VSL sklep VII Kp 44075/2014

Pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Novem mestu na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zoper obdolžene A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F., ki naj bi storili A. A. kaznivo dejanje posebnega ponarejanja listin po 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1, vsi navedeni pa isto kaznivo dejanje v sostorilstvu po 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1 ter 20. členom KZ-1. Sodišče je odločilo še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca (pravilno: obdolžencev) in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika (kljub temu, da zagovornika v tej zadevi ni) bremenijo oškodovanca kot tožilca.

2Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da subsidiarni obtožni predlog „dopusti“, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4S pooblaščenci se ni mogoče strinjati, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabilo napačno pravno podlago. Svojo odločitev je namreč sprejelo na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki določa, da sodnik (v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem) z obrazloženim sklepom zavrže obtožni predlog, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v (celotnem) 277. členu ZKP. Ni pomembno, če se je prvemu sodišču v sklepu zapisalo, da je pri odločitvi upoštevalo drugi odstavek 277. člena ZKP, saj je iz obrazložitve sklepa jasno razvidno, da je utemeljevalo stališče (s katerim se pritožbeno sodišče sicer ne strinja, kot bo razvidno v nadaljevanju), po katerem so v zadevi podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon zoper obdolžence, kar je razlog za ustavitev postopka po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, s čimer v pritožbi po nepotrebnem problematizirano vprašanje zastaranja pregona nima nobene relevantne povezave. Prav tako je zmotno pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 270. člena ZKP obtožni predlog vrniti oškodovancu kot tožilcu v popravo, saj se omenjena določba sklicuje na 269. člen ZKP. Predsednik senata v rednem postopku oziroma sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti opravi najprej t. i. formalni preizkus obtožnega akta (drugi odstavek 270. člena oziroma prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja le, ali je akt sestavljen v skladu s predpisi (prvi odstavek 269. člena oziroma prvi odstavek 434. člena ZKP), ne pa morebitne pravilnosti ali utemeljenosti obtožnega akta. Če sodnik spozna, da ima slednji formalne pomanjkljivosti, pozove vložnika, da ga popravi. Materialni (vsebinski) preizkus obtožnega akta (v skrajšanem postopku na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP), ki obsega preizkus, ali obstajajo razlogi za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 277. člena ZKP, pa je naslednja faza postopka, v kateri sodišče sprejme odločitev, ne da bi pozivalo tožilca k popravi ali dopolnitvi obtožnega akta, ki ni formalno pomanjkljiv, kot velja za konkretni primer.

5Pritrditi pa je pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zavzelo pravno napačno stališče, s katerim je subsidiarnemu tožilcu Občini X odreklo lastnost oškodovanca v predmetnem kazenskem postopku, ki ima po zavrženju kazenske ovadbe pravico začeti subsidiarni kazenski pregon (60. člen ZKP). Nižje sodišče se je ob opiranju na določbo šeste alineje 144. člena ZKP opredelilo, da iz konkretnega dela opisa dejanj v obtožnem predlogu ne izhaja jasno razvidna vzročna zveza v smislu vprašanja, katera osebna ali premoženjska pravica oškodovanca kot tožilca naj bi bila v (pravno relevantni) posledici obdolžencem očitanih ravnanj prekršena ali ogrožena. Pritožba utemeljeno poudarja, da je že v obtožbenih opisih dejanj opredeljeno ustvarjanje neresničnega videza, da je Občina X kot institucija podala pravno pomembni izjavi oziroma izdala sporni listini s pravnimi posledicami. Res si je prekršitev ali ogrozitev kakšne premoženjske pravice oškodovanca kot tožilca v predmetni zadevi že pojmovno težko predstavljati, je pa Občina X kot pravna oseba nedvomno nosilka osebnih pravic, kot sta ugled in dobro ime pravne osebe (za kršitev teh pravic Obligacijski zakonik v določbah 132. in 183. člena omogoča sankcioniranje odškodninske narave), navsezadnje pa ima pravna oseba gotovo tudi pravico do izključne uporabe lastnih (uradnih) znakov ter simbolov (pečatov, znamenj). Pooblaščenci imajo prav, da na ravni opisa kaznivih dejanj v zadostni meri izhaja konkretiziran obtožbeni očitek, da naj bi obdolženci s svojimi ravnanji nezakonito posegli v izključno pravico in pristojnost subsidiarnega tožilca, da izdaja uradne občinske dokumente ter ureja občinske zadeve. Za tak zaključek ni potrebno, da bi oškodovancu morala nastati „neposredna“ oziroma „konkretna“ škoda ali posledice, kot razloguje prvo sodišče, saj bi to pomenilo odrekanje lastnosti oškodovanca številnim institucijam v podobnih primerih, ko sicer izostane pojav merljive oziroma „otipljive“ škode. Po prepričanju pritožbenega sodišča se stališče izpodbijanega sklepa, da s kaznivima dejanjema, ki se očitata obdolžencem, že izhodiščno ni moglo priti do posega v osebne pravice oškodovanca kot tožilca, izkaže za preozko, pritožbene navedbe pa v tem delu za utemeljene.

6Prav tako utemeljeno pritožniki izpodbijanemu sklepu očitajo odsotnost razlogov glede odločilnih dejstev (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), in sicer v 3. točki obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje zapiše, da ni zadosti dokazov, da bi bil „H. H.“ utemeljeno osumljen dejanja, ki je predmet obtožbe, kar sicer predstavlja razlog za zavrženje obtožbe po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP. Ob pritrditvi pritožbeni ugotovitvi, da osebe po imenu H. H. sploh ni med obdolženci po presojanem obtožnem predlogu, prvo sodišče v utemeljitev (kot je razumeti) stališča, da ni podan utemeljen sum kot dokazni standard, ki omogoča prehod zadeve iz faze obtoževanja v fazo glavne obravnave, v sklepu ne navede prav nobenih (vsebinskih) razlogov, kar pomeni bistveno postopkovno kršitev absolutne narave, ki obremenjuje izpodbijani sklep.

7Po vsem navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nižje sodišče bo moralo ob upoštevanju pravnih stališč, ki so navedena v odločbi, odpraviti ugotovljene napake ter pomanjkljivosti in sprejeti novo ter prepričljivo argumentirano odločitev glede nadaljevanja postopka v tej kazenski zadevi.