384. člen OZ

Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti. Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička. Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi

Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo. Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj lastniku služeče nepremičnine, saj je to dejanje (načeloma) izključno v njegovem interesu.

Iz izvršilnega naslova, izvršljive sodne poravnave, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR oziroma ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »namesto«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici namesto plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžni

Upoštevaje ozko, ledeno in strmo cestišče ter dejstvo, da je tožnica slišala približujoči se avtomobil, ob tem pa psa ni pritegnila bližje k sebi, sodišče ocenjuje, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka. V obravnavanem primeru sicer ni šlo za škodo, ki bi jo povzročila domača žival, pač pa je bila domača žival poškodovana (uničena, ubita). Vendar je po presoji dolžni standard varovanja domače živali ves čas enak - da ne poškoduje dobrin drugih in da sama ni poškodovana. Čeprav je tožnica z vzrediteljem v potrdilo o plačilu zapisala, da gre pri plačilu protivrednosti v višini 2000 EUR za nadomestno izpolnitev, je bila v resnici pogodbeno določena alternativna obveznost: tožnica je bila vzreditelju dolžna izročiti dva mladiča ali pa plačati njuno protivrednost. Z nezmožnostjo izpolnitve prve alternative, tj. izročitvijo dveh mladičev, tako tožnica ni bila prosta izpolnitve obveznosti druge alternative, tj. plačila protivrednosti dveh mladičev.

Pojem „dobrega strokovnjaka“ je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Kadar sodišče za konkretizacijo standarda potrebuje vedenje o tipičnem ravnanju v določeni stroki, s katerim samo ne razpolaga, izvede dokaz z izvedencem te stroke. Po presoji revizijskega sodišča predstavljata Pogodba in ZNVP okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa je šlo morda za zlorabo pravice in s tem za protipravno ravnanje. Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami. Upnik mora tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljat

Materialno pravo ne dopušča možnosti kumulacije alternativnih tožbenih zahtevkov. Zapornica ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti ne more biti predmet pridobitve (ne lastninske ne kakšnih drugih) stvarnih pravic. Je sestavina zemljšča in deli njegovo (pravno) usodo.

Če se je toženec zavezal zemljišča prodati oziroma zamenjati, je njegova obveznost alternativna in ima pravico izbire, katero obveznost bo izpolnil, on kot dolžnik, ne pa upnica.

Družba H. L., d.o.o. je postala lastnica spornih nepremičnin z dnem, ko je zemljiška knjiga prejela predlog za vpis lastninske pravice na njeno ime, torej že v januarju 2007, ne glede na to ali je bilo o predlogu že dejansko odločeno ali ne (kar v posledici pomeni tudi, da je toženka z razpolagalnim poslom z dne 13. 9. 2007 lastninsko pravico prenesla brez razpolagalne sposobnosti). Tožnik je v tožbi trdil, da zaradi navedenega toženka, po svoji krivdi, svoje obveze do njega ne more izpolniti, čemur toženka ni nasprotovala (saj odgovora na tožbo ni podala). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da toženka svoje obveznosti iz pogodbe o uskladitvi stanja – namesto odškodnine za razlaščeno zemljišče, tožniku dodeliti nadomestno zemljišče, ne more izpolniti, zato je upravičen do denarne odškodnine.

Kadar je obveznost dolžnika v izvršilnem naslovu določena alternativno in ima torej dolžnik pravico izbirati med dvema predmetoma svoje obveznosti, lahko dolžnik z osvobajajočim učinkom izpolni drug predmet. To, da je upnik v predlogu za izvršbo predmet dolžnikove obveznosti izbral (kar je moral storiti), ne pomeni, da je nanj prešla pravica izbire, niti da je obveznost postala enostavna.

Zahtevek je razumljiv in določen, tudi če je postavljen v obliki alternativne obveznosti, torej: ali namestitev prejšnjih ključavnic, ali izročitev ključev od novih ključavnic.