VSRS Sodba I Ips 51408/2010-163

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega P. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let, na podlagi tretjega odstavka 50. člena KZ pa mu je določilo še dodatni pogoj, da v enem letu in šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovancem povrne povzročeno škodo. Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obtožencu naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem, v presežku priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov pa je oškodovance napotilo na pravdo. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je sodišče obtožencu naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi v državni proračun, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa mu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženega P. K. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ (šele iz obrazložitve sodbe (stran 28 in 29) je razvidno, da je sodišče zavrnilo obtožbo zaradi zastaranja kazenskega pregona po 4. točki 357. člena ZKP), na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca napotilo na pravdo, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa je odločilo še, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je pritožbi (obtoženčevih zagovornikov) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženega P. K. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je sodišče druge stopnje oškodovance s celotnimi priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa je odločilo še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. in 4. točke 372. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je sodišče druge stopnje pri izdaji sodbe v obtoženčevo korist prekršilo 3. in 4. točko 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu in njegovim zagovornikom, ki se o njej niso izjavili.

B.

4Uvodoma vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da bi glede na opis dejanskih okoliščin v obtožbi ločitev posameznih obtoženčevih ravnanj ob upoštevanju njegovega enotnega naklepa pri izvrševanju kaznivega dejanja nasprotovalo vsebini življenjskega dogodka in smislu materialnih določb. Način pridobitve kupcev in sklepanja pravnih poslov glede istega predmeta poslovanja, enaka preslepitev oškodovancev in kršitev iste pravno varovane dobrine v kratkem, istočasnem oziroma zaporednem časovnem obdobju z enakim preslepitvenim namenom po stališču vrhovnega državnega tožilca tvori homogeno celoto obtoženčevih ravnanj, ki vsako zase predstavlja kvantitativno povečanje obsega protipravnosti. Po oceni vrhovnega državnega tožilca slaba finančna situacija obtoženčeve družbe, dejstvo, da je obtoženec s pridobljeno premoženjsko koristjo namesto izpolnitve dogovora iz sklenjenih pravnih poslov z oškodovanci pokrival obveznosti do dobaviteljev in plače zaposlenih ter naročila drugih kupcev, ter veliko izgubo, s katero se je družba soočala v tistem času, nedvomno kažejo na obtoženčev enoten subjektivni odnos pri storitvi kaznivega dejanja. Gospodarska dejavnost je obtožencu služila kot temelj za opisani način poslovanja, ki je bil zanj v kritičnem času ustaljen in ki predstavlja neločljiv dejavnik za izvrševanje kaznivega dejanja poslovne goljufije. Že opis tega kaznivega dejanja predpostavlja daljše časovno delovanje storilca v smislu opravljanja gospodarske dejavnosti, ki je bila v konkretni zadevi zlorabljena na način, da je obtoženec pod njenim okriljem na enak način preslepil oškodovance, pri tem pa je nastala velika premoženjska škoda, kar potrjuje zaključek, da je obtožencu mogoče očitati eno kaznivo dejanje v kvalificirani obliki. Vrhovni državni tožilec tudi ocenjuje, da sodišče druge stopnje ni ravnalo pravilno, ko je nekonkretizacijo kvalifikatornega znaka očitanega kaznivega dejanja prepoznalo kot kršitev materialnega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP in kaznivo dejanje opredelilo po temeljni obliki po prvem odstavku 234.a člena KZ. Iz abstraktnega dela obtožnice izhaja očitek, da je zaradi celotne ali delne neizpolnitve strankam nastala velika premoženjska škoda, ki v konkretnem primeru sicer ni opredeljena po seštevku celotne višine škode, se pa na celotno višino nedvomno sklepa preko višine protipravne premoženjske koristi iz posameznih izvršitvenih ravnanj. Po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca ni dvoma, da je obtoženec med postopkom ves čas vedel, za kateri historični dogodek, ki ima vse znake obravnavanega kaznivega dejanja, gre, in se je zoper očitek obtožbe tudi branil. Kljub temu da v tej zadevi ni bilo opisa končnega seštevka celotne premoženjske škode, ki je zaradi kaznivega dejanja nastala oškodovancem, ni mogoče slediti zaključku, da zakonski znak iz drugega odstavka 234.a člena KZ ni bil del očitka oziroma ni bil konkretiziran. Obtoženec je bil seznanjen z očitkom o veliki premoženjski škodi, ki ga je vseboval tenor obtožnice z opredelitvijo njegovega obstoja in višino protipravne posledice. Že samo dejstvo, da je prišlo do velike premoženjske škode, zadošča, da se obtožencu očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja poslovne goljufije. Stališče sodišča druge stopnje, da ne gre za kaznivo dejanje po drugem odstavku 234.a člena KZ zaradi nekonkretizacije kvalifikatornega znaka očitanega kaznivega dejanja, je po oceni vrhovnega državnega tožilca neprepričljivo in neutemeljeno. V tej zadevi gre za eno kaznivo dejanje, ki glede na niz dejavnosti iz homogene celote življenjsko izkustveno ne dopušča delitve posameznih ravnanj na samostojna dejanja obtoženca, zato se tudi škoda ne more deliti na posamezna ravnanja, ampak se lahko iz obtožbenega očitka presoja zgolj v skupni višini. Nepravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 234.a člena KZ in razdelitev na več posameznih kaznivih dejanj, vključenih v nadaljevano kaznivo dejanje, sta po stališču vrhovnega državnega tožilca vodili v nepravilen sklep, da ni pogojev za kazenski pregon obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ker je od dejanja preteklo več kot deset let v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. S tem pa se izpostavlja tudi kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP, saj je sodišče zavrnilo obtožbo zaradi zastaranja kazenskega pregona. Glede na to, da se po stališču vrhovnega državnega tožilca obtožencu lahko očita le eno kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem odstavku 234.a člena KZ, do zastaranja kazenskega pregona še ni prišlo.

5Z zgornjimi navedbami vrhovni državni tožilec napada pravno opredelitev kaznivega dejanja in odločitev sodišča druge stopnje, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če obstojijo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, če je kazenski pregon zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali pa je stvar že pravnomočno razsojena, in 4. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti.

6Opis kaznivega dejanja, ki je naveden v izreku pravnomočne sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena KZ. To kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega velika premoženjska škoda. Iz opisa dejanja izhaja, da naj bi obtoženec dejanje storil s tem, ko naj bi meseca decembra leta 2000, v januarju (dvakrat), maju, juniju (štirikrat), juliju, avgustu (dvakrat) in novembru leta 2001 kot direktor družbe H. d.o.o., ali po sklenitvi dogovora, ali posredovanju avansnih računov, ali po posredovanju ponudb, ali po sklenitvi pogodbe o izdelavi, montaži in dobavi stavbnega pohištva od dvanajstih različnih oškodovancev prejel plačilo za dobavo stavbnega pohištva ter jim ob plačilu zatrjeval, da jim bo stavbno pohištvo dobavil (in montiral) v dogovorjenem roku, vendar tega ni storil, pri čemer so zneski premoženjske škode, povzročene oškodovancem, znašali od 65.940,00 SIT oziroma 275,16 EUR do 3.203.586,00 SIT oziroma 13.368,33 EUR. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je še razvidno, da naj bi se obtoženec že ob sklenitvi poslov zavedal, da je njegova družba prezadolžena, saj bi moral najkasneje konec meseca aprila 2001 predlagati uvedbo stečajnega postopka ali prisilne poravnave, prav tako je iz obrazložitve razvidno, da skupna premoženjska škoda znaša 17.581.561,13 SIT oziroma 73.366,55 EUR.

7Pritrditi je treba zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca o tem, da je znesek velike premoženjske škode razviden iz opisa kaznivega dejanja. Pri opisu vsakega od dvanajstih očitanih kaznivih dejanj poslovne goljufije je naveden točen znesek premoženjske škode, ki naj bi jo obtoženec povzročil posameznemu oškodovancu. Res je, da v izreku pravnomočne sodbe ni naveden znesek skupno povzročene premoženjske škode. Taka navedba glede na to, da so konkretno navedeni posamezni zneski premoženjske škode za vsakega oškodovanca posebej, po presoji Vrhovnega sodišča sicer ni nujna in zato ni mogoče pritrditi sodišču druge stopnje, da odsotnost take navedbe predstavlja nekonkretizacijo zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, vsekakor pa bi navedba skupnega zneska premoženjske škode pripomogla k jasnosti in razumljivosti izreka. Namreč, gre zgolj za navedbo, ki pomeni seštevek že znanih in v izreku navedenih zneskov premoženjske škode.

8V zvezi s presojo, ali gre za eno kaznivo dejanje, ali nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za realni stek več kaznivih dejanj, je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009 (enako stališče je ponovilo v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013) med drugim obrazložilo, da kazenskopravna teorija in sodna praksa poznata primere, ko je izvršitev kaznivega dejanja že v zakonu opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. V takih primerih je že „po sili zakona“ izključen stek (na primer sestavljena ali alternativna kazniva dejanja, kolektivno kaznivo dejanje, dejanje z nedoločnim številom ponavljanj, itd). V isti sodbi je obrazložilo tudi, da obstajajo življenjski primeri, pri katerih sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje (in ne gre morda za realni stek ali navidezni realni stek ali nadaljevano kaznivo dejanje), nima opore v zakonskem besedilu, temveč temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Za take primere lahko gre pri tako imenovanih trajnih kaznivih dejanjih ali nizu premoženjskih kaznivih dejanj ali pri izvršitvi več osebnih kaznivih dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine. V takih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb. V primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kjer ni možna pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena (ali poskušana) istočasno ali zaporedoma iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, mora sodišče uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi 54. člena KZ-1 (tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013).

9Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi vsako obtoženčevo ravnanje posebej obrazložilo (na ta del obrazložitve se sklicuje tudi vrhovni državni tožilec), nato pa zaključilo, da gre za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več vrst istega kaznivega dejanja, vsako obtoženčevo dejanje pa ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, ampak je le del obtoženčeve protipravne dejavnosti. Obtoženec (oziroma njegova družba) je z dvanajstimi oškodovanci sklenil enake pravne posle zaradi dobave stavbnega pohištva istega proizvajalca, pri čemer je oškodovancem obljubil dobavo stavbnega pohištva proti plačilu v pogodbi dogovorjene cene. Iz obtoženčevega načina poslovanja, privabljanja potencialnih kupcev (iz sodbe sicer ni razvidno, kako naj bi obtoženec privabljal potencialne kupce), sklepanja pravnih poslov glede istega predmeta poslovanja in enakih preslepitev vseh oškodovancev je sodišče sklepalo na obtoženčev enoten naklep do povzročitve velike premoženjske škode. Sodišče je še navedlo, da so bila vsa obtoženčeva ravnanja usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine, storjena so bila v kratkem časovnem obdobju zoper več oškodovancev, zato predstavljajo niz premoženjskih dejanj, vsako posamezno dejanje pomeni povečanje obsega protipravnosti in premoženjske škode. Nasprotno je sodišče druge stopnje obrazložilo, da gre za enak oziroma podoben način izvršena istovrstna premoženjska kazniva dejanja in za obtoženčevo enotno dejavnost, zato sicer samostojna kazniva dejanja v življenjskem smislu predstavljajo celoto. Sodeč po času storitve posameznih dejanj je sodišče druge stopnje štelo, da je med njimi podana taka povezanost, da jih je mogoče vključiti v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Glede na opis kaznivega dejanja oziroma kaznivih dejanj v izreku pravnomočne sodbe, obrazložitev posameznih dejanj ter sodno prakso, Vrhovno sodišče kot utemeljeno sprejema stališče drugostopenjskega sodišča, da je treba obtoženčeva dejanja v obravnavanem primeru šteti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Iz pravnomočne sodbe ni razvidno, da bi obtoženec vzpostavil sistem, v katerem bi z izvrševanjem kaznivih dejanj poslovne goljufije pridobival premoženjsko korist oziroma oškodovancem povzročal premoženjsko škodo (kakršen je bil primer v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 289/2008 z dne 6. 11. 2008), temveč naj bi kazniva dejanja storil v okviru redne dejavnosti njegove družbe. Obtoženec naj bi kazniva dejanja storil zoper dvanajst različnih oškodovancev, po presoji Vrhovnega sodišča pa dejanja, razen v mesecu juniju leta 2001, niso tako ozko časovno povezana, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot niz kaznivih dejanj in jih s tem šteti za eno dejanje (enako kot v primeru, obravnavanem v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 6097/2010 z dne 20. 12. 2012, in drugače kot v primerih, obravnavanih v sodbah I Ips 289/2010 z dne 6. 11. 2008 in I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009).

10Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 (stališče pa je ponovilo, na primer, še v sodbah I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006, I Ips 443/2007 z dne 19. 6. 2008 in I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013) obrazložilo, da se v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja vrednosti iz posameznih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko škodo oziroma korist, in se je storilec zavedal ali hotel, da nastane taka posledica, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev. Zastaranje kazenskega pregona pa se šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Če je v razmerju do posameznega kaznivega dejanja nastopilo zastaranje, ni več danih pogojev za kazenski pregon. V tem primeru je obtoženec v inkriminiranem obdobju izvršil osem posameznih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, sodišče pa ga je glede na seštevek posameznih zneskov pravno opredelilo kot kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ.

11Ob presoji, da je kazenski pregon za obravnavana kazniva dejanja zastaral, sodišču druge stopnje v izreku sodbe niti ne bi bilo treba spreminjati pravne opredelitve kaznivega dejanja, temveč bi prvostopenjsko sodbo spremenilo zgolj tako, da bi iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, razloge o pravni opredelitvi kaznivega dejanja (kaznivih dejanj) pa bi navedlo v obrazložitvi sodbe. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe je namreč razvidno, da posamezne vrednosti povzročene premoženjske škode ne dosegajo višine velike premoženjske škode iz 3. točke trinajstega odstavka 126. člena KZ (oziroma iz 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1, na katero se kot na milejši kazenski zakon po vsebini sklicuje sodišče druge stopnje v točki 8 svoje sodbe), presega pa to vrednost seštevek vseh premoženjskih škod, kar pa za presojo o zastaranju posameznih dejanj znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, glede na vse navedeno, ni relevantno vprašanje. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, razvidno iz razlogov sodbe (stran 9), da gre v obravnavanem primeru za dvanajst kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, za katere so izpolnjeni pogoji za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Obtoženec naj bi zadnje od očitanih kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ storil 4. 11. 2001. Za to kaznivo dejanje je predpisana kazen do petih let zapora. Po 4. točki prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo 20. 12. 2013, torej po poteku roka za zastaranje kazenskega pregona. Slednje pomeni, da je zastaral tudi kazenski pregon za že prej storjena kazniva dejanja poslovne goljufije. Zato je sodišče druge stopnje v nasprotju z zatrjevanjem vrhovnega državnega tožilca pravilno in zakonito spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo obtožbo po 4. točki 357. člena ZKP zaradi zastaranja kazenskega pregona.

C.

12Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.