VSK sodba II Kp 32471/2011

Pritožbama zagovornikov obdolženega R. F. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolženemu R. F. v izrečeni pogojni obsodbi ne določi poseben pogoj, da oškodovanki J. K. v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe poravna škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in sicer plača prispevke za socialno varnost v znesku 5.150,43 EUR;

- v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se oškodovanko J. K. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

v ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega R. F. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po drugem odstavku 196. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovanki J. K. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe poravna škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in sicer plača prispevke za socialno varnost v znesku 5.150,43 EUR. Po prvem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanki J. K. v celoti prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 5.150,43 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 61,60 EUR in nagrado pooblaščenke oškodovanke J. K., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila sodne takse. Z isto sodbo je zoper obdolženo pravno osebo, gospodarsko družbo P. d.o.o. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi bila po prvem odstavku 42. člena ZKP, v povezavi s tretjim odstavkom 4. člena, v zvezi s 7. točko 25. člena ZOPOKD, odgovorna za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžene pravne osebe obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo so se pritožili obdolženčeve zagovornice iz Odvetniške pisarne M. d.o.o. in obdolženčev zagovornik P. P.. Obdolženčeve zagovornice navajajo, da vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ter višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Tudi obdolženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetnih pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 1669/2015 z dne 9.7.2015.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Zagovornice obdolženca uvodoma opozarjajo, da so v izrek izpodbijane sodbe povzeti zneski neplačanih prispevkov zajeti vsi prispevki za socialno varnost (prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevki za starševsko varstvo in prispevki za zaposlovanje), obdolžencu pa se očita, da je z neplačilom prispevkov prikrajšal delavce zgolj za pravico iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da se jim plača v navedenem obdobju ne upošteva v izračun pokojninske osnove. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, saj se torej obdolžencu v izreku očita izključno oškodovanje pravice delavcev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, istočasno pa je kot znesek tega oškodovanja zapisan znesek celotnih prispevkov delavcev. Po stališču zagovornic bi morala biti v izreku sodbe navedena višina neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po posameznih delavcih, in s tem razlogom so zagovornice tudi podale dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki pa mu sodišče prve stopnje ni sledilo. V tem pogledu sodišču prve stopnje očitajo tudi, da znaša znesek neplačanih prispevkov za oškodovanko M. V. 13.071,85 EUR (podatek iz kazenske ovadbe in njene dopolnitve) in ne 24.900,27 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

S tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost. V konkretni kazenski zadevi iz izreka jasno izhaja, katerim delavcem in v katerem časovnem obdobju prispevki za socialno varnost in s tem prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani. Zato tudi ni bistveno, da je sodišče prve stopnje v izrek sodbe napačno povzelo znesek neplačanih prispevkov za socialno varnost za M. V., ko je navedlo, da ti znašajo 24.900,27 EUR in ne 13.071,85 EUR, kot izhaja iz listinskih dokazov (tabela v prilogi C2). Glede na to, da gre za očitno pisno pomoto, do katere je prišlo pri prepisovanju številčnih podatkov iz prej omenjene tabele pa lahko takšno pomoto v smislu 1. odstavka 365. člena ZKP kadarkoli po uradni dolžnosti ali na predlog strank popravi sodnica, ki je v obravnavani zadevi razsodila na prvi stopnji. Zato zagovornice s temi pritožbenimi navedbami ne morejo uspeti.

Zagovorniki uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Podajajo svojo dokazno oceno obdolženčevega zagovora in drugih izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obdolženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe zagovornikov in nanje pravilno in argumentirano odgovorilo, pritožniki pa v zvezi s temi razlogi ne ponujajo nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj. Sodišče prve stopnje se je do zagovora obdolženca, da njegova družba iz objektivnih razlogov v kritičnem obdobju ni mogla plačevati prispevkov za socialno varnost oškodovancem, in izpovedb prič, ki so tak zagovor potrdile (M. V., M. I., A. H.), pravilno opredelilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe za to podalo logične in prepričljive razloge, ki jim ni kaj dodati. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi J. K. in da je njena izpovedba nasprotujoča si in nejasna, predstavlja zgolj subjektivno videnje zagovornic. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopenjskih ugotovitev glede finančnega stanja obdolženčeve družbe v inkriminiranem obdobju kot tudi ne glede poslovanja te družbe v inkriminiranem obdobju (nedenarno poravnavanje obveznosti). Do tega se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo in v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo svojo presojo, pritožniki s poudarjanjem okoliščin, ki niti niso pomembne za presojo obravnavane zadeve, ne morejo biti uspešni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni mogoče pritrditi obrambi, da je prišlo do neplačila prispevkov zaposlenim izključno iz objektivnih razlogov, na katere obdolženec ni imel nobenega vpliva. Ko se je finančno stanje obdolženčeve družbe tako poslabšalo, da obdolženec ni bil več sposoben izpolnjevati vseh svojih zakonskih dolžnosti do svojih zaposlenih, bi moral ukrepati tako, da bi dal prednost pravicam delavcev in ne svojemu podjetju (ustrezno bi moral zmanjšati poslovanje, predlagati postopek prisilne poravnave oziroma stečaja, delavce odpustiti in jim tako omogočiti, da bi koristili druge svoje pravice ipd.). Obdolženec pa je za vsako ceno, tudi na račun pravic delavcev, tudi s poravnavanjem obveznosti na podlagi sklenjenih kompenzacij in asignacij, reševal svoje podjetje, pri tem pa se je zavedal, da s takšnim načinom dela oziroma s svojim ravnanjem posega v pravice delavcem. Obdolženčeva skrb po ohranitvi obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za predmetno kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti. Zato obdolženca njegove kazenske odgovornosti za predmetno kaznivo dejanje tudi ne razbremenjuje dejstvo, da so posamezni delavci privolili v neizplačilo prispevkov za socialno varnost. Ker je bilo dejansko stanje zadeve razčiščeno do te mere, da ni bilo nobene potrebe po širitvi dokaznega postopka z izvajanjem dodatnih dokazov, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za dostavo dokumentacije, nanašajoče se na sklenjene pogodbe v zvezi s projektom na x, in za postavitev izvedenca finančne stroke, kar je v sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana uveljavljena kršitev pravice obdolženca do obrambe kot tudi ne kršitev kazenskega zakona.

Prav tako zagovornice obdolženca neutemeljeno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker naj v ravnanju obdolženca ne bi bil podan zakonski znak prikrajšanja delavca za pravico, ki mu pripada. Navajajo, da oškodovanje še ni nastopilo, saj oškodovanci še niso uveljavljali pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nadalje trdijo, da je glede na določilo 30. člena ZPIZ-2, ki določa, da se v pokojninsko osnovo šteje zadnjih 24 najugodnejših let od 1. januarja 1970 naprej, negotovo, ali se bodo obdobja od 2008 do 2010, ki so pod obtožbo, sploh upoštevala v pokojninsko osnovo. Prav tako škoda ni nastala, saj se obdobja, v katerih niso plačani prispevki, v primeru obračuna pokojninske osnove preskočijo in se upoštevajo nadaljnja obdobja (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Oškodovanja tudi ni iz razloga, ker imajo ZZZS, ZPIZ in DURS (sedaj FURS) ločitvene pravice na nepremičninah in torej obstoji možnost, da bodo v stečajnem postopku nad obdolženčevo družbo poplačani.

Na te očitke je v resnici odgovorilo že sodišče prve stopnje (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je pridobitev pravic s področja socialne varnosti odvisna samo od plačila prispevkov, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov. Ker obdolženec ob izplačilu plač delavcem ni izpolnil svoje zakonske obveznosti in predpisanih prispevkov zanje ni plačal, je s tem ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialno varnost delavcev že ogrozil in je vanjo že posegel.

Zagovorniki pa imajo prav, ko izpodbijajo odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Po ustaljeni sodni praksi predstavlja odločanje o premoženjskopravnem zahtevku kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) postopek, katerega smisel je v tem, da se upoštevajoč interese oškodovanca in ekonomičnost postopka oškodovancu omogoča, da se lahko pod določenimi pogoji v kazenskem postopku obravnava in odloča tudi o njegovem premoženjskopravnem zahtevku, ki je nastal s kaznivim dejanjem, o katerem bi bilo drugače potrebno odločiti v pravdnem postopku (sodbe I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012, I Ips 3048/2010 z dne 25. 10. 2012, I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013). V pridruženem postopku odloča kazensko sodišče o premoženjskopravnem zahtevku po pravilih civilnega materialnega prava.

V skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZKP se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, na predlog upravičenca obravnava v kazenskem postopku, če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 22575/2010 z dne 1.3.2012 v zvezi s predmetom premoženjskopravnega zahtevka pojasnilo, da se vprašanje, kdaj gre za premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal s kaznivim dejanjem, presoja izključno po pravilih civilnega materialnega prava, zato je kljub temu, da pridruženi postopek teče v skupnem postopku glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava. Tudi glede vprašanja aktivne legitimacije za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka, nastalega s kaznivim dejanjem v kazenskem postopku, je že bilo pojasnjeno, da se ta presoja po predpisih civilnega prava in ne po določbi šeste alineje 144. člena ZKP o tem, kdo se šteje za oškodovanca v kazenskem postopku. Vendar pa kazenski procesni zakon v določbi drugega odstavka 100. člena pravice do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ki je nastal s kaznivim dejanjem, ne omejuje le na zahtevke, ki jih je glede na določbo 1. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopustno uveljavljati v pravdi (spori iz osebnih in družinskih razmerij, spori iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa), ampak predmet premoženjskopravnega zahtevka omejuje na zahtevke, ki jih je dopustno uveljavljati v sporu in se tičejo (I.) povrnitve škode, (II.) vrnitve stvari ali (III.) razveljavitve določenega pravnega posla. Povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev določenega pravnega posla, se torej lahko uveljavljajo v kazenskem postopku samo, če so ti zahtevki po svoji naravi takšni, da jih je mogoče uresničiti pred pravdnim sodiščem. Predmet premoženjskopravnega zahtevka, ki je nastal s kaznivim dejanjem, glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP, torej ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljaviti, ker bi bilo npr. v nasprotju s pravnim redom, kakor tudi ne zahtevki za uveljavljanje katerih je predpisan kakšen drug postopek, npr. upravni postopek, davčni postopek, itd (1).

V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče oškodovanki J. K. v celoti prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 5.150,43 EUR, ki predstavlja znesek zanjo neplačanih prispevkov za socialno varnost.

Uveljavljanje terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost glede na določbo 1. člena ZPP ne more biti predmet pravde oziroma pravdnega postopka ter se glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP ne nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev pravnega posla. Zato posledično oškodovanka J. K. po pravilih civilnega materialnega prava ni upravičenka za vložitev tožbe v pravdnem postopku, s katero bi uveljavljala plačilo terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost. Neporavnani prispevki za socialno varnost so davčna terjatev in so predmet posebnega upravnega – davčnega postopka. Zakon o davčnem postopku (ZdavP-2) v 3. členu namreč določa, da če ni s tem zakonom drugače določeno, določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom. ZdavP-2 v 1. členu pa določa, da ta zakon ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov oziroma pobiranje davkov, ter tako predpisuje postopek ugotavljanja in izterjave davkov in s tem tudi prispevkov za socialno varnost na prvi in drugi stopnji ter tudi postopek davčne izvršbe, kar vse opravlja davčni organ – Finančna uprava Republike Slovenije (FURS – 11. člen ZdavP-2 in 2. člen Zakona o finančni upravi – ZFU).

Sodišče prve stopnje bi zato moralo ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanko J. K. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, napotiti na pravdo, ker se o terjatvah iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost ne odloča po pravilih obligacijskega prava. Sodišče namreč v procesnih določbah nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, ki ga ni dopustno uveljaviti v kazenskem postopku, zavrnilo oziroma zavrglo kot nedovoljenega.

V nadaljevanju zagovorniki utemeljeno navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanko J. K. napotiti na pravdo tudi zato, ker je bilo o terjatvi iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost pravnomočno odločeno v drugem, to je davčnem postopku. Iz izpovedbe priče D. M. in listinske dokumentacije izhaja, da je bilo v postopku davčnega nadzora, ki ga je opravljala Davčna uprava RS, Davčni urad P., ugotovljeno, da obdolženčeva družba v navedenih obdobjih za svoje delavce ni plačevala prispevkov za socialno varnost, Davčni urad je zoper obdolženčevo družbo vodil postopek davčne izvršbe, vendar neuspešno, nato je Davčni urad zoper obdolženčevo družbo predlagal začetek stečajnega postopka, ki je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju St 1266/2013 z dne 29.7.2013, v katerem je bila Davčnemu uradu priznana terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev. Iz navedenega izhaja, da že obstaja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih prispevkov za socialno varnost za J. K. zoper obdolženčevo družbo. Pri presoji, ali gre pri uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku za isti zahtevek, o katerem je bilo odločeno v davčnem postopku, gre ugotoviti, da gre za identičen predlog, da se poravnajo davčne obveznosti – povrne škoda, ki jo je povzročil obdolženec z neplačilom prispevkov za socialno varnost za J. K., torej da gre v obeh primerih za isti historičen dogodek, za isti konkreten življenjski primer, iz katerega izvirajo tudi ista dejstva, torej gre za iste dejanske in pravne podlage, ki se nanašajo na neplačilo prispevkov za socialno varnost za J. K.. Sodišče v kazenskem postopku, kot je že bilo navedeno pod prejšnjo točko obrazložitve, nima pooblastila za zavrnitev oziroma zavrženje premoženjskopravnega zahtevka tudi v primeru, če ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda, ali je bila celo izrečena pravnomočna sodba, oziroma da obstaja drug izvršilni naslov. V takem primeru mora sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pot pravde.

Zagovorniki imajo prav, da je navedenim ugotovitvam ustrezno potrebno poseči tudi v odločbo o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi ne določi poseben pogoj, da oškodovanki J. K. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe poravna škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in sicer plača prispevke za socialno varnost v znesku 5.150,43 EUR. Obdolžencu se namreč lahko nalaga kot poseben pogoj v okviru pogojne obsodbe samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa iz posebne pravde.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, opravljen v mejah 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji), je sicer pokazal, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo. To je prepričljivo obrazložilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji, razen v delu, ki se nanaša na določitev posebnega pogoja, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ni bilo potrebno poseči.

V zaključku pritožbe obdolženčevih zagovornic izražena trditev, da je obdolžencu nerazumljivo, da je bil obsojen, glede na to, da je splošno znano, da v Republiki Sloveniji veliko delavcem niso plačani prispevki, pa zakoniti zastopniki večjih družb za to kazensko ne odgovarjajo niti se zoper njih ne sprožajo kazenski postopki, kar predstavlja neenakopravno obravnavo obdolženca v primerjavi z drugimi zakonitimi zastopniki družb in s tem kršitev 22. in 23. člena Ustave RS, seveda ne more imeti nobene teže.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama obdolženčevih zagovornikov deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), v preostalem delu pa je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obdolženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse, v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni moglo spuščati v vsebinsko utemeljenost pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornic, ki se nanašajo na oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka. Pogojev za naložitev plačila stroškov, ki jih je imel obdolženec s pritožbo, v breme proračuna, kar tudi predlagajo zagovorniki, ni, saj taki stroški obremenjuje proračun le v primerih, ki so navedeni v prvem odstavku 96. člena ZKP (če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep s katerim se obtožnica zavrže).

----

op. št. 1: Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61836/2011 z dne 22.5.2014