VSL sklep II Cp 2194/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu(4) razveljavi in zadeva v navedenem delu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da so toženci dolžni v 8 dneh opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na parcelah št. 10/2, 10/1 in 10/4 k. o. ... (na katerih je objekt P. s pripadajočim zemljiščem) in (i) odkleniti – odpreti cestno zapornico na dovozni poti, ki poteka mimo večstanovanjskega bloka na P. in je na parc. št. 04/3 in 10/1 k. o. … ali (ii) izročiti vsakemu izmed tožnikov daljinski upravljalec, s katerim bodo lahko nemoteno odpirali in zapirali navedeno zapornico na opisani dovozni poti, in sicer tako, da bo tožnikom omogočen prost dostop in dovoz do objekta P. s pripadajočim zemljiščem.(5) Tožnikom je zato naložilo, da v 15 dneh tožencem nerazdelno povrnejo pravdne stroške, in sicer 17. tožencu 1.317,60 EUR, 19. tožencu 664,53 EUR, ostalim tožencem (razen 1., 8., 11. in 18. toženca) pa 2.683,70 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da po oceni sodišča prve stopnje tožniki s tožbenim zahtevkom merijo na odklenitev (odprtje) zapornice (na dovozni poti), ki je po trditvah tako tožencev kot tudi tožnikov v solasti tožencev (sodišče ni videlo razloga, da ne bi sledilo tožencem, da je zapornica njihova last, temu pa da tekom postopka tudi tožniki niso nasprotovali). Sodba tako lahko velja samo za vse solastnike sporne zapornice, zato je na pasivni strani podano nujno enotno sosporništvo (toženi morajo biti vsi (etažni) solastniki, ker sicer ni tožena prava stranka). V konkretnem primeru se namreč z zahtevkom zasleduje takšno dejanje, ki bistveno posega v stvar kot celoto. In ker tožniki niso tožili vseh solastnikov zapornice, ni podana pasivna legitimacija, zato je bilo potrebno zahtevek zavrniti.

2Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, t. j. vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožujejo tožniki(6) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Uveljavljajo tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navajajo, da toženci niso postavili zapornice na svojem zemljišču, zaradi česar je zahtevek utemeljen, saj tožniki zahtevajo odstranitev zapornice, ki stoji delno na njihovi parceli št. 10/1 k. o. ..., onemogoča pa dostop do parcele št. 10/2 in 10/4 k. o. ..., ki pripadajo tožnikom kot etažnim lastnikom. Toženci so zapornico postavili brez sodelovanja in soglasja tožnikov. Prvotna zapornica je bila postavljena s soglasjem Občine X. iz leta 1980, vendar ob izrecni zahtevi, da mora biti stalno odklenjena, saj drugače onemogoča dostop tudi intervencijskim vozilom do objektov tožnikov in objektov P. Zaključek sodišča o tem, da mora obstajati enotno in nujno sosporništvo, je neutemeljen in ne temelji na nobenem pozitivnem predpisu. Razlaga po 67. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) ne pride v poštev. Zapornica namreč ni postavljena na zemljišču, ki bi bilo v solasti tožencev, temveč na zemljišču, ki je v solasti tožnikov in občine. Gre za dejanje, ki ima učinke na tujem zemljišču, tako ravnanje pa je nedopustno samo po sebi. Opozarjajo tudi, da se po prvem odstavku 25. člena Stanovanjskega zakona zahteva soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev. Obstaja tudi bistvena kršitev določb ZPP, saj so vsi razlogi sodbe v nasprotju z nesporno ugotovitvijo, ki je večkrat navedena v razlogih izpodbijane sodbe, da je zahtevek tožnikov utemeljen, pri čemer noben zakon ne upravičuje tožencev kot etažnih lastnikov, da posežejo in postavijo zapornico na tuje zemljišče. Do takega ravnanja so upravičeni pod pogojem, da z navedenim soglašajo vsi etažni lastniki. Noben predpis pa ne določa, da bi morali biti v primeru nedopustnega posega v postopku udeleženi vsi etažni lastniki sosednjih objektov, saj le-ti nimajo nobenih upravičenj do raznih motitvenih dejanj na tujih zemljiščih (!?). Prikaz parcel GURS izkazuje, da preko parcel št. 10/1 in 04/3 k. o. ... poteka edin dostop do garažnega objekta na parceli št. 10/3 k. o. ... Tožniki zato utemeljeno opirajo tožbo na zaščito pred vznemirjanjem, kot jo opredeljuje prvi odstavek 99. člena SPZ. Sodišče v razlogih samo priznava, da toženci nimajo nobenega pravnega naslova za poseganje v solastninsko pravico tožnikov. Leta 1980 izdano soglasje upravnega organa ne utemeljuje poseganja v lastninsko pravico tožnikov. To pa tudi ne onemogoča tožnikom vložiti zahtevek po 99. členu SPZ, ki kot stvarnopravni ne zastara. Toženci bi pri postavitvi nove zapornice morali pridobiti soglasje lastnikov parcel št. 10/1 in 10/4 k. o. ..., a ga niso. Tožniki nimajo tako več dovoza do svojega objekta in zemljišča, na katerem pripada tožnikom 7 parkirnih mest, ki jih sedaj ne morejo uporabljati. Tožbeni zahtevek tožnikov je tako izkazan in utemeljen, stališče sodišča o nujnem enotnem sosporništvu na strani tožencev pa je neutemeljeno.

3Na pritožbo so odgovorili toženci, in sicer 17. toženka in 19. toženec, vsak s svojim odgovorom, pa tudi ostali toženci, ki jih zastopa O., s svojim odgovorom na pritožbo. Menijo, da je pritožba neutemeljena in predlagajo njeno zavrnitev, tožnikom pa da se naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka (z izjemo 19. toženca). 19. toženec še posebej opozarja na neobstoj njegove pasivne legitimacije, saj ni lastnik nobenega stanovanja na naslovu P.

4Pritožba je utemeljena.

5Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni očitek o napačnem materialnopravnem izhodišču sodišča prve stopnje pri odločanju v navedeni zadevi (kar je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti upošteven pritožbeni razlog), in sicer tako glede presoje lastninske pravice predmetne cestne zapornice, kot tudi presoje potrebne (stvarne) pasivne legitimacije (v povezavi z vtoževanim upravljanjem z navedeno zapornico - da naj bi tožniki od tožencev uveljavljali ravnanje, za katero je potrebno soglasje vseh solastnikov v smislu petega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ)). To pa je imelo za posledico, da sodišče prve stopnje odločilnih dejstev ni ugotavljalo. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine obravnavane zadeve ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti navedene pomanjkljivosti, je na podlagi 355. člena ZPP moralo pritožbi ugoditi, sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Pritožbeno sodišče najprej glede t. i. „alternativnih“ (tožbenih) zahtevkov pojasnjuje, da materialno pravo (in posledično ZPP) take možnosti kumulacije (tožbenih) zahtevkov ne dopušča. Z tožbenimi zahtevki se namreč(7) (v sporu) uveljavljajo materialnopravna upravičenja.(8) Po prvem odstavku 384. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ima, če ima kakšna obveznost dva ali več predmetov, vendar mora dolžnik dati le enega, da bi bil prost obveznosti, če ni dogovorjeno kaj drugega, pravico izbire dolžnik in obveznost preneha, ko izroči predmet, ki ga je izbral. Dolžnik ima po prvem odstavku 386. člena OZ pravico izbire vse dotlej, dokler ni v prisilni izvršbi ena izmed dolgovanih stvari popolnoma ali delno izročena upniku po njegovi izbiri. V takem primeru je upniku na razpolago en zahtevek z dvema predmetoma (po toženčevi izbiri, po potrebi še v izvršilnem postopku). Če pa ima izbiro tožnik (upnik iz materialnopravnega razmerja), zahteva po določenosti tožbenega zahtevka(9) terja njegovo izbiro(10) pred vložitvijo tožbe, pri čemer mora, če izbiro prepusti tožencu, ravnati kot veleva cit. prvi odstavek 386. člena OZ.(11) Upoštevajoč načelo iura novit curia(12) gre v obravnavani zadevi torej za en zahtevek tožnikov z dvema predmetoma obveznosti po izbiri tožencev (tako kot je naveden v 1. točki obrazložitve).

7Izhajajoč iz navedenega tožniki, etažni lastniki(13) stavbe P., katere sestavni (skupni) del(14) so parc. št. 10/2, 10/1 in 10/4 k. o. ...,(15) s tožbenim zahtevkom zoper tožence, etažne lastnike stavb P. 1, 3 in 5, uveljavljajo varstvo lastninske pravice zaradi nemožnosti upravljanja (odpiranja - zapiranja) z zapornico(16) na (vsaj deloma) njihovi nepremičnini (parc. št. 10/4 k. o. ...). A zapornica ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti ne more biti predmet pridobitve (ne lastninske ne kakšnih drugih) stvarnih pravic. Upoštevajoč načelo specialnosti(17) ter načelo superficies solo cedit oziroma načelo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ), ki je izpeljava načela specialnosti na nepremičninskem področju,(18) je zapornica sestavina nepremičnine (zemljišča) in deli njeno (njegovo) pravno usodo. Sodišče prve stopnje pa glede zapornice ugotavlja (ne le materialnopravno zgrešeno, pač pa tudi kontradiktorno) „nespornost lastništva“ zapornice, ko v nasprotju s tâko (sicer kontradiktorno) ugotovitvijo že iz zahtevka tožnikov sledi trditev,(19) da je cestna zapornica na dovozni poti, ki poteka mimo večstanovanjskega bloka na P. in je na parc. št. 04/3 in 10/1 k. o. ...(20) Kontradikcije (nasprotja) med zapornico, vsaj deloma na parceli tožnikov (natančneje etažnih (so)lastnikov navedene parcele), ki so jo postavili toženci (natančneje etažni lastniki posameznih delov zgradb P. 1, 3 in 5, ki so s tem (so)lastniki skupnih delov, med katerimi so skupni prostori in zemljišče, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije, naprave ter oprema),(21) sodišče ni razjasnilo, kot tudi ne, kaj sploh zapornica je (v smislu skupnega dela po 3. in 5. členu SZ-1). Pri tem je seveda potrebno izhajati še iz dejstva, da gre v obravnavanem primeru za spor med etažnimi lastniki večstanovanjskih oziroma stanovanjsko-poslovnih stavb P. 1, 3, 5 in 7.

8Poleg navedenega in predvsem razjasnitve, ali je predmetna zapornica splošen skupni del in čigav, ali morebiti poseben skupni del (in čigav), in to v razmerju med pravdnima strankama, je upoštevati, da SZ-1 specialno ureja upravljanje v večstanovanjskih stavbah ter v 25. členu določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (prvi odstavek), glede poslov, ki presegajo okvir rednega upravljanja, pa v 29. členu (prvi odstavek) določa, da odločajo etažni lastniki o poslih, ki presegajo okvir rednega opravljanja večstanovanjske stavbe, ne glede na določbe 67. člena SPZ s soglasjem več kot 3/4 etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže, kar pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za primer nujnega enotnega sosporništva etažnih lastnikov stavb P. 1, 3 in 5 (ki so solastniki skupnih delov navedenih nepremičnin tožencev).

9Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem teku postopka tako najprej ugotoviti, čigava je predmetna zapornica ter odnose med pravdnima strankama glede upravljanja navedene zapornice ter nato o zadevi ponovno odločiti upoštevajoč citirana materialnopravna izhodišča. Posebej pa velja še opozoriti na trditve 19. toženca o neobstoju njegove pasivne legitimacije.

10Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega sodišča pridržalo za končno odločbo.

--------

...

Op. št. (4): Za 33 tožnikov, ki se pritožujejo; sodba je za 12 tožnikov, ki se ne pritožujejo, pravnomočna.

Op. št. (5): Tožniki so v tožbi tožbena zahtevka:

- za … obveznost tožencev odkleniti – odpreti cestno zapornico na dovozni poti na parc. št. 04/3 in 10/1 k. o. … in

- za … obveznost tožencev izročiti vsakemu izmed tožnikov daljinski upravljalec, s katerim bodo lahko nemoteno odpirali in zapirali navedeno zapornico na opisani dovozni poti …, to je v delu glede obveznosti tožencev nekaj storiti (v preostalem delu sta zahtevka identična), uveljavljali kot dva (alternativna) zahtevka (sklicujoč se na določbo prvega odstavka 182. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). Tudi sodišče prve stopnje je štelo, da gre za dva (alternativna) zahtevka ter odločilo upoštevajoč da gre za dva zahtevka. A ker je zahtevek en sam (z dvema uveljavljenima (materialnopravnima) upravičenjema), je pritožbeno sodišče pri povzemanju odločitve sodišča prve stopnje to upoštevalo; obširneje o tem glej točko 5. obrazložitve.

Op. št. (6): 33. tožnikov, t. j. tisti, ki jih zastopa A. A., odvetnik v L.

Op. št. (7): Z izjemo ugotovitvenih zahtevkov.

Op. št. (8): Materialnopravna upravičenja so: (i) dajatve ( nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti – predmet obveznost je lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi – prvi odstavek 34 člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ali (ii) (pre)oblikovalna upravičenja.

Op. št. (9): Iz prvega odstavka 180. člena ZPP.

Op. št. (10): Izbere lahko ali predmet obveznosti ali prepustitev izbire tožencu.

Op. št. (11): Upoštevajoč pri tem še, da opravljene izbire (po vročitvi tožbe tožencu) ne more več spremeniti (prvi odstavek 385. člena OZ).

Op. št. (12): Nevezanosti sodnika na navedeno pravno podlago tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP).

Op. št. (13): Etažna lastnina je po prvem odstavku 105. člena SPZ lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov.

Op. št. (14): Tretji odstavek 3. člena ter podrobneje 5. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1).

Op. št. (15): Na katerih je objekt P. s pripadajočim zemljiščem.

Op. št. (16): Po tožbi (in izrecno tožbenem zahtevku): „cestna zapornica na dovozni poti, ki poteka mimo večstanovanjskega bloka na P. in je na parc. št. 04/3 in 10/1 k. o. ...

Op. št. (17): Eno od temeljnih temeljnih načel stvarnega prava, je od uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) 1. 1. 2003 izrecno zapisano v 7. členu, vendar gre za načelo, ki je v našem pravu veljalo tudi pred uveljavitvijo SPZ.

Op. št. (18): Po 8. členu SPZ je sestavina nepremičnine vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, razen če zakon določa drugače.

Op. št. (19): Upoštevajoč načelo iura novit curia (nevezanost sodnika na navedeno pravno podlago (tožbenega) zahtevka iz četrtega odstavka 180. člena ZPP).

Op. št. (20): Za navedeni parceli sodišče prve stopnje ugotavlja, da je parc. št. 04/3 k. o. ... last občine (enako tudi parc. št. 10/3 k. o. ...), medtem ko iz zemljiške knjige izhaja, da je parcela številka 10/1 v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnine, in sicer stavbe št. 2859 k. o. ..., ki stoji na parc. št. 10/2 na naslovu P., torej tožnikov; enako je ugotovilo za parc. št. 10/4, ki je v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnine, in sicer stavbe št. 2847 k. o. ..., na naslovu P. 7; iz tega zaključi, da parc. št. 10/1 in 10/4 k. o. ... predstavljata splošni skupni del stavbe (etažnih) lastnikov P.

Op. št. (21): Tretji odstavek 3. člena (podrobneje pa 5. člen) Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1).