pridobitno zmožnost toženca ni izkazan. Na obstoj otrokove potrebe ne vpliva dejstvo brezposelnosti, ki je na strani preživninske zavezanke (tožnice). Lahko pa vpliva na (ne)zmožnost njenega zadovoljevanja. Kritje nadstandardnih potreb je odvisno zmožnosti preživninskih zavezancev. Če slednje to omogočajo, naj preživnina pokriva tudi potrebe, ki niso življenjskega pomena. Tožnica dejansko sama krije vse stroške postopka, glede na to, da je doslej s predujmi krila tudi stroške vročanja sodnih pisanj v tujino, prevajanja listin, toženčevega začasnega zastopnika in objave v uradnem listu. Ker se je obravnavani postopek vodil v korist otroka, na obeh pravdnih strankah pa

Po 13. členu Zštip-1 lahko med drugim pravico do štipendije pridobijo upravičenci, ki so pred dopolnjenim 27. letom starosti prvič vpisani v program višješolskega ali visokošolskega izobraževanja prve ali druge stopnje, za katerega uveljavljajo pravico do štipendije v RS ali v tujini, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. Iz 5. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij pa izhaja, da morata biti sočasno izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja. To pomeni, da se prvi vpis v prvi letnik upošteva le, ko po prekinitvi izobraževanja ne pride do spremembe izobraževalnega programa, ali če ob spremembi izobraževalnega programa ne pride do prekinitve izobraževanja. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Pri tožnici je prišlo do prekinitve izobraževanja na Fakulteti B. C., in tudi do spremembe smeri izobraževalnega programa (iz smeri turizem v smer marketing), ko je dopolnila več kot 40 let starosti. V predmetni zadevi torej ni izkaz

V konkretnem primeru je bil izpodbijani zavrnilni prvostopenjski upravni akt o tožničini vlogi za dodelitev državne štipendije za sina izdan pred datumom, od katerega je uporabljiv novelirani 12. člen ZUPJS-C. Ob izdaji prvostopenjskega upravnega akta tako še ni bilo zakonskih pogojev za uporabo spremenjenega 12. člena ZUPJS-C in s tem za upoštevanje dohodka, to je dobitka iz naslova klasičnih iger na srečo, v dohodek tožničine družine. Ker je bilo premoženjsko stanje tožničine družine ugotavljano tudi ob uporabi materialne določbe 12. člena ZUPJS-C, ki v času izdaje prvostopenjske zavrnilne odločbe še ni bila uporabljiva, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi in zadevo vrnilo v ponovni predsodni upravni postopek.