VSL sodba in sklep I Cpg 628/2014

I. Pritožba zoper sklep (I. točka izreka izpodbijane odločbe) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper III.1., III.2., III.6. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se sodba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (III.3., III.4. in III.5. točka izreka) potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 15. 1. 2014 zavrnilo kot neutemeljen (I. točka izreka).

Zaradi umika tožbe v 4. točki tožbenega zahtevka je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke (III. točka izreka), ki se je glasil:

„1. V razmerju med tožnikom G. d. o. o. - v stečaju, in tožencem L d. o. o. se razveljavi učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca v višini: 19.965,57 EUR dne 18. 1. 2011, 10.933,00 EUR dne 19. 1. 2011, 22.599,75 EUR dne 21. 1. 2011, 31.395,75 EUR dne 25. 1. 2011, 3.957,64 EUR dne 31. 1. 2011, 1.000,00 EUR dne 2. 2. 2011, 42.538,92 EUR dne 2. 2. 2011, 12.480,30 EUR dne 7. 2. 2011, 1.528,11 EUR dne 9. 2. 2011, 105.000,00 EUR dne 8. 3. 2011, 1.034,00 EUR dne 11. 3. 2011, 10,00 EUR dne 15. 3. 2011, 10,00 EUR dne 22. 3. 2011, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih: RA1-50019-85221340 in sledečih.

2Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 252.452,52 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2011 dalje do plačila.

3V razmerju med tožnikom in tožencem se razveljavi:

- prodajna pogodba, ki sta jo tožnik in toženec sklenila 1. 3. 2011 in s katero je tožnik tožencu prodal 16 v pogodbi navedenih premičnin in sicer nakladalec CAT 950 F II, nakladač kombinirka WB97R-5, bager komatsu pc 230 NHD-8, košara radlinger 900 MM za bager,valjar hamm HD-10, vibracijska plošča weber cr 2, kladivo hidr. furukawa f61n, se. št. 7905 s pr. pl. 571683, kladivo hidr. furukawa f22LN ser. št. 5944 s pr. pl. 8620, košara planirna 2000 mm VTN, vibracijska plošča Weber cr2, klešče furukawa vs 22 FTR za bager PC-230 NHD-8, mini bager goseničar komatsu pc50mr-2, kladivo hidr. furukawa f51n s št. 9927 s p. ploščo 08406401, valjar hamm hd-8W, valjar weber dvh 655 e-2 s št. 8007934, sistem za mer. in črp. goriva iz mobilne cisterne 680L, vse navedeno za kupnino 127.499,00 EUR + DDV,

- učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na v prodajni pogodbi z dne 1. 3. 2011 navedenem blagu z izročitvijo 16 premičnin navedenih v prodajni pogodbi oziroma v prejšnji alineji tega izreka.

4Ker vrnitev v točki 3 navedenega blaga ni mogoča, mora toženec plačati tožniku vrednost blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, s katero sodišče odloča o tem zahtevku, vendar najmanj znesek 73.890,40 EUR, v roku 15-tih dni pod izvršbo.

5Toženec mora plačati tožniku zakonske zamudne obresti od vrednosti blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, s katero sodišče odloča o tem zahtevku, vendar najmanj znesek 73.890,40 EUR za čas od 30. 9. 2011 do dne plačila, v roku 15-tih dni pod izvršbo.

6Toženec je dolžan vrniti tožniku stroške tega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe. V primeru zamude je dolžan plačati tudi zamudne obresti od vrednosti dosojenih stroškov od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila po zakonski obrestni meri za zamudne obresti, pod izvršbo.“

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 4.834,25 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe (IV. točka izreka).

2Zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka izpodbijane odločbe) in zoper sodbo sodišča prve stopnje (III. in IV. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ter sodbo spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep ter sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

5Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 17. 1. 2014. Odločilo je, da zamuda naroka z dne 8. 1. 2014 s strani tožeče stranke ni bila opravičljiva.

6V prvem odstavku 116. člena ZPP je predvidena vrnitev v prejšnje stanje v primeru, ko stranka narok zamudi iz upravičenega vzroka. Za upravičen vzrok gre, ko stranka narok zamudi in neko pravico izgubi zaradi lastne nezakrivljene zamude. Gre torej za okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti, niti jih odkloniti, oziroma če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. V obravnavni zadevi ne gre za tak primer.

7Odvetnik mora pri zastopanju stranke ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Med drugim mora, če je zadržan, zagotoviti nadomeščanje. Skladno s sodno prakso mora odvetnik računati tudi z naključji, ki se mu lahko pripetijo. V obravnavanem primeru ni šlo za naključje, temveč je odvetnik tožeče stranke vnaprej vedel, da ima istega dne, tri ure prej, razpisan narok v drugi zadevi pred sodiščem v Kranju. Zato bi moral računati na možnost, da se bo le-ta zavlekel in ne bo pravočasno prispel na narok v obravnavani zadevi, ki je bil razpisan ob 12. uri pred sodiščem v Ljubljani. Kot skrben strokovnjak bi si moral poiskati substituta, za kar je imel nedvomno dovolj časa. Če bi torej odvetnik ravnal s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, bi zamudo lahko predvidel in jo tudi preprečil. Zato njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje že zato ni utemeljen.

Trditve pritožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede predvidenega trajanja naroka pred Okrožnim sodiščem v Kranju, in ostalih navedb (le-teh pritožnik ne konkretizira), glede na zgoraj navedeno niso odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožeče stranke potem, ko je spoznal, da bo na narok zamudil, sodišče nekaj minut pred razpisanim narokom zaprosil za njegovo preložitev. Sodišče prve stopnje mu ni sledilo in je narok izvedlo. Tožeča stranka sodišču prve stopnje smiselno očita nepravilno ravnanje - protipravno zavrnitev njegove prošnje, da se s pričetkom naroka počaka oziroma narok preloži, kar pa ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Očitki sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo prošnjo tožeče stranke, pa so tudi sicer neutemeljeni, iz enakih razlogov, kot tisti, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

8Uveljavljani pritožbeni razlogi v zvezi s sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje tako niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka izpodbijane odločbe) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

9Tožeča stranka v pravdi izpodbija plačila dobav energenta v obdobju od 18. 1. 2011 do 22. 3. 2011 (skupaj znesek 252.452,52 EUR) in Prodajno pogodbo o prodaji 16 premičnin (delovnih strojev in opreme) z dne 1. 3. 2011 za kupnino 127.499,00 EUR z 20 % DDV.

Glede izpodbijane Prodajne pogodbe z dne 1. 3. 2011 (Prodajna pogodba)

10Tožeča stranka je obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti glede izpodbijane Prodajne pogodbe z dne 1. 3. 2011 utemeljevala na 1. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Trdila je, da je v Pogodbi navedene premičnine toženi stranki prodala po ceni 127.499,00 EUR z 20 % DDV, kot sta jo določila oziroma ugotovila cenilca A. A. in B. B. Navedena prodajna cena naj bi bila nerealna oziroma za približno 40 % nižja od tržne vrednosti prodanih premičnin na dan 22. 6. 2011 (201.389,40 EUR), kot jo je ugotovil za namene te pravde postavljeni cenilec C. C. Za razliko med tržno vrednostjo prodanih premičnin ob odsvojitvi in dejansko plačano kupnino naj bi prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika ter posledično manjšega poplačila upnikov. Takšno ravnanje naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 5. členu Obligacijskega zakonika (OZ), v nasprotju s temeljnim načelom enake vrednosti dajatev po 8. členu OZ ter v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic po 7. členu OZ. Tožeča stranka je trdila tudi, da je z izpolnitvijo izpodbijane Prodajne pogodbe tožena stranka prejela premoženje tožeče stranke za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti oziroma, da bi bilo Prodajno pogodbo mogoče tolmačiti tudi kot delno neodplačno pogodbo. Subjektivni pogoj izpodbijanja je utemeljevala na domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

11Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča že iz trditev tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je trdila, da naj bi tožena stranka prejela dolžnikovo (torej njeno) premoženje za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Vendar pa cena, ki je za približno 40 % nižja od ocenjene tržne vrednosti premičnin, kot jo zatrjuje tožeča stranka (ki se pri tem opira na cenitev izvedenca C. C.), po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja majhne vrednosti, saj je majhna vrednost v smislu navedene določbe le simbolična vrednost premičnin, o čemer v danem primeru ni mogoče govoriti. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da bi bilo Prodajno pogodbo mogoče tolmačiti kot delno neodplačano pogodbo, saj je potrebno Pogodbo in v njej določeno ceno obravnavati kot celoto. Objektivnega pogoja izpodbojnosti tožeča stranka ni izkazala niti s trditvami, da je bila tržna cena premičnin ob njihovi odsvojitvi višja od kupnine (v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev), saj te trditve same po sebi še ne kažejo, da je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi bilo premičnine po tržni ceni res mogoče prodati. Prodajna cena premičnin je bila določena v višini likvidacijske vrednosti, na podlagi opravljene cenitve sodno zapriseženih cenilcev A. A. a in B. B. Morebitnih okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilnost cenitve oziroma iz katerih bi izhajalo, da je le-ta očitno napačna, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Trdila je le, da je cenilec A. A. opravil cenitev ob neustrezni predpostavki, da gre pri odsvojenih premičninah za premičnine, ki jih je zaradi zaostrenih razmer v gradbeništvu zelo težko prodati, kar naj bi po stališču tožeče stranke veljalo le za tržišče v Republiki Sloveniji. Poleg navedenega naj bi bili sporni njegovi zaključki, da ni mogoče pridobiti primerljivih prodaj. Cenilec naj tudi ne bi ustrezno upošteval nabavnih vrednosti ter starosti prodanih premičnin. Vendar pa zgolj na podlagi takšnih trditev cenitvi A. A. in B. B. ni mogoče odreči pravilnosti oziroma verodostojnosti. Prav tako trditvena podlaga tožeče stranke ne utemeljuje zaključka, da je bilo izpodbijano dejanje v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic iz 7. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5.člen OZ), kot je to trdila tožeča stranka.

12Iz navedenega izhaja, da izpodbojni oblikovalni tožbeni zahtevek tožeče stranke, razviden iz III.3. točke izreka izpodbijane sodbe, ni sklepčen.

13Tožbeni zahtevek na vrnitev premičnin oziroma plačilo vrednosti blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitega dejanja v razmerju med pravdnima strankama za posledico nastanek povračilne obveznosti tožene stranke v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP. Ker je torej izpodbojnost pravnega dejanja pravna podlaga za uveljavljanje povračilnega zahtevka in ker izpodbojni zahtevek ni utemeljen, ni utemeljen niti povračilni zahtevek (kot izhaja iz III.4. in III.5. točke izreka izpodbijane sodbe).

14Le-ta pa tudi ni sklepčen, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka je sicer v točki III.4 tožbenega zahtevka navedla, da mora toženec zato, ker vrnitev blaga ni mogoča, plačati tožniku vrednost blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, s katero sodišče odloča o tem zahtevku, vendar najmanj znesek 73.890,00EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta znesek predstavlja razliko med tržno in prodajno ceno premičnin. Ni pa tožeča stranka trdila, kakšna naj bi bila cena premičnin ob izdaji sodne odločbe niti v tej smeri ni predlagala izvedbe dokazov. Tako postavljenemu zahtevku zato tudi iz navedenega razloga ni mogoče ugoditi.

15Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožnik, se nanaša na dejstva, ki glede na ugotovljeno nesklepčnost izpodbojnega tožbenega zahtevka, niso odločilnega pomena. Prav tako ne očitki, da sodba na podlagi stanja spisa ni bila možna.

16Ker uveljavljani pritožbeni razlogi v zvezi z izpodbijano Prodajno pogodbo niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenega od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zoper III.3., III.4. in III.5. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede izpodbijanih plačil dobavljenega energenta

17Tožeča stranka je obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti glede izpodbijanih plačil dobavljenega energenta temeljila na domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa, da je objektivni pogoj podan, če je bilo izpodbijano dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Subjektivni pogoj je utemeljevala na domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

18Pritožnik ima prav, ko pravi, da dejstvo, da je šlo pri plačilu računov za dobavljeni energent in s tem za nujne dobave, še ne pomeni, da tako plačilo ni izpodbojno. V skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZFPPIPP družba po tem, ko postane insolventna, ne sme opraviti nobenega dejanja zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Iz navedenega izhaja, da so tako lahko izpodbojna tudi plačila, ki so nujna za redno poslovanje družbe (prvi odstavek 34. člena ZFPPIPP), če so izpolnjeni izpodbojni pogoji iz 271. člena ZFPPIPP (tretji in četrti odstavek 34. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka je trdila, da je imela tudi druge upnike, ki so opravljali nujne dobave, pa so ostale njihove obveznosti neplačane. Glede na navedeno je torej bistveno vprašanje za odločitev o izpodbojnosti plačil dobav energenta, ali sta podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti, kot ju določa ZFPPIPP.

19Tožeča stranka je objektivni element izpodbojnosti glede plačil dobave energentov temeljila na domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da navedeno domnevo izpodbije. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ji je to uspelo, ker naj bi dokazala, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Dokazala naj bi namreč, da je bil običajen rok izpolnitve obveznosti v praski med pravdnima strankama med 8 in 10 dni. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre v skladu s sodno prakso (ki jo ni navedlo) za običajno zamudo, in da zamuda 8 do 10 dni v gradbeništvu sploh ne pomeni zamude, saj je za to panogo običajna zamuda od 4 do 9 mesecev.

20Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo povprečen čas zamud pri plačevanju obveznosti tožeče stranke, kar ni enako običajnim zamudam in zato ne more biti odločilni kriterij. Tožena stranka bi morala dokazati, da so bile zamude pri plačevanju posameznih računov ves čas približno enake, česar pa ni niti zatrjevala, kot tudi ne dokazala, temveč je vseskozi govorila le o povprečnih zamudah. S takimi trditvami ne more uspešno izpodbiti domneve o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti. Iz seznama računov, izdanih med pravdnima strankama (A11) izhaja, da so bile zamude zelo različne, od enega dne pa do zamude v trajanju 40 dni, zato o običajnih zamudah ni mogoče govoriti. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je v gradbeništvu običajna zamuda od 4 do 9 mesecev, ni odločen. Odločilna je namreč običajna zamuda v praksi med konkretnimi strankama in ne v panogi na splošno (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da sta pravdni stranki 25. 1. 2011 sklenili Aneks št. 1/2011-G št. 149/2003, iz katerega izhaja, da mora tožeča stranka vse dobave plačati takoj. Slednje pomeni, da zamuda pri plačilu dobav od sklenitve Aneksa dalje za toženo stranko ni bila več sprejemljiva, zato od tu dalje o običajni zamudi ni več mogoče govoriti.

21Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da tožena stranka s trditvami o povprečni zamudi ni uspela izpodbiti domneve o objektivnem pogoju izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

22Utemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, kdaj je tožeča stranka postala insolventna. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je insolventnost nastopila najkasneje konec avgusta 2010, ko je postala dolgoročno plačilno nesposobna, prezadolžena in kapitalsko neustrezna, predvsem zaradi slabega poslovanja njenega največjega kupca G. d. d. Za ugotovitev obstoja insolventnosti je predložila vrsto listin in predlagala več dokazov, med drugim postavitev izvedenca finančne stroke. Ker je za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika bistveno, da je bil le-ta v času oprave izpodbijanih dejanj insolventen, bi se sodišče prve stopnje do vprašanja nastopa insolventnosti moralo opredeliti. Brez takšne ugotovitve tudi ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka takrat, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, vedela za insolventnost tožeče stranke oziroma bi vsaj morala vedeti.

23Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je nastopila insolventnost tožeče stranke, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo (340. člen ZPP).

24Nadalje je tožeča stranka subjektivni element izpodbojnosti temeljila na domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa, da če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Poleg tega je podala tudi trditve v smeri utemeljitve subjektivnega pogoja izpodbojnosti(1) in trditve, da je že v letu 2010 zamujala s plačili računov toženi stranki. Med drugim je navajala, da se je slabo in neredno plačevanje njenega največjega kupca G. d. d. odrazilo tudi v slabem in nerednem plačevanju obveznosti tožeče stranke do njenih dobaviteljev. Na drugi strani je tožena stranka navajala, da je seznanjena z dejstvom, da je tožeča stranka hčerinska družba G. d. d., za katero je bilo znano, da posluje slabo in ji grozi stečaj, in da tožeča stranka v letu 2011 ni več zagotovila zavarovanja za plačilo, zaradi česar sta se stranki dogovorili za takojšnje plačilo. Trdila je tudi, da tožeča stranka do zadnjega nakazila toženi stranki ni imela blokiranega računa, da je njena zadnja bilanca za leto 2009 izkazovala dobre poslovne rezultate, da tudi iz medijev ni bilo mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka insolventna, in da ji je tožeča stranka sama zagotovila, da je njeno poslovno stanje dobro.

25Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev pravdnih strank ni opredelilo. Zaključilo je, da tožeča stranka ni izpodbila trditev tožene stranke o pozitivnem poslovanju tožeče stranke v letu 2009, in o tem, da tožeča stranka ni imela blokiranega računa, ter da tožena stranka tudi iz drugih zunanjih znakov ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Kateri so ti zunanji znaki, sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Dejansko stanje je tako tudi glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti nepopolno ugotovilo (340. člen ZPP). Pritožba je zato glede odločitve pod točkami III.1., III.2. in III.6. izreka sodbe utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

26V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in se upoštevaje vse pravno relevantne trditve pravdnih strank ter izvedene dokaze opredeliti do tega, kdaj je nastopila insolventnost tožeče stranke. Ob ugotovitvi, da je bila tožeča stranka v trenutku izvedbe izpodbijanih pravnih dejanj insolventna, se bo moralo opredeliti do vprašanja, ali je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, in v zvezi s tem, ali bi kot skrben gospodarski subjekt morala vsaj vedeti, da je bila tožeča stranka insolventna. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja še, da mora tožena stranka, da izpodbije domnevo o subjektivnem pogoju izpodbojnosti dokazati, da je bila v dobri veri. V dobri veri ravna, kdor je zaupal v popolnost in poštenost objektivnega dejanskega stanja, pri čemer mora izkazati profesionalno skrbnost (ravnati kot skrben gospodarstvenik), ki se presoja v okviru okoliščin konkretnega primera. Zgolj na podlagi ugotovitev, da računi tožeče stranke niso bili blokirani in da so bili računovodski izkazi za leto 2009 pozitivni, še ni mogoče zaključiti, da je bilo ravnanje tožene stranke glede ugotavljanja solventnosti tožene stranke zadosti skrbno.

27V posledici delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka sodbe).

28Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da dopolni dokazni postopek in se opredeli do vseh pravno relevantnih trditev pravdnih strank v zvezi z obstojem insolventnosti in subjektivnega pogoja izpodbojnosti plačil dobav energentov, se ni opredeljevalo do očitane zmotne uporabe določbe drugega odstavka 282. člena ZPP.

29Pritožbeno sodišče je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo, v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.

------------

Op. št. (1): Na primer: da je tožena stranka od tožeče stranke odkupila delovne stroje, ki so predstavljali bistvo njenega poslovanja; da je tožena stranka razpolagala s cenitvijo, v kateri so bile ocenjene vse premičnine tožeče stranke in vse naprodaj za likvidacijsko ceno; da iz Aneksa št. 1/2011-G z dne 25. 1. 2011 izhaja, da tožeča stranka ne more zagotoviti zavarovanja za plačilo t. i. nujnih dobav; da so v cenilnem poročilu A. A. in B. B. navedena gradbena podjetja v insolventnih postopkih, za katera ni izgledov za rešitev, pri čemer je navedeno, da med ta podjetja sodi tudi tožeča stranka; da toženi stranki ob ogledu prodanih premičnin ni moglo ostati skrito, da so vsi zaposleni pri tožeči stranki na čakanju in delovni stroji v mirovanju; da je tožeča stranka večino prihodkov ustvarila v razmerju s povezano družbo G. d. d., za katero insolventnost je tožena stranka vedela; da bi morala tožena stranka preveriti finančno stanje tožeče stranke, k čemur bi jo morali vzpodbuditi tudi časopisni članki o finančnem stanju G. d. d. ...